Čeprav je stara komaj 33 let, je v svojem življenju premagala že marsikateri izziv. Nikoli ne išče izgovorov, saj verjame, da ima vsak moč in odgovornost za svoje življenje. In ko si bomo zmogli odgovoriti na vprašanje, zakaj smo na tem svetu in kaj je naše poslanstvo, bomo sebe postavili na prvo mesto in dobili moč za premagovanje ovir. V telesu nežne lepotice se skriva prava energijska bombica, ki je nesrečna le, ko je bolna in s svojo družinico ne more uživati na svežem zraku. Življenja brez gibanja v naravi si ne predstavlja, obožuje gozd, gore in pohodništvo, je trail tekačica, ultramaratonka in triatlonka, ki je s svojim znanjem in izkušnjami pomagala že številnim.
Ste zelo aktivna oseba. Dolga leta ste trenirali smučanje, po končani karieri pa nadaljevali študij na fakulteti za šport v Ljubljani. Kdo vas je navdušil za šport?
Ne spomnim se, da bi me kdo navdušil za šport, zelo dobro pa se spomnim, da je bil šport od nekdaj moja točka moči. Ko smo bili še čisto majhni in smo dekleta lahko parirala fantom, sem vedno dala vse od sebe, da sem bila boljša. To sem imela v sebi in tega nihče ni podpihoval. Res pa je, da so domači to opazili, me pri tem tudi podprli in me vpisali k smučanju.
Za naše mentalno in fizično zdravje je pomembno tudi, da čim več časa preživimo v naravi. Še mladi ste vsako zimo presmučali, kaj pa poleti?
Smučanje je krasen šport, kjer kot otrok večino časa počneš vse drugo, samo smučaš ne (smeh). S tem mislim predvsem, da se smuča pozimi, čez leto pa se krepi splošna kondicija, ki vključuje veliko gibanja v naravi in spoznavanja s številnimi različnimi športi, ki krepijo različne gibalne komponente. Še danes sem prepričana, da smučanje v otroštvu, še preden pride do pretirane specializacije, prinese ogromno raznovrstnosti in pri otroku spodbuja gibalno sposobnost.
Človek je narejen za gibanje in neaktivnost je za zdravje enako škodljiva kot kajenje ali prevelika telesna teža. Kaj bi svetovali ženskam, ki so zelo zasedene, morda niso najbolj navdušene nad aktivnostjo ali niso imele športnega otroštva?
Motivacijo iščemo na različne načine. Nekateri si zato, ker si namenijo čas za gibanje, namenijo tudi edino uro v dnevu, ko so res sami. Drugi to počnejo z otroki in se tako povežejo še z njimi, spet tretji to počnejo, ker jih v to prisili zdravje. Pomembno je, da ima vsak svoj »zakaj« in da se nanj vedno obrne, tudi takrat, ko je zunaj mraz in dež.
Nekateri so zato hvaležni svojemu psu, ki jih prisili k sprehodu, tudi če so zunaj apokaliptične vremenske razmere. Tudi vi imate psa Skya, ki vas spremlja, ko se z družinico odpravite v planine.
Naša družina se zelo rada obrača k hribom in goram. Večino lepih dni, ko urnik ponudi več časa, smo nekje na višini. Tako preživljamo večino poletij in vsako leto se odpravimo na dopust v Avstrijo, Italijo in Švico, kjer raziskujemo njihove hribe. To je postala tradicija, čas za morje pa prestavimo v zgodnje poletje oziroma še raje v pozno jesen. Alpe in druga gorovja so res krasni za dopust. Zame je zelo pomembno, da čutim to majhnost, ki jo v gorskem svetu hitro dojameš ‒ tako zelo smo majhni v primerjavi s to prostranostjo in tega se je vedno dobro zavedati. Moram pa poudariti, da sem po naravi »ziheraš« in da gore raje opazujem z varne perspektive, kot da bi se odpravljala na zahtevne alpinistične odprave in osvajala težko dostopne vrhove. Bolj me privlači tek po vznožju, hitro premikanje po hribih in dolinah, kjer lahko z malo opreme osvojiš veliko kilometrov naenkrat.
Pri pohodništvu so pomembni pravilno gibanje, primerna oprema in izbira terena. Kaj bi svetovali »začetnicam« in damam, ki so bolj zakrčene zaradi sedečega delovnega mesta ali stresa?
Pomembno je, da ti je aktivnost v startu privlačna in da je zate tudi takrat, ko postane bolj naporno, vseeno zabavno. Verjamem, da je gibanje v naravi v DNK vsakega človeka, samo spomniti se moramo na to, kako dobro se ob tem počutimo. Začeti je treba postopoma, izbirati lažje terene, mogoče za začetek samo osvajanje »griča za bajto« in potem počasno napredovanje. Telo samo sporoči, kdaj si želi narediti korak naprej, in prav je, da ga poslušamo in mu pri tem sledimo.
Nekateri strokovnjaki pravijo, da je dobro, da ženska spremlja tudi svoj cikel. Ali je pomembno, da spremljamo cikel in temu prilagodimo aktivnost ali vsaj njeno intenzivnost?
Sama bi rekla, da je nujno, da ženska svoj cikel pozna, ni pa nujno, da ga ves čas spremlja. Velikokrat se zgodi, da ga spremljamo nehote, saj se znotraj njega dogajajo intenzivne spremembe, od bolečih ovulacij do res nadležnih PMS. To je še ena manj prijetna novost, ki je prišla vzporedno s sedečim in s stresom prežetim življenjskim slogom. Takrat je smiselno dati vse na papir in spremljati, kaj se s telesom dogaja, saj lahko prek simptomov spoznamo, čemu bi bilo dobro nameniti pozornost in s tem izboljšati marsikatero nadležno stanje.
Omenili ste stres, v enem od intervjujev ste rekli, da je lahko šport pozitiven stres. V kakšnem smislu?
Šport je eustres, kar pomeni, da je pozitiven, in sicer zaradi več razlogov. Zaradi športne aktivnosti, če je ni preveč, smo lahko bolj odporni proti stresnim dejavnikom, ki prihajajo z drugih področij. Postanemo bolj prožni in se lažje spoprimemo z napornimi situacijami. Krepi našo samopodobo in samozavest, nemalokrat lahko po športni aktivnosti pogledamo na položaj s povsem drugačne, veliko bolj pozitivne perspektive. Fiziološko gledano, pa prek aktivnosti, skupaj z znojem, izločimo tudi kortizol, stresni hormon, in s tem dejansko znižamo raven stresa v telesu. Da ne omenjam še endorfinov in drugih »veselih« hormonov, ki se sproščajo ob sami aktivnosti. Skratka, koktajl dobre volje! (nasmešek)
Kako pa se sami spopadate s stresnimi dogodki, izzivi? Kje najdete moč v sebi?
Lahko bi rekla, da iz izkušenj, ker vem, kaj vse sem že zmogla, in ker močno verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Sprejemam in zaupam. To sem se morala naučiti, kar nikakor ni bilo lahko. Vendar danes vidim, da se mi takšna miselnost najbolj obrestuje.
Ste zelo optimistična in pozitivna oseba, čeprav vam ni bilo vedno lahko. A prav z vašimi zgodbami ste lahko marsikateri ženski zgled, da se ne počutijo tako same in nemočne. Če vam ni neprijetno govoriti o tem, kako ste sprejeli diagnozo neplodnost?
Ne, ni mi neprijetno, navsezadnje si želim živeti v svetu, kjer ne bi bilo toliko tabujev. Neplodnost je bila instant diagnoza, ki sem jo prejela takoj po koncu športne kariere. Takrat je bilo telo v stresnem odzivu, pretrenirano in dobesedno izčrpano. Ko danes pogledam za nazaj, se mi zdi logično, da je izklopilo funkcijo plodnosti, ker je to funkcija, ki je za življenje najmanj pomembna. Moje stanje se je sicer v nekaj letih povsem normaliziralo, me je pa peljalo na pot spoznavanja sebe, zdravja, holističnih pristopov ... Sami bonusi.
In dobili ste največje darilo – sina. Kako vam uspe usklajevati kariero in materinstvo?
Dobro poimenovanje, Maks je res največje darilo, kar sem jih kadarkoli dobila. To mi je vsak dan jasno in zanj sem res zelo hvaležna. V trenutku, ko sva s partnerjem izvedela, da pričakujeva otroka, sva sprejela nekaj precej velikih odločitev, ki so nas popeljale na pot življenja, ki ga živimo danes in ga ne bi menjali za nič na svetu. Prej sva živela v Ljubljani in vedela sva, da želiva otroka vzgajati v bolj »vaškem« duhu, zato sva to okolje menjala za Bled, pravzaprav bolj obrobje Bleda, preden me povprašate po gneči (smeh). Še pomembneje pa mi je bilo, da bom imela moč nad tem, kam in komu namenim svoj čas, zato sem se tudi odločila za samostojno pot. Najprej kot svetovalka na področju prehrane in športa za različna podjetja, pozneje pa vse bolj kot trenerka, saj sem nenehno iskala pot stran od računalnika in pisarne. Zdaj si urnik lahko v velikem obsegu prilagodim in to mi je vsekakor daleč najbolj všeč in za to sem pripravljena delati tudi veliko vikendov, predvsem deževnih (nasmešek).
Da bi delali to, kar si želimo in ko si želimo, so sanje vsakogar izmed nas. Pa imate morda vseeno kdaj slab dan?
Tudi slabi dnevi so del življenja in treba jih je sprejeti oziroma se vsaj proti njim ne bojevati. Pridejo in tako kot vse stvari tudi gredo. Res pa je, da so modalitete v smislu gibanja, preživljanja časa na svežem zraku, masaže, savne in podobno krasne metode za dvig razpoloženja. Sama imam lahko zares slabe dni takrat, ko sem bolna in se slabo počutim. Takrat tudi vse te modalitete odpadejo in zato je ključno, da delam na preventivi, kjer skrbim, da je zdravje stabilno. Ampak vsi, ki imamo otroke v vrtcih, vemo, da je to kdaj tako rekoč nemogoče in da lahko podležemo virusom. Takrat si preprosto moraš vzeti čas za počitek, se odklopiš in prosiš za pomoč. Tudi to je korak v smer ljubezni do sebe.
Kaj bi svetovali ženski po 40. letu, kaj potrebuje njeno telo?
Vsako telo potrebuje hrano, ki ga podpira, in to moramo poiskati sami. Poleg tega ne smemo pozabiti, da so sladke »pregrehe« včasih največje darilo za dušo in da potrebujemo tudi ta del. V prvi vrsti je pomembno spremljanje telesa, spremljanje odzivov, cikla, predvsem pa skrb za zdravo črevesno floro, za katero vemo, da je neposredno povezana z zdravjem v glavi. Po 40. letu je pomembno, da skrbimo za zadosten vnos beljakovin, to naj bo vsekakor ena od prioritet. Tako kot trening moči. Pod črto pa so v vseh življenjskih obdobjih ključni zdravje črevesja, raznovrstna mikrobiota in dobro spopadanje s stresom, ki nam lahko sicer močno načne zdravje.
Za to potrebujemo tudi dovolj kakovostnega počitka in spanca. Kako pa se vi sproščate?
To, da se znamo spočiti, je prava umetnost. Da se zvečer uležemo in izklopimo glavo, da se ponoči ne zbujamo in spimo v kosu, da gremo vsak dan ob istem času spat in se ob istem času zbudimo. To so osnove spalne higiene, ki jih obvlada vse manj ljudi. Sama sem zelo rada sama in najbolj se spočijem takrat, ko lahko doma pustim uro in se ravnam povsem po občutku. To se zgodi samo takrat, kadar gre Maksi za dan ali dva v varstvo k starim staršem, in takrat imajo moji možgani najprej ogromno dela, da preklopijo. Vendar ko se to zgodi in ko se iskreno lahko že zjutraj, še preden vstanem iz postelje, vprašam: »Kaj bi pa danes rada počela?« in temu tudi sledim, takrat se moja glava, psiha, duša in telo najbolj spočijejo.
Imate kakšen nasvet za dame, da bi postale bolj optimistične in pozitivno naravnane? To sicer ne pomeni, da bo njihov svet popoln kot retuširane fotografije, se bodo pa zato znale in zmogle spopadati z izzivi, s katerimi se srečujejo, tako kot uspeva tudi vam.
Ko v svoji koži nismo srečni, na svet gledamo bolj črnogledo. To je dejstvo. Zato moramo najprej poskrbeti zase. Ne za družino, za psa, za kariero, za dom … Zase! To ne pomeni, da smo cele dneve po masažah in savnah, ampak da vemo, kaj je naše poslanstvo, zakaj smo na tem svetu in temu sledimo. Da znamo reči ne, ko nam telo to sporoča, in da od drugih ne pričakujemo ničesar. Da se zavedamo, da imamo moč in odgovornost za svoje življenje, navsezadnje se zanj nihče drug ne bo zares pobrigal, dokler se ne bomo sami.
