Vajeti imamo v svojih rokah

Vsaka težava, s katero se je v času zdravljenja soočala, je bila zanjo le izziv, ki ga mora in lahko premaga. Imela je podporo vseh domačih, prijateljev, partnerja, »veliko ljubezni od vsepovsod,« rada pove. Čeprav se je bolezen lansko leto ponovila, Jana ostaja močna in pogumna. Bolezen je preimenovala v »projekt 2023«, ki ga uspešno zaključuje. Za izkušnjo bolezni je hvaležna, pravi mamica dveh otrok, ki na prvo mesto postavlja družino in osebno zadovoljstvo, srečo pa najde tudi v majhnih stvareh. Janina zgodba je navdih mnogim ženskam, njena vztrajnost, vedrina in optimizem pa dokazujejo, da ima vsak vajeti življenja v svojih rokah. Na nas je, da se odločimo, ali bomo srečni ali žalostni, obupani ali pogumni.

Prvič ste se z rakom na dojkah srečali že pri rosnih 26 letih. Kako ste takrat sprejeli diagnozo? Vam je postavila življenje na glavo oziroma – obrnila življenje »na pravo stran«, da ste začeli živeti bolj polno?

Diagnoza je bila, še posebno, ker sem bila tako mlada, zame nekaj nepredstavljiva in zavita v eno tančico samega negativnega skromnega vedenja, ki sem ga takrat imela o tej bolezni. Bil je velik šok, ki je kmalu postal izziv, projekt, da moram začeti delati na sebi. Seveda mi je zdravljenje postavilo moje načrte na glavo. Vse se podredi ideji, da bom spet zdrava in ko bo spet zdrava, bom to in to ... Ni manjkalo idej za prihodnost, hkrati pa se nikoli nisem počutila »bolna«. Zato, ko govorim o tem, raje poudarjam besedo »zdrava«.

Meni je dala nov pogum za stvari, za katere bi prej odlašala, v smislu »just do it« (samo naredi, op.a.), če si nekaj želiš ali čutiš.

Vaš pogum, optimizem in radost so navdih za mnoge ženske, ki se spopadajo s podobnimi preizkušnjami. Od kje črpate vso to moč in pozitivnost?

Veliko vprašanj dobivam, kako sem lahko tako pozitivna… Ne vem, če je pozitivna dobra beseda, vsekakor pa sem trmasta in vztrajna. In znam se zamotiti, včasih prisiliti možgane, da mislijo v drugo smer. Saj nimam vedno dobrih dni, a se ne naslanjam na slabe, sprejmem jih in »grem čez«. Da vidiš nekaj dobrega v vsaki, še tako slabi stvari, mora biti tudi nekaj na karakterju človeka. Borbenost, vztrajnost, vedno v iskanju iskrice, to je nekaj kar mi zagotovo pomaga pri vseh življenjskih izzivih. Pred dnevi sem poslušala predavanje Miha Kramlija, terapevta in vodjo Centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, ki je opisal, kaj je pri otrocih pomembno, da v odrasli dobi ne izgubijo iskrice in da se v težkih trenutkih odločijo za življenje. Po njegovih besedah vse izvira iz matične družine in povezanosti, ki jo daje otroku. V povezanih družinah so otroci boj pomirjeni in kasneje lažje rešujejo težave, iščejo smisel.  Moraš se »naštelati«, enostavno se dati na tirnice, ki te lahko peljejo višje. Pri tem mi je pomagala tudi kakšna motivacijska knjiga, danes poslušanje podkastov, razvijanje ustvarjalnosti in dobrih odnosov. Imam veliko podporo prijateljic in družine. Otroka sta vsekakor moja motivatorja in moj svet, mi pa tudi narekujeta moj tempo in potrebo po daljšem počitku.

Kaj pa vas najbolj osrečuje?

Včasih »samo« dobra glasba, objem, topel čaj, vozlanje makrameja, zavijanje daril, pogovor s prijateljico, smeh z otrokoma. Dobra hrana, pogled v naravo, vožnja s kolesom, šopek rož.

Rekli ste, da vam otroka narekujeta tempo, kako pa krmarite med kariero in materinstvom?

Moja narava dela je takšna, da lahko veliko stvari naredim in vodim od doma, kar mi ustreza, ravno z vidika usklajevanja, tako kariere, materinstva in gospodinjstva. Če želiš biti več časa s partnerjem in otroki, ni druge formule kot to, da si moraš svoj čas prerazporediti drugače. Če ti je družina največja vrednota ne prihajaš domov ob sedmih zvečer.

Mestno življenje zamenjaš za bolj mirno. Nekaj se mora zgoditi, če želiš kaj spremeniti. Vajeti pa imamo v svojih rokah. Po tretji uri skoraj vsak dan preživljamo čas skupaj z družino. Sem se pa morala naučiti, kako si omejiti delovni čas in da nisem ves čas v pripravljenosti.

Si kdaj vzamete tudi čas zase, ko ste sami s seboj?

Vsekakor je pomembno, da se malo spočiješ in napolniš baterije. Čas se vedno najde, če te domači pri tem podpirajo in ti priskočijo na pomoč pri varstvu. Imava srečo, da najini starši lahko in z veseljem pomagajo. Sicer pa je moj čas, ko sem sama s seboj, ob večerih, ko vsi spijo, kaj preberem, poslušam in me že mir v hiši pomiri (nasmešek).

Po izobrazbi ste notranja oblikovalka in imate čudovit dom v Ribnici, kjer tudi vodite na Makrame delavnice. Kaj vam ponuja življenje v Ribnici?

Ribnica mi je zelo všeč, ker ni vas in ni veliko mesto. Je nekaj vmes in ima vse, kar potrebuješ na dosegu korakov. Sploh za družne z majhnimi otroki. Veliko lepih kotičkov, vseh še nisem odkrila! Mislim, da mi je prav to družinsko življenje tukaj še bolj prebudilo ustvarjalnost, v kateri vidim sedaj večji smisel. Makrame delavnice so krasno druženje in priložnost za spoznavanje novih ljudi. V teh nekaj letih jih poznam že kar nekaj in hvaležna sem, da so me tudi oni lepo sprejeli. Odlično se počutim tukaj!

Letos kuhate tudi v kulinarični oddaji Riba raca rak. Kaj najraje skuhate?

Ko sem še živela v Ljubljani, sem večino časa jedla zunaj. To je edino, kar včasih pogrešam, ta mestni vrvež, ki ti daje občutek, da si v večjem mestu. Sicer pa bolj kot kuham, rada dobro jem. Tako se moram za kuhanje kar potruditi (nasmešek). Mi je pa zelo všeč, da lahko tukaj kupim sveže in lokalne sestavine, s katerimi pripravljam zdrave jedi in kuham z večjim užitkom. Priznam pa, da moram večkrat kaj preveriti na spletu ali pogledati v kuharsko knjigo. Se pa rada učim novih spretnosti, recimo štruklji, ki jih imam zelo rada, mi gredo zdaj že kar dobro od rok (nasmešek).