Bolečina, ki jo občuti žival, je primerljiva z bolečino pri človeku, a je vse prevečkrat zapostavljena ali spregledana, je v uvodu priročnika Bolečina brez besed zapisala prof. dr. Alenka Seliškar, dr. vet. med., s Klinike za male živali Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani.

Priročnik, ki ga je uredila skupaj s stanovsko kolegico doc. dr. Katerino Tomsič, dr. vet. med., toplo priporočamo v branje vsem lastnikom oziroma skrbnikom psov ali mačk. Ker imamo pomembno vlogo pri prepoznavanju bolečine svojih ljubljenčkov, je o tem predavala tudi na seminarju v Zavetišču Ljubljana, ki ga je organiziral Minami Kat – center mačje kulture.

Po predavanju sem postavila še več vprašanj o obrazni mimiki pri mačkah, pogovor sva nadaljevali in ga razširili na prepoznavanje bolečine pri psih. Veterinarka, ki je lajšala fizične bolečine že številnim štirinožcem in blažila duševne bolečine njihovim lastnikom oziroma skrbnikom, vedno z veliko vnemo pojasnjuje primere bolečine in možnosti zdravljenja, tudi zunaj svojega delovnika. Prihodnjim študentom na informativnih dnevih vedno poudari, da za odločitev za poklic veterinarja ni dovolj ljubezen do živali, ker je to življenjski slog, ki ga morata sprejeti tudi partner in družina. Vsak, ki dela v klinični praksi, pa mora biti dovolj močna oseba, da ga neupravičeno verbalno, fizično in psihično nasilje, ki ga lahko doživiš s strani strank, ne vrže iz tira v času dežurstva, recimo 1. januarja ob treh zjutraj. Odgovori vedno strokovne in zanimive »tete z drogami«, kot se včasih pošalijo na oddelku za anesteziologijo, vam bodo v pomoč pri prepoznavanju in razumevanju bolečine vašega kosmatinca.

Zakaj tako težko prepoznamo bolečino pri mačkah in psih?

Človek se je tako odtujil od narave, da ne pozna več neverbalne govorice in znakov, s katerimi različne živalske vrste izražajo bolečino. Če denimo pogledamo mačko z gingivostomatitisom, to je močnim vnetjem ustne votline, pri hranjenju in grizenju briketov zatrese z gobčkom, pripre oči in nagrbanči čelo. Ne želim antropomorfizirati živali, ampak mimika pri ljudeh in živalih je vsaj deloma podobna. Živali so čuteča bitja in jih je kot take treba obravnavati. Tudi okoli 65 odstotkov komunikacije med nami poteka na neverbalni ravni, torej to, kako trenutno govorim in predstavljam tematiko, komuniciram s telesno držo, kretnjami, mimiko obraza, z očesnim stikom, medosebno bližino, premiki … Tako je tudi pri živalih.

Kakšni so znaki bolečine pri mački, na kaj moramo biti skrbniki pozorni?

Mačka, ki jo boli, je tiho, lahko je neješča, se skriva, disociira se od okolice in noče imeti nič z lastnikom, je razdražljiva, depresivna, igrače je ne zanimajo, niti praskalnik, tudi skozi okno ne opazuje več. Pri hospitaliziranih živalih na Kliniki za male živali pogosto vidimo, kako se zavlečejo v kot kletke, kar pa je lahko znak stresa, in ne nujno bolečine. Da bi mački zmanjšali stres, ji omogočimo skrivališče in v kletko namestimo denimo kartonsko škatlo, kamor se lahko skrije. Zelo se veselimo nove Veterinarske fakultete v Ljubljani, predvidoma leta 2026, kjer bomo imeli še bolje ločen mačji in pasji hospital, saj je bližina psov za mačko velik stres, poleg samega prevoza, veterinarskega pregleda … Stresno na mačko vplivajo še neurejeni odnosi znotraj mačjega krdela, pa sama družina in odnosi v njej.

Kako lahko na mačjem obrazu »preberemo« bolečino?

Vedno je treba upoštevati kontekst, da ne bi narobe razumeli same situacije in bi bil vzrok drugje. Mačka, ki jo boli, pripira oči, uhlja položi ob glavo, vedno bolj sta obrnjena nazaj in če jo gledamo od spredaj, vidimo čedalje več zunanjega dela uhlja. Brki lahko štrlijo naravnost in naprej. Pride do zategovanja žvekalnih mišic, ko mačka potegne ustni kot nazaj, kot da bi imela bizaren nasmeh. Gledamo tudi položaj telesa. Če mačke boli, glavo pomikajo vedno bolj pod nivo ramenskega sklepa, brado usmerijo proti prsim. Tudi gobček je videti bolj sploščen. Bolj ko mačko boli, bolj bo sklanjala glavo, v skrajnem primeru se bo z brado že dotaknila prsnice. Če se skrbniki naučijo prepoznavati obrazno mimiko in govorico telesa, lahko hitro prepoznajo marsikaj, kar je nato v pomoč veterinarjem pri obravnavi.

Kako pa se bolečina kaže skozi gibanje?

Mačka šepa, lahko sedi ali leži v nefiziološkem položaju, recimo razbremenjuje tačko, ki jo boli, in jo drži nekoliko stran. Zmanjša se njena gibljivost, manjša je tudi želja po lovu, težje izvaja nekatere aktivnosti, recimo ne želi več počivati na priljubljenem ležišču, ki je nameščeno višje, ima težave pri uporabi stranišča. Tudi posvečanje pozornosti bolečemu predelu je znak, ki ga ne smemo spregledati. Če si mačka po kirurškem posegu intenzivno liže rano, je treba rano preveriti. Miselnost, da ji preprečimo lizanje rane z namestitvijo zaščitnega ovratnika, je popolnoma zgrešena. Zelo verjetno, da se z rano nekaj dogaja, morda je reakcija na šivalni material ali je prišlo do infekcije, treba je prepoznati in odpraviti vzrok lizanja. Znak bolečine so še otepanje z repom, zgrbljena drža, napet trebuh pri abdominalni bolečini po kirurškem posegu, pankreatitisu, vnetju trebušne slinavke ali zapletu črevesja, saj takšna drža nekoliko razbremeni ta del telesa. Pri kronični bolečini lahko opazimo tudi pretirano umivanje dela telesa, ki mačko boli. Pihanje in renčanje pri poskusu približevanja se navadno pojavi, ko je mačka že zelo razbolena, zato se lahko odzove tudi z agresijo. Imamo tudi veliko mačjih bolnikov s parodontalno boleznijo in drugimi obolenji ustne votline. Mačka je lačna, a ko pride do akta hranjenja, se ne more hraniti, ker jo tako boli. Pri napredovali parodontalni bolezni se akutni in kronični vnetni bolečini včasih pridruži še nevropatska. Skrbnikom pogosto svetujemo, da v anesteziji izpulimo vse zobe, od pet do deset dni po posegu jim lajšamo bolečino z analgetiki, a potem je to zdrava in vesela mačka. Tudi skrbniki radi povedo, da je kot prerojena in da je to, da je brez zob, prav nič ne moti pri hranjenju ali lovu, spet je radovedna in se igra.

Kateri so, poleg bolezni ustne votline, še razlogi za kronično bolečino pri mačkah?

Pri mačkah je kronična bolečina še vedno prepogosto slabo prepoznana. Mačke so diskretne, tudi znaki so manj očitni kot pri akutni bolečini. Z raziskavami so rentgensko potrdili, da ima okoli 90 odstotkov mačk, starejših od 12 let, degenerativni osteoartritis, kakšna je prevalenca bolečine, pa ni znano. Prisoten je vnetni proces, pridruži se lahko še nevropatska bolečina, zato moramo za uspešno zdravljenje kombinirati več različnih vrst analgetikov. Pogoste so tudi bolečine po kirurškem posegu, za katere ni bilo ustrezno poskrbljeno in so se razvile v kronično bolečino. K nam prihajajo mačke z raznimi boleznimi prebavil, mačjim obrazno-ustnim bolečinskim sindromom, idiopatskim vnetjem sečnega mehurja in sečnice, nevropatijo pri sladkorni bolezni. Zelo boleče so številne rakave bolezni. Vse to je opisano v priročniku Bolečina brez besed, ki je namenjen tako strokovni kot laični javnosti.

Ali obstajajo lestvice za ocenjevanje bolečine s pomočjo obrazne mimike pri mačkah in psih?

Prve lestvice za ocenjevanje bolečine so nastale na podlagi obrazne mimike pri laboratorijskih glodavcih in kuncih na univerzi v Newcastlu. Pred nekaj leti pa so raziskovalci z univerze v Montrealu validirali še lestvico oziroma skalo za ocenjevanje bolečine z obrazno mimiko pri mačkah. Validirane so tudi za druge živalske vrste, recimo konja, govedo, ovco, ne pa za pse, ki imajo tako zelo različne oblike obraza. Poglejte glavi angleškega hrta in mopsa, kako zelo se razlikujeta, prvi je dolihocefalični pes z dolgim gobcem in drugi brahicefalični ali kratkogobčni pes, ki ima povsem stisnjen gobec. Zaradi tako različne anatomije obraza je težko validirati lestvico za ocenjevanje bolečine s pomočjo obrazne mimike in te lestvice pri psih še vedno ne obstajajo. Mačke pa so si razmeroma dovolj podobne, da med kratkogobčno in tisto z normalno obliko glave ni večjih razlik v mimiki obraza.

Danes ima že vsaka vas svojo pasjo šolo, veliko je izobraževanj o pasjem vedenju, medtem ko se zdi, da nihče ne išče znanja o mačjem vedenju.

Ljudje se lahko v pasjih šolah že kar nekaj naučijo o pasjem vedenju, na voljo je tudi literatura, veliko se o tem govori in več je pripomočkov, s katerimi si lahko pomagamo. Morda pse bolje poznamo, ker si večina želi več komunikacije in stika s človekom, mačke pa nas imajo za »sužnje« in se z nami družijo le, ko jim ustreza. Morali bi bolje prepoznati kronično bolečino, ki se pri psih kaže tudi s spremembo vedenja. Pes, ki ima nezdravljeno parodontalno bolezen, ima kronično bolečino, kar zelo poslabša kakovost njegovega življenja. Morda bo odklanjal igro, ne bo več prinašal predmetov, lahko se bo celo agresivno odzval ob lastnikovem poskusu božanja njegove glave. Kronična bolečina napreduje postopoma, zato je lastniki oziroma skrbniki ne opazijo. Šele ko žival veterinarsko oskrbimo, ko denimo pri parodontalni bolezni odstranimo več zob, po kirurškem posegu pa jo oskrbimo še z različnimi analgetiki, se stanje umiri. Tudi če je bilo lastnika strah, kako bo njegov pes jedel brez zob, je teden ali dva pozneje živahen, spet se igra z igračami, lastnik opazi, da se vračajo prvi znaki »pozabljenih« vedenjskih vzorcev. Včasih kakšno vedenje lastniki prehitro pripišejo starosti. Nekatere bolezni so povezane s starostjo, razni degenerativni procesi se s starostjo postopoma stopnjujejo, vendar vzrok ni starost in nekatere težave lahko omilimo. Veterinarji lahko živali pomagamo, da ima udobno življenje, da ne trpi in da uživa v svojem življenju.

Kateri so še znaki bolečine pri psu?

Prvi znak je spremenjena interakcija s človekom in drugimi živalmi v gospodinjstvu. Če gre za bolečine lokomotornega aparata, lahko opazimo različne oblike šepanja, žival odklanja sprehod ali se na sprehodu hitro ustavi, želi domov, pokažejo se težave pri gibanju navzgor in navzdol. Pri bolečini v ustni votlini psi jemljejo hrano le na eno stran, postopoma se izogibajo jemanju trde hrane in nočejo več priboljškov. Zaradi bolečine, ki izvira iz trebuha, se lahko pes drži bolj zgrbljeno, da razbremeni bolečino. Podobno je pri bolečini, ki izvira iz hrbtenice, pri kateri bo žival previdna že pri manjših ovirah, recimo pločniku. Psi, ki sicer rep držijo navzgor, ga bodo držali navzdol. Tudi akt uriniranja, posebej pri samcih, se lahko spremeni, navadno ne morejo več dvigniti zadnje noge in počepnejo, podobno kot psičke. Pri dolgotrajni bolečini v hrbtenici je pes lahko depresiven, žalosten, nezainteresiran. Če si nenehno liže kožo nad sklepi, je videti kot dermatološki problem, vendar se vzrok lahko skriva pod kožo, denimo osteoartritis določenega sklepa. Pri dolgotrajni bolečini živalim dotik, ki jim je bil prej prijeten, postane boleč, recimo božanje trebuha pri bolečinah v trebušni votlini. To je alodinija, patološki proces, ko neboleč dražljaj postane izrazito moteč ali boleč.

Ali obstajajo pasemske razlike med pragom bolečine? Lovski in delovni psi se zdijo bolj »trpežni«.

Pri delu opažamo razlike med pasmami, nekatere pasme so bolj vzdržljive, mogoče je prag bolečine višji. Tako imenovani borilni psi bodo pozneje pokazali znake bolečine kot mali, žepni pes, ki hitro pokaže, da ga boli. Pri lovskih psih je šla selekcija v smer vzreje v čim bolj zdrave pse, zato je manj pridruženih bolezni, ki bi povzročale bolečine.

Omenili ste, da ste za projekt Evropska noč raziskovalcev ‒ Humanistika, to si ti! leta 2022 napisali zelo lepo, predvsem pa slikovito zgodbo o francoskem buldogu Spocku (Zgodbe z druge strani, Vzreja za ekstremen videz), starem komaj devet mesecev, a že z vrsto zdravstvenih težav, zaradi katerih se ne more več igrati z angleško hrtico.

Ni vsaka brahicefalična pasma problematična, težave nastopijo, če pride do vzreje za ekstremen videz, pri kateri se je brahicefalija toliko potencirala, da živali povzroča hude zdravstvene težave. Pred 30 leti mopsi niso imeli posebnih dihalnih težav, danes pa se srečujemo tudi s primeri, ko ima mops, če ga gledaš od strani, oči pred nosom, tako zelo so izbuljene, gobček pa je še krajši. Da se je to zgodilo, je odgovornost kinologov. Delovne pasme psov so drugačne, tam gre selekcija proti čedalje bolj zdravemu psu, ki bo bolj vzdržljiv. Pri brahicefaličnih pasmah in vzreji za ekstremen videz pes ni več zdrav. Najbolj so izpostavljeni mopsi, francoski buldogi, tudi angleški buldogi in bostonski terierji. Če bomo te pasme prepovedali, ne bo več nadzora in rodovniških psov, imeli bomo pse pasemskega izgleda mops in črni trg bo cvetel. Zato Svetovno združenje veterinarjev podpira akcijo, da se te živali ne kupujejo, saj ko se zmanjša povpraševanje, se bo tudi ponudba, kinologi pa naj te pasme ocenjujejo tako, da višje ocene dobivajo psi z daljšim gobcem, ki so bolj podobni izvorni obliki. Psi ekstremnega videza se ne bi smeli pojavljati v oglaševanju, tudi vplivneže bi morali spodbujati, da se odločajo za druge pasme, še bolje, da posvojijo žival iz zavetišča in so zgled svojim sledilcem.

V tujini so velika težava pasje tovarne. Trenutno je takšne mladiče prevzelo Zavetišče Horjul, zasežene, a hudo bolne »pomerance« …

Poleg dvoriščne vzreje psov, ki jih veterinar nikoli ni pregledal, je velika težava vzreja v pasjih tovarnah. To je kupovanje živali, ki nimajo rodovnika, a so pasemskega videza. Ljudje se ne zavedajo, da s kupovanjem teh živali podpirajo tovrstno vzrejo ter mizerno življenje psov in psic, ki celo življenje živijo v kletki, psica pa koti dvakrat na leto. Ti psički imajo poleg zdravstvenih tudi veliko vedenjskih težav. Če ima pes rodovnik, ima opravljene vse vzrejne preglede, ki imajo namen ‒ da se iz vzreje izločajo osebki, ki so nosilci določene bolezni. Ljudje kupijo pasemskega psa brez rodovnika, da bi prihranili denar, a pes ima lahko vrsto bolezni in bo zdravljenje dražje kot rodovnik.

Kako pa poteka zdravljenje v vaši ambulanti?

Z enim obiskom v naši protibolečinski ambulanti redko rešimo težavo, kronična bolečina je le komplementaren proces, prisotnih je več vrst bolečine in te je treba zdraviti z različnimi zdravili. Najprej moramo imeti diagnozo, če gre recimo za ortopedske težave, mora žival najprej pregledati ortoped, potem se lotimo protibolečinske obravnave. Navadno zdravimo postopoma, začnemo z eno vrsto zdravil in glede na odziv na zdravljenje prilagajamo terapije. Morda nekateri analgetiki, ki so sicer primerni za ta tip bolečine, ne bodo ustrezali ali se pojavijo neželeni učinki, zato jih bomo morali zamenjati. Potrebnih bo več obiskov, na začetku v tedenskih, pozneje morda v dvotedenskih razmikih, da ugotovimo, kaj živali pomaga, in ko to enkrat ugotovimo, to tudi vzdržujemo.

Torej se pri svojem delu kar dobro spoznate z ljubljenčki in njihovimi skrbniki?

Včasih se ljudje zelo odprejo, morda me najprej obišče le en lastnik, nato vsa družina, z vsemi se veliko pogovarjamo in iščemo najprimernejšo terapijo za žival, ki bo ustrezala tudi lastniku. Veterinarji moramo prepoznati, kako bo lastnik funkcioniral in obvladoval položaj, če začnemo zahtevno zdravljenje. Navadno so to ljudje, ki si srčno želijo pomagati svoji živali in so pripravljeni skoraj na vse. Tu se lahko ustvari zelo pozitivna vez, ko pride čas, ko je treba zaključiti, je lahko kar težko. K nam prihaja predvsem geriatrična populacija, bolniki z boleznimi lokomotornega aparata, onkološki bolniki, ki jim lahko nudimo le paliativno protibolečinsko terapijo. Včasih nas lastnik vnaprej opozori, da je njegov pes plašen ali bo imel ločitveno tesnobo, zato poskušamo postopke prilagoditi in lastniku svetujemo, naj pes pred prevozom na kliniko dobi anksiolitik, zdravilo, ki zmanjšuje stres. Pogosto pa imam občutek, da veliko težav izhaja iz tega, kaj počne ali misli lastnik.

V kakšnem smislu?

Žival čuti stres lastnika, zato je še sama v stresu. Kjer so odnosi v družini urejeni in je jasno mesto psa v »krdelu«, pes lahko ostaja sam doma, nima ločitvene tesnobe in s tem povezanih znakov, kot so tuljenje, lajanje, poškodovanje stvari v stanovanju. Ti psi praviloma ne bodo imeli posebnih težav, ko pridejo na kliniko. Danes pa je veliko psov z vedenjskimi motnjami in ko lastnik psa odloži v kletko, že po petih minutah za psa življenje postane nemogoče, pa tudi za naše osebje. Pri nas rečemo, da je lastnik preveč »nase navlekel« svojega psa. Zgodilo se je že tudi, da si je pes po odhodu lastnika očitno oddahnil, ker je imel končno mir. Pri nas obiskov hospitaliziranih živali ne preprečujemo, so pa zelo kontrolirani in omejeni. Tudi žival si mora včasih odpočiti od lastnika, ki nadležno rine vanjo in ji povzroča negativen stres.

Bi rekli, da lastniki in skrbniki zaupamo stroki, da nismo »google strokovnjaki« za veterino?

Tudi teh je veliko, včasih pridejo v našo ambulanto, vendar že takoj na začetku z odločnim, a strokovno podkovanim pristopom to razčistimo. Za uspešno zdravljenje je zelo pomembno, da ti stranka zaupa. Na kliniki imamo veliko veterinarjev, ki so specializirani za posamezno področje, in če glede česa nisem prepričana, recimo, če pride pes s kakšno dermatološko težavo, lastnike preusmerim v dermatološko ambulanto.

Ko je čas za konec, kako se odločite? Obstajajo kakšni standardi, po katerih bi lahko določili, do kdaj je zdravljenje še v dobrobit živali?

Standardov nimamo, tudi lastniki so zelo različni v dojemanju, kdaj je čas, da se žival poslovi. Če njihovo žival s kronično bolečino že nekaj časa zdravimo, me sami vprašajo, kdaj bo čas, da jo uspavamo. Povem jim, da bodo to prepoznali sami, saj s psom živijo. Opišem jim znake, ki kažejo, da se žival ne počuti več dobro, da je življenje samo še trpljenje in ni v skladu z dobrobitjo. Redki so takšni, ki so v zanikanju in nočejo tako pomagati živali, ko sama ne more več ne jesti, ne opravljati potrebe, ne stati … Zakaj bi žival poginjala v hudih mukah? Vsak veterinar želi živali pomagati, zato smo se odločili za tak poklic, vendar pa ko vidimo, da življenje postane trpljenje, takrat lastniku svetujemo uspavanje. V nekih terminalnih fazah nima smisla živali mučiti, o tem se opredeljuje tudi Zakon o mučenju živali.

Tudi sami ste šli skozi podobno izkušnjo s svojo bokserko.

Moja bokserka Murka je imela limfom. Stara je bila devet let, kar so že lepa leta za to pasmo, ki je nagnjena k različnim rakavim obolenjem. Zdravili smo jo tudi s kemoterapijo in ko ni bilo več učinka oziroma je bolezen napredovala, smo se odločili, da jo uspavamo. Psička je komaj še vstala, težko je šla na potrebo in bokserka, ki je bila sicer neizmerno požrešna in bi pojedla vsak košček hrane, je odklanjala hrano. Ko žival nima več veselja, ko te vidi, ko nima več žara v očeh, takrat veš, da je čas. Ko je lastnik soočen s terminalno diagnozo, recimo rakovo obolenje, lahko premelje in sprejme bolezen. Veliko težje je, če je nekaj akutnega in pride nenadoma. To je velik stres in lastnik ne more iti skozi vse postopke sprejemanja in poslavljanja. Podpiram tudi, da žival, če ima terminalno diagnozo in ima morda še nekaj dni ali tednov, razvajamo. Tu pa tudi jaz popustim pri redu in vzgoji. Čas, ko se posvetiš svoji živali, z njo poskušaš preživeti kakovosten čas in jo razvajati, je tudi priprava na njen odhod.