Andrija Šulić: Prideš. Pogledaš. Ostaneš

Morda ni najmanjša, je pa najbolj podolgovata zgodba v mestu. Ker bivši kino, ki je nato bil tudi bivši koncertni prostor, pač ni bil dovolj. Saj nikoli ni. Idej, sploh odbitih, v tem mestu pač nikoli ne zmanjka. In v bistvu bi se lahko imenoval tudi Špajza. Pa ni. Je Hodnik. Nizkotonska, bistroumna elektronika v placu z vsebino, kakršna pade na pamet pač takim tipom. Kreativno energičnim.
V petek se točno štiri leta in en dan po prvem Hodniku vrača vanj tudi Andrija Šulić, ki ob tem, da je premikal knofe in delal podlage v ekipi mariborske rap zasedbe Tekochee Kru, velja za neke vrste ateja Hodnika. Je vrsta tipa, ki mu gladko navržeš, tik preden vključiš snemalnik, da je to največji in najpomembnejši intervju, ki ga bo dal v življenju. Iz enega samega razloga. Ne, ne zaradi prcanja. Ampak zato, ker je vedno vredno slišati njegovo repliko.
"A ni to tvoj zadnji intervju?" se je v petek zarežal Šulić. Takšen je. Artiš programer. Za pričujoči intervju si je zaželel, da bi namesto njegovega portreta uporabili slike Nenada Cizla. Umetniški razlogi. Da jih razumeš, moraš razumeti Šulića. "Hodnik kot dogodek namreč ni moj dogodek, ampak je vedno dogodek skupine oziroma neke ekipe ljudi, ki podobno mislijo in se okoli njega zberejo. Iz tega vidika se bi mi zdelo veliko bolj smiselno izpostaviti nekaj nevtralnega, kar lepo povzame zgodbo in je hkrati super oblikovno delo." Bolj kot njegov ksiht. Kot vaterpolist, saksofonist in zlasti producent, ki ima za sabo dva precej eksperimentalna, ampak še vedno vizionarska solo albuma Green Winter (2013) in Scrap Metal (2017). To je on. Šuljo.
Kakšno zvočno podlago, kakšen "beat" ima Maribor?
"U, si me pa našel."
Če bi recimo posneli himno? Kako bi zvenela?
"Em, em ... (Premislek.) Je ne bi posnel. Ker to, kar je himna zate, morda ni himna za druge. In obratno. Himno težko posnameš na silo. Sicer pa se zvok Maribora spreminja. Himna itak nastane organsko in meni Maribor, ki ima sicer ogromno himen, trenutno predstavlja Bratstvo in estradstvo, zadnji album Mitota. Maribor opisuje na svoj način, ne tako neposredno, mu pa daje zvočno podobo."

Začutiti idejo

Zakaj dogodek, kot je Hodnik, nastane ravno v Mariboru?
"Sam sem prišel zraven, ko je prva ekipa počasi že zaključevala zaradi različnih, večinoma finančnih razlogov. V hodnik, kjer smo kasneje naredili Hodnik, sem bolj ali manj po naključju prišel na eno zabavo. Plac mi je bil, ono, vau. Imaš nenavaden občutek. Takoj sem vedel, da bi tam kaj počel. Na prvem dogodku je bilo 60 do 70 ljudi, kar nas je pripravilo do tega, da smo naredili tri dogodke od Lenta do novega leta - in na tretjem je bila nato prelomnica."

Bolj sproščeno

Kako razumete uspeh zimskega Festivala alternativne kulture, kreativno in vztrajno trdoživost prostorov tipa Stolp3, Glas podzemlja, GT22, Udarnik? Od kod se vzamejo ti ljudje in njihova energija?
"Preprosto. Ker očitno potrebujejo to, kar počnejo. In prav je, da tega ne oglašujejo na veliko. V Tekochee Kru se nam je po objavi videospota za pesem Se vozim zgodilo, da smo potem brali novico, kako je v spotu igrala sestra znanega Slovenca. Mi tega ne potrebujemo. To je razlika. Meni je tako zelo pomembno, da sem finančno neodvisen, pa naj gre za glasbo ali dogodke. V tem je čar. Mogoče ima, recimo, Mito štorasti način izdaje, ker je dal vse skupaj zastonj na splet in ga je Marko Godnjavec - Jizah zafrkaval, češ, a si normalen, daj počasi, bomo naredili načrt. Saj oba razumem. Ampak Mito pa je stvar dal samo gor. Pač. Naj se čuje. In to je dobra stvar."
Od naju še mlajša Uršula Zaletelj z Vala 202 je za Večer povedala, da je šele, ko se je preselila v Ljubljano, opazila, koliko urbanih stvari ima mesto. Vi tudi?
"Pa v začetku tega nisem tako zelo občutil, kasneje, sčasoma pa sem opazil, da je tukaj res drugače."
Kako drugače? Drži, da živimo počasneje?
"Ne toliko počasneje, bolj sproščeno. V Mariboru je morda malo manj medsebojnih udarcev pod pasom in govorjenja za hrbtom. Tu lahko furaš svoje. Brez težav. Čeprav nisem del mariborske scene, ker nisem z njo prepleten, saj pridem tu in tam, da s pubeci naredimo zabavo, jo pa še vedno čutim."
Ko se vračate ob vikendih, vas kdaj prime, da bi rekli, kaj vse bi spremenili?
"Ne, eh, niti slučajno. Ne morem biti pameten, če pridem sem samo za vikende. Če bi komu rekel, kaj naj dela, bi lahko pokasiral samo focn."
Taki ... Zidarski.
"Haha, iz prve. To je Maribor."
Vas je prizadelo, ker NK Maribor ni bil prvak?
"Valjda, čeprav ne hodim na tekme, ampak ker imam sodelavca, ki je Green Dragons ... Uuu. Bila je pestra pomlad. (Smeh.)"

Mesto te samo odpelje

Kako alter(nativno) mesto je Maribor?
"Zelo. Vsako mesto ima svojo štorijo, Maribor ima to, da te sam odpelje. Edino, kar je škatljivo, je to, da ne veš dobro, ali bo nekaj ratalo ali ne. Pri Udarniku se je recimo Hodnik poklopil ravno takrat, ko se je celotna zgodba prejšnje ekipe vedno manj."
Ampak saj za to gre: ena zgodba je šla cugrund, pa so se našli novi pubeci, ki ne odnehajo in verjamejo, da bo zdaj šlo lažje. In gre. Furajo.
"Sam nimam toliko tega entuziazma kot vsi ti ljudje, priznam. Sem bolj trmaste narave, zaprem se v sobo in delam glasbo. Sem morda bolj previden, sem bolj ziheraš, ampak brez teh ljudi se to ne bi dogajalo. Že zato, ker so v prvi zgodbi dali vse na kocko, tudi svoje glave, tvegali so marsikaj. To cenim in lahko samo podprem. Zdaj živim v Izoli, imam otroka, nisem v poziciji, da bi se lahko metal na zobe. Takoj pa sem pripravljen pomagati."
Mimogrede, koliko otrok ima Tekochee Kru?
"Za zdaj tri."
Toliko kot albumov.
"V bistvu malo, če pogledaš, kako stari prdci smo. Petnajst let bo letos že od prve plošče."
V kolumnah za Večerovo pop kulturo ste se spraševali, kakšen je "tvoj doprinos". Kakšen je vaš?
"Moj je ta, da skušam povabiti ljudi, da pridejo rolat v Maribor. Ko pridejo, so navdušeni, kako zelo smo odprti za nove stvari. No, razen če svinjaš z glasbo (smeh). Nismo tako žanrsko obremenjeni, folk tukaj ne čaka samo hitov. V Mariboru se zabava razvije ne glede na žanr. Pomemben doprinos pa je, da je Hodnik finančno neodvisen. Prostor ni obremenjen s finančnim delom organizacije dogodka. Vztrajamo pri honorarjih, kolikor pač zmoremo. Ni pa praviloma minusa, za nikogar od vpletenih. Zaslužimo tudi nekaj z majicami, ki jih ljudje tako zelo radi nosijo in nam že na veliko gušijo, kdaj bodo naslednje. Vesel sem tudi, da se je spremenil efekt vstopnin."
Kaj se je spremenilo pri vstopninah?
"Ljudje so začutili, da se nekaj da podpreti. Tega še pet, šest let nazaj ni bilo. Lahko bi pametoval, kako se pozna gospodarska rast, pa verjamem, da se sploh tukaj za toliko ljudi v mestu ne pozna, zato ne morem biti pameten. Lahko pa naredim zabavo, povabim muzičarje in rečem, evo, tri evre ali pet evrov. To se je spremenilo."
Majice Hodnika so kar rariteta. Niso kot majice Metallice, ki jih zdaj lahko kupiš v vsaki trgovini.
"Da, namenoma jih natisnemo omejeno količino."

Nauk Regentove ulice

Koliko vam je dal vaterpolo?
"U, koliko športov sem treniral: nogomet, košarka, judo. Škoda, da se je tako hitro končala moja nogometna kariera."
Pardon, moram vprašati: kariera?
"Ja, kariera! (Smeh.) Branil sem za NK Pobrežje, bil sem kar dober golman, sicer še boljši v malem nogometu. Enkrat sem pomagal pripravljati igrišče v nalivu in šel zapičit korner zastavico v luknjo, ki pa je bila napolnjena z vodo, pomešano z apnom, in vse skupaj mi je priletelo v oko. Sicer sem poskusil braniti, ampak odpeljali so me na izpiranje. Potreboval sem kar nekaj časa, da so se mi oči popravile."
Očitno ste družinsko nagnjeni h golmanom.
"Ha?"
Vaš brat Luka je razlagal, kako je na tekmi z Ajaxom splezal prek smreke, da je prišel v Ljudski vrt, in kako zelo si je, če se dobro spomnim, želel karkoli od Edwina van der Sarja.
"Res? Tega mi pa ni povedal. Braniti pa me je naučil Tarzan, lokalni majster na Regentovi."

Mi imamo več internetov

Zakaj niste sami večkrat rimali v mikrofon?
"Boljše, da nisem še več (smeh). Večino, kar sem posnel, mi ni všeč, precej bolj všeč so mi beati. Še danes mi je malo nerodno, nikoli se nisem poistovetil, pasalo mi je, da sem bil v ozadju. Studio gangster."
Kdaj ste vedeli, da ne boste bogati od saksofona?
"Ko sem vedel, da ne bom ostal v klasični glasbi. Devet let sem hodil v glasbeno šolo, šest let kitare in tri leta saksofona. Čeprav sem bil enkrat tretji na tekmovanju, pa sem naredil kar nekaj napak, ampak mi je učitelj Stojan Kralj note tako napisal, da sem se vživel. Dinamika, crescendo, decrescendo. Kako sem čutil! Ko sem odnehal z glasbeno šolo, sem se pa odločil za rap glasbo. Nisem imel tega v sebi, kar imata brat in sestra. Edini od treh doooolgo nisem vedel, kaj bom delal v življenju. Tuhtaš marsikaj, sploh če se ukvarjaš z rapom. Kmalu veš, da ne boš bogat. (Smeh.)"
In kdaj je potem prišlo na vrsto programiranje?
"Začel sem izdelovati spletne strani, kar je preraslo v izdelavo aplikacij - in zdaj sem, kot bi se reklo, arhitekt za internete."
Zakaj v Mariboru rečemo "interneti"? Zakaj je ravno pri nas internet v množini?
"Ker smo Maribor: mi nimamo enega interneta, imamo jih več! Najbrž zato, ker se dobro sliši, fajn štos je. Ampak ja, ko gre za denar, ločim glasbo od vsega ostalega. Nerad bi ustvarjal na kredit. Nič ni narobe, če živiš od glasbe, joj ne. So ljudje, ki imajo srečo in delajo, kar hočejo, povrhu pa lahko preživijo od tega."
Kakšno spletno stran bi naredili za Maribor?
"Isto vprašanje kot za himno. (Smeh.) Odvisno, kaj bi radi dosegli in kdo bi to stran gledal."