Auschwitz - kraj na Zemlji

Holokavst je beseda, s katero označujemo sistematično uničevanje vseh za nacistični režim rasno, versko, spolno ali zdravstveno nezaželenih skupin ljudi. To so bili torej ljudje, za katerih preganjanje in na koncu tudi usmrtitev ni bilo potrebno aktivno nasprotovanje nacističnemu režimu, temveč je zadostovalo samo to, da so bili to, kar so bili. Zato v holokavstu niso sistematično ubijali samo Judov in Romov, temveč so najprej evtanazirali duševno in telesno prizadete ljudi, med njimi že poleti 1941 v gradu Hartheim v bližini Linza okoli 600 Slovencev. Na svetu ni kraja, ki bi bil bolj zaznamovan s holokavstom, kot je koncentracijsko taborišče Auschwitz: v času njegovega delovanja, od maja 1940 do januarja 1945, je bilo tukaj ubitih okoli 1,1 milijon ljudi, od tega 960.000 Judov ali skoraj vsak šesti od 6 milijonov Judov, ki so bili ubiti v holokavstu. Prav zato je bil 27. januar, datum osvoboditve Auschwitza, izbran za mednarodni dan spomina na holokavst.
Auschwitz pa je tudi taborišče, v katero je bilo odpeljanih najmanj 2342 ljudi iz Slovenije, in je kraj smrti vsaj 1331 izmed njih. Večina izmed njih so bili Slovenci, vendar je bilo v Auschwitz pripeljanih tudi okoli 350 Judov z območja današnje Slovenije. Večina je v Auschwitz prispela maja 1944 iz Prekmurja. Po še vedno nepopolnih podatkih je preživelo samo okoli 35 slovenskih Judov, ki so bili v Auschwitzu. Decembra 1943 je bilo odpeljanih v Auschwitz še 77 Romov iz okolice Novega mesta. Kaže, da so v Auschwitzu tudi vsi razen šestih umrli. Preostalih šest je umrlo v drugih nemških taboriščih. Zato je 27 januar tudi slovenski dan spomina na žrtve holokavsta.

"Tovarna smrti"

Koncentracijsko taborišče Auschwitz v bližini mesta Oświęcim (nemško Auschwitz) v Zgornji Šleziji je bilo največje nacistično uničevalno in delovno taborišče. Vendar to ni bilo že ob ustanovitvi maja 1940, ko je bilo ustanovljeno predvsem za Poljake. Ta prvotni del se je kasneje imenoval Auschwitz I ali matično taborišče. V matičnem taborišču je bilo prvotno okoli 10.000 taboriščnikov, poleti leta 1944 pa tudi zaradi precejšnjega prostorskega povečanja okoli 18.500. Sicer pa je bilo matično taborišče sedež poveljstva in vseh osrednjih organov postopoma nastalega taboriščnega sistema, v katerem je bilo v poletnih mesecih leta 1944 okoli 135.000 taboriščnikov.
Že od začetka pa so v Auschwitzu računali z veliko smrtnostjo in so podobno kot v drugih velikih taboriščih takoj zgradili Krematorij I z dnevno zmogljivostjo prvotno 100 trupel, kasneje pa 340. Deloval je od leta 1940 do leta 1943. Nadaljnja širitev Auschwitza je sledila februarja 1941, ko se je znano podjetje kemijske industrije I. G. Farben iz Frankfurta na Majni odločilo, da bo pri bližnji vasi Monowice (nemško Monowitz) zgradilo ogromni industrijski kompleks Buna-Werke. K odločitvi niso prispevali samo ugodna prometna lega (ta bo kasneje tudi pomembna za transportiranje Judov iz vse Evrope), obilje vode (reka Visla) in potrebne surovine (rudniki premoga in soli, kamnolomi apnenca) ter zaradi oddaljenosti od Velike Britanije varnost pred bombardiranjem, temveč tudi nizka cena in obilica delovne sile, ki so jo predstavljali taboriščniki Auschwitza. Zato so v Auschwitz začeli pošiljati tudi pripadnike drugih narodov. Prva skupina 22 Slovencev je prispela 28. septembra 1941, kot tudi ženske: prve ženske so pripeljali v taborišče 26. marca 1942, prvi Slovenki pa 6. junija 1942.

Uničevalno taborišče

Šele po napadu na Sovjetsko zvezo, torej v drugi polovici leta 1941, se je taborišče zaradi sprejema sovjetskih vojnih ujetnikov začelo spreminjati tudi v uničevalno taborišče. V okviru takrat na različnih krajih potekajočih preizkušanj različnih metod za množično ubijanje so konec avgusta in v začetku septembra 1941 izvedli prva poskusna ubijanja okoli 600 sovjetskih vojnih ujetnikov in 250 bolnih taboriščnikov s plinom Zyklon B, ki je bil prvotno komercialni pesticid. Ker so bili rezultati v skladu s pričakovanji, so za njegovo uporabo v okviru matičnega taborišča uredili v Krematoriju I plinsko celico z zmogljivostjo 700-800 ljudi. V uporabi je bila od jeseni 1941 do jeseni 1942.
Marca 1942 je v bližnji vasi Brzezinka (nemško Birkenau) na površini okoli 81 hektarjev začelo delovati podružnično taborišče Birkenau ali Auschwitz II-Birkenau. Do spomladi 1944 je bila površina taborišča Birkenau povečana na okoli 150 hektarjev in v njem je bilo poleti 1944 okoli 70.000 taboriščnikov. V Birkenau so od 26. marca 1942, ko je prispel prvi transport 999 Judinj iz Slovaške, začeli iz vse Evrope pošiljati čedalje številnejše transporte Judov, odraslih in otrok vseh starosti, ki jih je čedalje bolj učinkovito organiziral Adolf Eichmann (1906, Solingen-1962, Ramla). Medtem ko so Jude iz prvih transportov brez izjeme takoj ubili, so taboriščni zdravniki na transportih od 29. aprila 1942 občasno, od 4. julija istega leta pa vedno takoj po prihodu, izvedli selekcijo – izbrali so za delo primerne, ki so bili sprejeti v taborišče, in tiste, ki to niso bili in so bili zato kmalu zatem ubiti v plinskih celicah. Zaradi pomena, ki ga je Birkenau dobil za "dokončno rešitev judovskega vprašanja", je bilo od najmanj 1,3 milijona ljudi, ki so bili poslani v Auschwitz, kar okoli 1,1 milijona (ali 85 odstotkov) Judov. Judje zato predstavljajo ogromno večino žrtev Auschwitza: 960.000 (ali 87 odstotkov) od skupnega števila žrtev, ki znaša okoli 1,1 milijona. Od februarja 1942 so za usmrtitev tistih, ki so jih izbrali pri selekciji ob prihodu ali pa pri kasnejših selekcijah za smrt, uporabljali dve improvizirani plinski celici zunaj taborišča Birkenau z zmogljivostjo 800 in 1200 ljudi. Trupla so najprej pokopavali v množična grobišča, kasneje pa so jih začeli kremirati na prostem. To so naknadno naredili tudi z že pokopanimi trupli. Pepel so stresli v bližnji reki Vislo in Soło ter bližnja močvirja. Šele po tem, ko so bili v taborišču Birkenau do poletja leta 1943 zgrajeni Krematoriji (in plinske celice) II, III, IV in V z dnevno zmogljivostjo 4416 ljudi in so do jeseni istega leta prenehala delovati ostala uničevalna taborišča, je Auschwitz postal "tovarna smrti" in cilj skoraj vseh transportov Judov, ki jih je organiziral Eichmann.

Transporti Romov

Od 26. februarja 1943 je Birkenau postal kraj, kamor so pošiljali tudi transporte Romov. Okoli 23.000 Romov je prispelo v Auschwitz, preživelo pa jih je samo okoli 3000 (ali 13 odstotkov). Romski taboriščniki so bili od prihoda prvega transporta do uničenja zadnjih preostalih 2. avgusta 1944 nameščeni v taborišču BIIe ali "Ciganskem taborišču" ("Zigeunerlager").
Kljub svoji uničevalni komponenti je taborišče Auschwitz do konca delovanja ostalo delovno taborišče. Glavni namen delovnih taborišč je bil izkoristiti čim več taboriščnikov za suženjsko delo. Zaradi številnih transportov iz vse Evrope je taborišče Auschwitz postalo največje delovno taborišče, ki je imelo predvsem poleti 1944 tudi presežke za delo primernih taboriščnikov, zato so jih pošiljali v druga taborišča. Seveda pa ni bil namen taboriščnike z njihovim delom ohraniti pri življenju, temveč jih z delom uničiti (nemško Vernichtung durch Arbeit). Bolj ko se je slabšal nemški položaj na vojskovališčih, bolj se je povečevala potreba po taboriščnikih in bolj se je slabšal njihov položaj.

Auschwitz Album

Največji obseg je Auschwitz dobil zaradi nemške zasedbe Madžarske 19. marca 1944. Čeprav je glavni vzrok za zasedbo bila nemška želja, da bi Madžarski preprečila "italijanski scenarij", so bili pomembni tudi gospodarski vzroki in tudi "dokončna rešitev judovskega vprašanja". Takratna Madžarska je bila s svojo več kot 750.000-glavo judovsko skupnostjo še edina skoraj nedotaknjena v nacistični Evropi in tako vsekakor "napaka" znotraj nje. V tako imenovani Ungarn Aktion, ki jo je vodil sam Eichmann, so v zelo kratkem času med koncem aprila in začetkom julija 1944 okoli 455.000 Judov aretirali, oropali večine premoženja in zaprli v gete, od tod pa po nekaj dneh ali tednih in po ponovnem ropanju na vlake, ki so večino odpeljali v Auschwitz.
Prav v času Ungarn Aktion je nastalo eno izmed najbolj pretresljivih pričevanj o holokavstu: fotografski album Auschwitz Album. Fotografije, ki jih je posnel esesovski fotograf, so najbolj nazoren prikaz postopka množičnega ubijanja v Auschwitzu, razen ubijanja samega. Nastale so maja in junija 1944. Vzrok nastanka albuma je bila najbrž prav zavest vodstva taborišča o tem, kako obsežna in pomembna je ta "akcija". To nakazuje tudi naslov na prvi strani: Preseljevanje Judov iz Madžarske. Z ustreznimi podnapisi sledijo fotografije, ki prikazuje prihod transporta, selekcijo, pot tistih, ki niso bili izbrani za delo, do plinskih celic, čakanje pred plinskimi celicami, spreminjanje tistih, ki so bili izbrani za delo, v taboriščnike in na koncu sortiranje odvzetih predmetov.
V enem izmed transportov Ungarn Aktion je 26. maja 1944 prispela iz Podkarpatske Ukrajine iz geta v Berehovu (danes Ukrajina, takrat Beregszász v Madžarski) skupaj s svojimi sorodniki Lili Jacob (1926, Bilki-1999, Miami). Jacobova je bila med redkimi ta dan izbranimi za delo in ne za plinsko celico, medtem ko je bila večina njenih sorodnikov še isti dan ubita. Preživela je Auschwitz in še nekaj nadaljnjih koncentracijskih taborišč. Ob osvoboditvi taborišča Dora-Mittelbau, 9. aprila 1945, je v zapuščeni baraki esesovcev našla Auschwitz Album. Takoj na prvi strani je prepoznala rabina iz domačega mesta, nato pa znance, sosede in sorodnike, od katerih ni niti eden dočakal svobode. Slednjič je na eni izmed fotografij prepoznala tudi sebe. Povsem jasno je, kaj so Jacobovi in njenim preživelim rojakom pomenile te fotografije njihovih bližnjih tik pred smrtjo. Zato je nekatere izmed prvotno okoli 200 fotografij Jacobova podarila ljudem, katerih sorodniki so bili na njih. Na srečo pa je pred njeno preselitvijo v ZDA leta 1948 Židovski muzej v Pragi naredil kopije večine fotografij. Kljub temu da so kasneje te fotografije uporabili v vseh knjigah o Auschwitzu in tudi na sodnem procesu proti Eichmannu v Jeruzalemu leta 1961, se ni vedelo, kje so originali fotografij. Potem ko je odkriteljico ponovno odkril novinar, so fotografije uporabili tudi na sodnem procesu proti nekaterim esesovcem iz Auschwitza v Frankfurtu na Majni (1963-1965). Album je leta 1980 Yad Vashemu v Jeruzalemu podarila njegova odkriteljica Lili Jacob.

Prekmurski Judje v Auschwitzu

Leta 1937 je na območju današnje Slovenije živelo 778 Judov, od teh jih je 417 bivalo na območju Prekmurja. Po aprilski vojni leta 1941 je večina Prekmurja prišla pod madžarsko okupacijo. Zato so tudi prekmurski Judi postali del Ungarn Aktion. Premalo poznano je dejstvo, da so prav prekmurski Judje bili celo med prvimi žrtvami te "akcije". Vzrok za to je bila 19. aprila 1944 sprejeta odločitev, da so madžarski okraji, ki so bili blizu območij, na katerih so delovali jugoslovanski partizani, postali "območje sovražnosti". Med njimi je bilo tudi Prekmurje. Jude s teh območij so aretirati najprej in jim tako preprečili, da bi se zatekli k partizanom. 26. aprila 1944 so madžarski žandarji odpeljali prekmurske Jude – otroke, starke in starce ter ženske in kot najmanj številne moške, saj je bila večina že vpoklicana v delovne enote madžarske vojske – v murskosoboško in lendavsko sinagogo. Naslednji dan so prekmurske Jude pripeljali v Čakovec in jih skupaj z medžimurskimi Judi predali esesovcem. Vse so 28. aprila 1944 z vlakom odpeljali v Nagykanizso, kjer je bilo tega dne skupaj s tamkajšnjimi Judi zbranih 2675 Judov.
Takoj so izbrali okoli 800 "Judov delavcev v starosti od 16 do 50 let" in jih že istega dne popoldne z vlakom poslali "na delo v Nemčijo". V Budimpešti so transportu iz Nagykanizse priključili še okoli 1000 Judov iz internacijskega taborišča Kistarcsa pri Budimpešti. Tako je ta transport zvečer 28. aprila 1944 iz Budimpešte krenil prvi izmed 147 transportov Ungarn Aktion v Auschwitz. Tja je prispel 2. maja 1944, ko je v Auschwitz prispel tudi drugi transport z okoli 2000 Judi iz Somborja in Bačke Topole. Po prihodu na "staro rampo" med taboriščema Auschwitz I in Auschwitz II-Birkenau so z okoli 3800 prispelimi ravnali podobno, kot je prikazano na fotografijah v Auschwitz Albumu. Glede na to, da sta bila oba transporta 2. maja 1944 sestavljena iz "za delo sposobnih" Judov, je bilo okoli dve tretjini teh ljudi sprejetih v taborišče. Preostali so bili takoj po selekciji umorjeni v plinskih celicah.

Država Slovenija in Auschwitz

Preživeli holokavst Slavko Goldstein (1928, Sarajevo-2017, Zagreb) je leta 2013 kot gost Sinagoge Maribor v intervjuju za Večer povedal: "Menim, da vsem, živim in mrtvim, dolgujemo resnico, spoštovanje pa mnogim, a ne čisto vsem." Žrtve Auschwitza so zaradi pomena Auschwitza za evropsko in slovensko zgodovino med tistimi, ki si zaslužijo ne samo spoštovanje posameznikov, temveč tudi spoštovanje države Slovenije. Tudi ob letošnjem 27. januarju, ko je minilo 73 let od osvoboditve Auschwitza in smo v Sinagogi Maribor odprli gostujočo razstavo o Auschwitz Albumu iz Yad Vashema z dodatkom o prekmurskih Judih v Auschwitzu. Žal pa še vedno ne poznamo vseh imen slovenskih žrtev Auschwitza, saj do zdaj še nihče iz Slovenije ni natančno preučil arhiva v Auschwitzu. Tudi do zdaj še niso bile objavljene vse ohranjene fotografije več kot 800 Slovencev ob njihovem prihodu v taborišče, ki jih hrani isti arhiv. Ter slednjič: pogajanja med naslednicami nekdanje Jugoslavije o ponovni otvoritvi jugoslovanskega muzeja v Auschwitzu se ne premaknejo z mrtve točke. Sinagoga Maribor iskreno upa, da bomo ob 75. obletnici osvoboditve Auschwitza katero izmed teh dolžnosti začeli reševati.