Nedavno je bila premiera odlične predstave Vranja vrata, v kateri igrate. V njej je napetost med vsakdanjim in mističnim. Ste vi bolj realistka ali mističarka?
Predstavo preveva, sploh na začetku, nekakšna neulovljiva skrivnostnost. Se vam zdi, da je to značilnost gledališča nasploh?
V predstavi ima osrednje mesto meščanska družina. Med predstavo se postopoma luščijo fasade in razkrivajo skrivnosti. Mislim, da to do neke mere velja za družine nasploh. Čeprav naj bi bili v njih najbolj avtentični, so nam pogosto prav v družinah dodeljene najbolj toge vloge. Kakšne so vaše izkušnje?
Kakšen pa je vajin odnos s hčerko Ano? Na nekaterih fotografijah sta si neverjetno podobni. Včasih bi težko rekli, da sta mama in hči. Takšno brisanje generacijskih mej je značilno za današnji čas, saj ženske dalj časa ostajamo mladostne. To je na eni strani zagotovo pozitivno, a prinaša tudi določene pasti. Kako sami gledate na to?
Pravite, da hčerka določenih stvari še ne bi razumela. Kaj pa se po vašem mnenju spremeni z leti? Se ženske postopoma poslovimo od naivnosti? Najbrž bi bilo fino, da bi to storile vsaj pri štiridesetih.
Imate dve vnukinji. Kako bi primerjali vaš nekdanji odnos s hčerko in danes z vnukinjama? Je bolj sproščen?
Ena od vaših vnukinj je posvojena, je temnopolta. Kako ob tej izkušnji doživljate Slovenijo in Slovence? Je prisotnega veliko rasizma, čeprav pod krinko (pokroviteljske) prijaznosti?
A včasih ne govorijo le besede, ampak tudi geste. Ste kot igralka bolj senzibilni za neverbalno komunikacijo?
Pred kratkim ste se razšli z dolgoletnim partnerjem Borisom Kobalom. Pri umetnikih je najbrž še težje najti ravnovesje med potrebo po bližini in svobodi?
Ženske v odnosu pogosteje izgubimo sebe. Običajno se moramo bolj boriti za svoj prostor, kar je lahko zelo naporno.
Intervju v celoti si lahko preberete v aktualni številki revije Obrazi!
