Bolezen te nauči spopadanja z izzivi

Če jo ima le mama, je verjetnost komaj en odstotek, kar je pravzaprav primerljivo s splošno populacijo. Zato ni nič nenavadno, da so se Ani ob hčerkini diagnozi začela porajati številna vprašanja. A ker jo je že njena bolezen naučila, da če trčimo ob ovire, jih lahko in tudi zmoremo premagati, je v novonastali situaciji sčasoma našla veliko novih in lepih priložnosti. Čeprav si nihče ne želi zboleti, zdaj hčerko in mamo druži posebna vez, vsi v družini so zaradi izkušnje močnejši in modrejši, pa tudi živijo bolj zdravo.

Bolezen ni ovira

Anina zgodba s sladkorno boleznijo se je začela leta 1996, ko je bila diagnostika, predvsem pa zdravljenje še precej drugačno.

»Ko sem dobila diagnozo, sem bila stara 17 let, torej skoraj že odrasla, a sem še vedno sodila na pediatrično kliniko, kjer so me tudi obravnavali. Ni mi bilo kaj posebej hudo in ni me bilo strah, tudi nisem bila jezna in ne žalostna, preprosto sem se prepustila toku,« o občutkih ob prejemu diagnoze pove Ana Sova, mama treh otrok, ki s sladkorno boleznijo živi že 28 let.

»Takrat so na kliniki dobro poskrbeli zame, za hrano in zdravila, uživala sem, ko so me obiskovali sošolci, prijatelji in družina. Bila sem v nekakšnem mehurčku in vsega skupaj nisem jemala kot nekaj groznega. Spomnim pa se, da je moja mama to zelo težko sprejela, bilo jo je strah in preplavljali so jo občutki krivde.« Čeprav je njena mama že od nekdaj pripravljala zdrave jedi, sama pridelovala zelenjavo in nikoli ni ponujala procesirane hrane, ni bila prepričana, da bo znala pravilno sestaviti obroke. »Prevzela sem skrb za svojo bolezen, nekaj malega smo vseeno spremenili mojo prehrano, a moje življenje se ni obrnilo na glavo, vse je potekalo zelo naravno. Bila sem v tretjem letniku gimnazije in moja prioriteta je bila šola, bližala se je matura, fantje so me zanimali … Sladkorna bolezen me ni zanimala in ni bila moja prioriteta, kar pa še ne pomeni, da nisem skrbela za svoje zdravje in se učila o življenju z boleznijo. Zadala sem si, da zmorem vse, ker nisem hotela, da je diabetes ovira.«

Veliko načrtovanja, a tudi improvizacije

Ko se je pripravljala na nosečnost, je imela težave s povišanimi vrednostmi glukoze, zato ji je diabetologinja predpisala črpalko. »Od leta 2006 sem že na črpalki, za kar sem zelo hvaležna, saj se mi je sladkor uredil. V času vseh treh nosečnosti sem bila bolj previdna, pazila sem, kaj in koliko sem jedla, tehtala prehrano in vse natančno načrtovala.« V času nosečnosti je spoznala tudi »sotrpinko«, nosečnico s sladkorno boleznijo tipa 1, ki pravi, da skrbi za svojo bolezen, kot bi skrbela za psa ali majhnega otroka, ki ima svoje potrebe. »Poleg tega moraš vedno načrtovati in biti organiziran, posebej pri telesni aktivnosti. Preračunati obrok pred aktivnostjo, s seboj vzeti merilnik, pene za rezervo in nekaj za primer hipoglikemije. Pri sladkorni bolezni je veliko načrtovanja, a hkrati tudi improvizacije, saj se vedno lahko zgodi še kaj nepričakovanega.« Sicer pa je bolezen v življenju nikoli ni omejevala, končala je fakulteto, si ustvarila družino, uživa v svojem poklicu in podjetništvu, vsa leta je tudi športno aktivna. »Že od nekdaj imam rada šport, v šoli je bil to eden mojih najljubših predmetov. Dokler nisem imela otrok, sem bila še bolj aktivna, tudi polmaraton sem pretekla. Z možem sva veliko potovala, nič me ni omejevalo, v najhujši vročini sva tri tedne kampirala na Korziki, pa nisem imela nobenih težav. Tudi če bi bilo karkoli narobe na potovanju, bi vedela, kam se lahko obrnem po pomoč in poiščem zdravnika.« Kakšne hujše hipoglikemije se ne spomni, tudi s hiperglikemijo ni imela večjih težav.

Šok, ko zboli devetletna hči

Ana je že ob svoji diagnozi vprašala, ali bo lahko imela otroke in ali je njen tip sladkorne bolezni deden. »Spomnim se, da so mi rekli, da nimam povečanega tveganja, da bo otrok imel sladkorno bolezen, da je enako kot v splošni populaciji. Tako da me to ni nikoli skrbelo in tudi nisem otrokom preventivno merila sladkorja. Ko je hčerka dobila diagnozo, je bil to zame velik šok. Takrat je bila stara šele devet let in čeprav imam svojo izkušnjo s sladkorno boleznijo, torej vem, da se lahko z njo normalno živi, tega res nisem želela slišati. Ko bi morala imeti brezskrbno otroštvo in najstništvo, je dobila diagnozo, ki zahteva organiziranost, nadzor, skrb …« se spominja občutkov. »Zaradi znanja in izkušnje sem bila pomirjena glede življenjskega sloga, ki ga zahteva bolezen, nisem pa bila pomirjena z njeno diagnozo.« Po nekaj mesecih so se sprijaznili z diagnozo, zdaj, po dveh letih, pa lahko potrdi, da so jo tudi sprejeli. »Spomnim se prvega šolskega dne pred dvema letoma, kako je bil neprijeten. Danes je vse drugače, veliko bolj je samostojna, s črpalko je veliko lažje, tudi sama se je že naučila, kaj sme in česa ne.« Hčerki Sari prvo leto ni bilo lahko, zvečer je pogosto jokala, ni želela imeti črpalke, spremenili so se tudi odnosi s sošolci. »Imeli smo lepo izkušnjo z razredničarko, ki je organizirala učno uro o sladkorni bolezni, na kateri je spremljevalka, ki ima tudi sama sladkorno bolezen in je že spremljala sladkorčka na šoli, predstavila bolezen. Otroci so lahko na njim razumljiv način slišali in sprejeli bolezen, da so se tudi oni ob osebi s sladkorno boleznijo lahko dobro počutili. Imela je sicer tudi negativno izkušnjo, saj je zaradi meritev v šoli lahko uporabljala pametni telefon in so bili nekateri sošolci ljubosumni, a tudi to smo rešili.«

Dobro in zdravo, brez odrekanja

Družina je že pred hčerkino diagnozo zelo zdravo živela, se zdravo prehranjevala in bila športno aktivna. »Morda smo začeli malo bolj paziti pri prehrani, da je še bolj raznovrstna, da več pripravljamo doma, pazimo na količino in sestavo obrokov. Smernicam za zdravo življenje glede prehranjevanja, gibanja in sproščanja naj bi sicer vsi sledili, le da osebe s sladkorno boleznijo takoj občutimo posledice, če se »pregrešimo«. Vendar pa hčerki ne želim preveč prepovedovati, zato ji za rojstni dan dovolim pojesti kos torte, kakršne si želi. Nočem, da je zaradi tega v stresu, ker je to kontradiktorno in kontraproduktivno. Želim, da se zaveda, da lahko lepo in zdravo živi, brez odrekanja. Tudi obremenjevati s tem se ni dobro, to ti lahko bolj poviša sladkor kot pol palačinke, če smo že pri hrani.« V družini se veliko pogovarjajo o sladkorni bolezni, hčerka pa je z izkušnjami vsako leto bolj samostojna in odgovorna, da je na določene stvari ni treba več opominjati, recimo pred obroki ali pa treningi plezanja, kamor gre zelo rada. »Morda te sladkorna bolezen nauči, kako se spopadati z izzivi. Nihče nima popolnega življenja in vsak ima svoje težave, na tebi pa je, kaj boš naredil in kako boš s tem živel. Ali boš tarnal, našel tisoč in en izgovor, se boš smilil sam sebi, ali pa si boš rekel, dobro, bolezen je tu, prilagodil se bom in poskušal narediti stvari po svojih najboljših močeh.«