Ameriški glasbenik Bruce Springsteen, 68-letni The Boss, je bil rojen 23. septembra 1949, bilanca njegovega življenja pa je sijajna. Osemnajst posnetih glasbenih albumov, prodanih v več kot 120 milijonih primerkov, dvajset grammyjev in en oskar, zaslužki vrtoglavih številk, 26 let trajajoča zakonska zveza, trije otroci in občinstvo, ki še vedno trumoma drvi na njegove koncerte.
"Stari prdci" se ne dajo. Septembra je v Göteborgu v sklopu zadnje turneje ob 36. obletnici izida svojega albuma The River igral več kot štiri ure, kar je bil njegov drugi najdaljši koncert v karieri. Pred nekaj leti, ko je koncertiral na dunajskem stadionu Ernst Happel, so mu "odgovorni" ugašali odrske luči, ga prosili, naj že preneha, a je po dobrih treh urah še vedno neumorno prepeval in igral na kitaro s svojim legendarnim E Street Bandom. Na razprodanem koncertu, tudi z veliko Slovenci med publiko, je z njim navdušeno prepevala več kot petdesettisočglava množica njegovih fanov. Koncert, vreden vsakega centa dovolj zasoljene vstopnice. Pred koncertom je roker počival kar v skromni najeti počitniški prikolici, postavljeni med množico parkiranih tovornjakov, ki so prevažali glasbeno opremo z enega na drugo koncertno prizorišče njegove evropske turneje.
Avtobiografija brez dlake na jeziku
"Hodi pokončno ali pa sploh ne hodi"
Z vztrajnostjo do uspeha
Njegovi glasbeni začetki niti približno niso bili sijajni. Prva resnejša glasbena zasedba, v kateri je sodeloval sredi šestdesetih let, so bili The Castiles. Skupina je nastopala v lokalnem okolju in s svojo pristno surovostjo in energijo znala ljudem pričarati dobro glasbeno zabavo. Iz tega obdobja izhaja tudi njegovo dolgoletno prijateljstvo s Stevom Van Zandtom, izjemnim kitaristom in članom zasedbe The E Street Band, ki se v nekem intervjuju spominja mladoletnega dolgolasega in vase zaprtega Brucea in vprašanj svojih prijateljev: "Zakaj se družiš s tem čudakom?"
Springsteen je šolanje opustil pri devetnajstih in se od takrat dalje posvetil izključno glasbi. Živel je življenje nadobudnega glasbenika, na srečo brez drog in alkohola, saj pravi, da se je že brez tega s težavo nadzoroval in si ni znal predstavljati, da bi v telo vnašal še neznane snovi.
Prva kitara za osemnajst dolarjev
S košnjo trave pri stricu in pleskarskimi deli je trinajstletni Bruce zaslužil osemnajst dolarjev za nakup svoje prve kitare in jo prav kmalu zamenjal za električno, nakup mu je delno sponzorirala mama s sposojenim denarjem. Na obeh kitarah je bil samouk, saj ni imel nobene formalne glasbene izobrazbe. Neuspeli nastopi v lokalnem klubu in matični šoli so v njem povzročili voljo in trmo dodobra osvojiti igranje kitare. V knjigi Avtobiografija opisuje zabavno prigodo, ko je nekaj let kasneje od znanca kupil znamenito in zelo zaželeno Gibsonovo kitaro, vendar brez strun. Nanjo je napel svoje. Neumorno je vadil in zacvetel kot kitarist. Nekega večera je k njemu pristopil mladenič in ga pohvalil za odlično idejo, da na bas kitaro napne navadne kitarske strune in jo igra kot solo instrument. Bruce je mladeniču sicer modro prikimal, a v svojo grozo spoznal, da je ves čas kot norec soliral na basovski kitari.
The Boss se je ognil Vietnamu
Leta 1968 je prejel vpoklic v vojsko in obetalo se mu je bojevanje v Vietnamu, a se je spretno izmaknil vojaškemu naboru. Šestnajst let kasneje je v skladbi Born in the USA zapel o težavah, s katerimi se soočajo veterani vietnamske vojne. Pravi, da je to ena njegovih najboljših in obenem najbolj napačno razumljenih skladb. Napačno jo je razumel tudi Ronald Reagan, ko jo je citiral v svoji predsedniški kampanji.
Kljub velikim zaslužkom je bil v dolgovih vse do leta 1982, še deset let po podpisu pogodbe s Columbia Records, ker so se na vratih pojavili vsi, ki so lahko izterjali kakršenkoli dolg, še posebno vztrajna je bila davkarija. Nato je finančno splaval in po Forbsovih podatkih je lani zaslužil 75 milijonov dolarjev, ki jih je dodal svojemu 345 milijonov dolarjev vrednemu premoženju.
Lani ga je ameriški predsednik Barack Obama odlikoval z medaljo svobode, ki je najvišje civilno priznanje, s hudomušnimi besedami: "Jaz sem predsednik, on pa je Boss!"
Kot pevec se je v najstniških letih za mikrofonom znašel po naključju, ker skupina ni našla ustreznejšega, svoj glas pa opredeljeval kot neprijeten. Vedel je, da samo z glasom ne bo mogel nikogar navdušiti, mnogo je bilo prav tako dobrih ali boljših kitaristov od njega. Prednost je prepoznal v pisanju lastnih skladb, s katerimi je tematiziral položaj delavskega razreda v Ameriki in aktualne družbene razmere. Bruce se je želel s svojimi skladbami zoperstaviti duhu časa in ustvariti glas, ki bo imel glasbeni, družbeni in kulturni učinek.
Bruce v avtobiografiji piše, da se je zavedal, da ni naravni talent in bo moral razviti obrtniško in ustvarjalno inteligenco ter izkoristiti vse svoje potenciale - zvitost, glasbene veščine, izjemen smisel za nastopanje, intelekt, srce in voljo, če bo želel samostojno preživeti v glasbenem svetu. Zanj je ena njegovih najboljših odločitev prevzem vloge vodje skupine, s tem tudi odgovornost za glavne odločitve in njihove posledice. Glasbenike izbira in jih plačuje na osnovi natančno opredeljenih pogodb in jih zna nagraditi tudi z dvema milijonoma odpravnine. To se je zgodilo leta 1989, ko je razpustil skupino. Že v mladosti je dobil nadimek The Boss, ki mu sprva sicer ni bil všeč in tudi ni bil mišljen za popularizacijo zunaj skupine.
Spremljevalna skupina The E Street Band so zanj filozofija, kolektiv s profesionalnim kodeksom časti, ki temelji na načelu, da na slehernem nastopu dajo vse od sebe. Kdor pride delat v njegovo skupino, mora prinesti s seboj srce, ker le tako lahko kot parna lokomotiva desetletja igrajo z isto močjo. Še Bob Dylan Springsteenu priznava, da mu pri nastopu na odru nihče ni enakovreden.
Skupina, ki je imela vzpone ter padce in dolgo obdobje, ko niso nastopali skupaj, se je do sedaj morala posloviti od klaviaturista Dannyja Federicija, ki je za rakom umrl leta 2008, nepozabni saksofonist Clarence Clemons je preminil zaradi možganske kapi, nadomestil ga je njegov nečak Jake. Člani se danes zavedajo svojega "roka trajanja": kitarista Nils Lofgren in Steve van Zandt ter bobnar Max Weinberg so na polovici sedemdesetih let, slednji ima za seboj že osem operacij roke in hrbta.
Oče tujec, mama zaveznica
Springsteen izhaja iz mešane irsko-italijanske družine nižjega srednjega razreda iz delavskega mesta Freehold v New Jerseyju. Opiše se kot kot otrok in mladostnik, ki je pod okriljem babice živel nevzgojeno življenje brez omejitev, kar ga je tako determiniralo, da si še danes težko postavlja meje. V intervjujih in v avtobiografiji izpostavlja čustveno boleč odnos s svojim očetom, ki Brucea ni imel prav posebno rad. Ta zapleten odnos je prelil v več pesmi, My Father’s House ali Walk Like a Man. Za očeta je bil sin tujec, vsiljivec in tekmec v hiši. Oče je šolo pustil pri šestnajstih, se boril v Ardenih ter opravljal različne poklice in dela. Alkoholik, ki je v opitosti znal nasilno izbruhniti in je imel obdobja globoke depresije, je kasneje dobil diagnozo paranoična shizofrenija. Bruce pravi, da je očetovo ravnanje razumel in osmislil šele kot zrela osebnost, ter ga postavil v kontekst njegove duševne bolezni.
Nasprotno je mama izhajala iz razmeroma premožne družine ločenih staršev in delala kot vodilna tajnica v odvetniški pisarni. S poroko z Bruceovim očetom je zašla na rob revščine in suženjstva, saj je celo življenje stregla očetovi družini. Bruceu je bila večna uganka, zakaj je ob vsem, kar je doživljala, očetu zvesto stala ob strani vse do njegove smrti leta 1998. Bruce o mami pripoveduje, da ga je v mladih letih zmeraj ščitila, mu dajala ljubezen in verjela v uresničitev njegovih glasbenih sanj. Še danes, pri skoraj 90-ih letih, je njegova vneta oboževalka in rokerski sin jo na koncertih v domačih krajih povabi na oder, da zapleše z njim.
Družina kot zavetje
Dokler ni na prizorišče njegovega ljubezenska življenja stopila sedanja žena Patti Scialfa, si je Boss omislil marsikatero žensko ali prijetno dekle, s katero je bil skupaj najdlje dve leti, nato pa je zvezo po navadi robato prekinil. Pravi, da preprosto ni prenesel, da ga je kdo imel zares iskreno rad, bilo ga je strah pred preveliko osebno razgaljenostjo in obveznostmi, predvsem družinskimi. Prvi zakon z mlado lepo igralko Julianne Phillips se je končal z ločitvijo; Bruce priznava, da se ji je izneveril kot mož in partner, stisko pa prelil v album Tunnel of Love.
Medtem se je že zapletel v zvezo s Patti, ki je bila članica njegove skupine The E Street Band. Le ona ga je bila pripravljena sprejeti takšnega, kakršen je, razumeti zapletenost njegove osebnosti in s tem povezano vedenje ter ga dovolj uspešno obvladati. Leta 1990 se jima je rodil prvi sin Evan, dobro leto kasneje hčerka Jessica, kot najmlajši pa sin Sam leta 1994. Otrokom se je trudil biti veliko boljši oče, kot je bil njegov, in meni, da mu je v glavnem uspelo, čeprav so bili predvsem odnosi s sinovoma zapleteni. A je znala žena stvari odločno postaviti na svoje mesto. Odrasli otroci so danes že samostojni, Evan je programski direktor radia Sirius XM, Sam gasilec, Jessica pa mednarodno uspešna in priznana jahalka.
Depresije in nemir si skuša Bruce blaži z divjanjem z motorjem, neskončnim veslanjem, dvigovanjem uteži, ki so mu izklesale mišično postavo, predvsem pa s koncerti, ki jih s skupino odgara od začetka do konca. Danes živi razpet med svojo farmo konjev v Monmouthu, hišo v New Jerseyju in prestižnimi bivališči na Floridi in Los Angelesu, bistvo njegove življenjske filozofije pa ostaja verz iz skladbe Saint in the City: Hodi pokončno ali pa sploh ne hodi!
