Vsaj del zaposlenih že s pridom uporablja letošnji regres za letni dopust, kolikor ga ljudje dejansko neposredno odštejejo prav za dopust. Marsikomu namreč regres vsaj do neke mere še vedno pomeni svojevrsten socialni korektiv (pre)nizkih plač in lahko z njim zgolj pokrpajo stroške, ki so se jim nabrali in ki po poletnem oddihu v družinah kmalu spet skokovito narastejo že recimo zgolj pri nabavi šolskih potrebščin za otroke.
Po drugi strani je v vrsti proizvodenj tokratno, vsaj v povprečju višje izplačilo regresa od zapovedanega odraz več dejavnikov, deloma tudi neprekinjene vpetosti delavcev v delovni proces, kljub epidemiji, ki so jo delodajalci vendarle prepoznali kot dragoceno za obstoj podjetja in tudi za to, da v perspektivi obdržijo (dobre) delavce. Interes delodajalcev in delavcev je bil v najtežjem delu epidemije morda bolj kot kadarkoli prej združen na skupnem imenovalcu ciljev: izpolniti naročila in obdržati trge in kupce, s tem pa tudi delovna mesta. Dobro je, da so zlasti v velikih podjetjih prepoznali, da delavci ob večji izpostavljenosti in hkrati večji odgovornosti vseh ob varovanju pred okužbami na delovnih mestih niso samoumevni, in da je bilo zlasti v panogah in podjetjih, kjer do koronskih dodatkov niso bili upravičeni, potrebno dodatno nagrajevanje in stimuliranje zaposlenih ne glede na koronsko negotovost, iz katere se še kar ne bomo izvili.
A hkrati regres ni kakšno opcijsko dobrovoljno nakazilo, ampak je zakonska obveza. Delodajalcem gre na roko, da ni obdavčena. Zato je pravzaprav nenavadno, da je potrebno stalno preverjanje, ali se zakon spoštuje, kdo ga in do kake mere. Kot je še bolj negativno presenetljivo, da je število delodajalcev, ki kršijo zakonodajo, in s tem prikrajšanih delavcev še vedno (pre)več. Prekarnost delovnih razmerij, sklepanje pogodb v kombinacijah z možnostmi, da se izplačilu regresa ognejo, in podobne slabe prakse se očitno še izplačajo. Prav odmevnih inšpekcijskih nadzorov s sankcijami za kršitelje tudi ni zaslediti. Sploh je delavcem pogosto kratena pravica do regresa v manjših podjetjih oziroma tam, kjer ni organiziranega sindikata. Po drugi strani pa tudi ni redko, da prav manjša podjetja dosledno spoštujejo zakon in imajo odnos do delavca, ki ga cenijo, sploh če je odgovoren in se prilagaja tudi vse bolj fleksibilni naravi dela. Dejansko ni treba nič in nikogar izkoriščati, ko vsak korektno opravi svoj(e) del(o) v za to ustreznem delovnem okolju.
Vsaj v času, ko so potrebe po delavcih, še posebno dobrih, precejšnje, ob zagotovljenih primernih pogojih za delo vsakršno dodatno nagrajevanje delavcev šteje. Ob osnovah, ki morajo biti izpolnjene, ne da bi jih nenehno preizpraševali, je motiviranje pomembno, tudi variabilni del plač, ki (o)ceni prizadevnost, znanje, inovativnost, kreativnost ter prepozna uspešnost in prispevek posameznika v kolektivu, ki pa mora biti hkrati dovolj objektivno merljiv in korekten.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
