Slovenci smo že 21-krat izražali svojo politično voljo o različnih družbenopolitičnih vprašanjih neposredno – na referendumu. Ali natančneje, imeli smo to možnost, kajti udeležba na referendumih je v Sloveniji izredno nizka. Kmalu bomo spet lahko glasovali na referendumu, tokrat o drugem železniškem tiru med Divačo in Koprom. To bo že 22. referendum v četrtstoletni zgodovini.
A v resnici se ne bomo izrekali za gradnjo drugega tira ali proti njej. Glasovali bomo o tem, ali podpiramo način gradnje, financiranja in upravljanja drugega tira, kot si je zamislila vlada.
Kajti, ironično, vsi – celo predlagatelji – podpirajo gradnjo nadvse potrebnega infrastrukturnega projekta. Pravo vprašanje je torej, o kom ali o čem bomo v resnici glasovali. In predvsem zakaj. Bo glasovanje resnično namenjeno spodnašanju načina gradnje, financiranja in upravljanja prepotrebnega železniškega tira med Divačo in Koprom ali bomo v resnici pred bližajočimi se parlamentarnimi volitvami pomagali opozicijskim strankam in posameznim interesnim skupinam z zelo ozkimi in povsem partikularnimi interesi rušiti ključni in največji infrastrukturni projekt vlade pod taktirko Mira Cerarja?
Upokojenec Vili Kovačič, pobudnik referenduma in vodja iniciative Davkoplačevalci se ne damo, torej nasprotuje izgradnji in financiranju tako, kot si je to zamislila vlada – z evropskimi sredstvi, delno zadolžitvijo pri Evropski investicijski banki in sofinanciranjem zalednih držav – Madžarske, predvidoma tudi Češke in Slovaške. Kovačiča najbolj moti trasa, po kateri naj bi potekal železniški tir, a resnici na ljubo trase ne ureja zakon, ki ga izpodbija z referendumom, temveč uredba o državnem lokacijskem načrtu za drugi tir proge Divača-Koper, ki jo je sprejela prva vlada Janeza Janše leta 2005. Zato je toliko bolj presenetljivo (ali pa tudi ne), da je Kovačiču med prvimi obljubila in tudi prispevala podpise za razpis referenduma opozicijska stranka SDS s svojo razvejeno mrežo članov in simpatizerjev. "Referendum podpiramo," je javnosti razlagal poslanec SDS Ljubo Žnidar, gradbinec po poklicu, "Ne zato, da bi vladi nagajali, temveč zato, ker vlada ne prisluhne konstruktivnim predlogom opozicije in stroke."
"Če želimo, da bo politična skupnost sposobna odbrati dobre stvari od slabih, demokratične od nedemokratičnih, moramo nekaj vanjo tudi investirati"
Kdor drugemu jamo koplje, včasih sam vanjo pade
Če domneva o rušenju vlade preko njenega ključnega infrastrukturnega projekta v izdihljajih mandata drži, kaj takega seveda ne bi bilo prvič, namreč da bi se SDS nad vlado spravila s pomočjo ljudske volje in instituta, ki to omogoča – referenduma. Pravo inflacijo referendumov smo na Slovenskem imeli v času največje finančne in gospodarske krize, ko je vlado vodil Borut Pahor. Tudi takrat je imela pomembno vlogo pri nasprotovanju vladnim rešitvam največja opozicijska stranka SDS. Kar pet referendumov je bilo razpisanih v mandatu, ki ga Pahorjeva garnitura ni dokončala. Volivci smo takrat med drugim zrušili pokojninsko reformo. Na pobudo SDS pa smo glasovali tudi o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, a je ljudstvo arbitražo kot način reševanja mejnega vprašanja s Hrvaško na veliko žalost desnice in SDS podprlo. To je bila ena redkih političnih zmag Boruta Pahorja in njegove vlade.
V Pahorjevem mandatu smo na referendumih glasovali še o uveljavitvi malega dela, o varstvu arhivskega gradiva in že drugič o zakonu o RTV Slovenija. Nekdanji generalni sekretar tedaj vladajočih Socialnih demokratov Uroš Jauševec se spominja, da so v koaliciji spodnašanja pomembnih vladnih odločitev s pomočjo referendumov brez dvoma razumeli kot napade na vlado, ki je v težkih okoliščinah skušala vladati.
"Stranka SDS je ta demokratični institut zlorabljala za povsem partikularne cilje – rušenje vlade –, ki se na koncu sploh niso v celoti uresničili, ker na volitvah niso zmagali. Kdor drugemu jamo koplje, včasih sam vanjo pade. Pokojninsko reformo, ki je padla, je moral popravljati poznejši minister SDS Andrej Vizjak, ki je naredil zelo blago reformo, ki to sploh ni. V vsakem primeru je bilo to dojeto kot napad na vlado in destabilizacijo koalicije," pravi Jauševec, ki sicer ne problematizira obstoja referenduma kot instituta neposredne demokracije. Se pa strinja, da je lahko referendum priročno orožje za destabilizacijo koalicije. "Bolj kot je notranje razdeljena koalicija, večji imajo efekt ti referendumi."
Čemu torej v prvi vrsti služi referendum? Je korektiv politike ali orožje politike? Sredstvo političnega obračuna ali del demokratične igre? Za komentar smo prosili tudi poslanca SDS, ki ima bržkone z referendumi največ izkušenj, Branka Grimsa, saj je glasno in aktivno sodeloval v več referendumskih kampanjah – o izbrisanih in zlasti pri obeh referendumih o zakonu o RTV Slovenija –, a je odklonil odgovarjanje na naša vprašanja.
Strokovnjak za volilno pravo, profesor dr. Jurij Toplak s katedre za ustavno pravo na mariborski pravni fakulteti, nas ob vseh pomislekih, ki se porajajo, opomni, da se pri vsakem referendumu tako zaradi političnih ozadij kot zaradi stroškov, povezanih z organizacijo referenduma, postavlja pod vprašaj smiselnost tega instituta. "A ti pomisleki so nepotrebni," brž poudari. "Referendum ni idealna rešitev odločanja, je pa zelo dober korektiv. Dobro je, da ima ljudstvo možnost popraviti odločitev poslancev, če se z njimi ne strinja."
Seveda gre pri referendumu vedno tudi za politično obračunavanje, se strinja Toplak, bodisi s predpisom bodisi z oblastmi, ki so predpis sprejele. "Ponavadi ima predlagatelj referenduma neki interes. Toda prvi interes je vedno ta, da zruši zakon. Ali obstajajo dodatni interesi, je drugo vprašanje. Različni motivi lahko obstajajo, vendar je bistvo referenduma, da ljudje odločajo, ali se predpis uveljavi ali ne," še doda ustavni pravnik.
Danes je jasno, kaj je zloraba referenduma
K vprašanju legitimnosti referendumskih rezultatov, zlasti ko je lahko motiv predlagateljev politične in ne vsebinske narave, dodatno prispeva tudi v glavnem nizka volilna udeležba na referendumih. A preden se pomudimo pri udeležbi, velja omeniti povsem tehtno opozorilo ustavnega pravnika Toplaka, da je ustavno sodišče nedavno natančno definiralo, kaj pomeni zlorabo referenduma.
"Ustavno sodišče je to mejo določilo v primerih, ko je očitno, da pobudnik referenduma ne misli iskreno izpodbijati zakona, ampak le zavlačevati njegovo uveljavitev. Če je namen zavlačevanje in ne uspeh na referendumu, gre za zlorabo. V primeru drugega tira pobudniki resnično želijo zrušiti zakon na referendumu, ker želijo drugo rešitev," opozarja. K tej novi ustavnopravni praksi je izdatno pripomogel predsednik državnega zbora Milan Brglez, ko ni hotel začeti postopkov za razpis referendumov o nekaterih vprašanjih, ki jih je sprožal sindikat delavcev migrantov zaradi nepovezanih interesov. Zaradi njegove odločitve je bil sprožen ustavni spor in ustavno sodišče mu je pritrdilo, s tem pa tudi oblikovalo novo sodno prakso.
Politična kultura
Politolog dr. Tomaž Deželan, ki preučuje volilne procese, politično participacijo in sodobne koncepte državljanstva, poudarja, da je učinek neposrednega demokratičnega odločanja takšen, kot je vložek v to odločanje: "Če je ta vložek problematičen ali sprevržen, potem je tudi učinek slab." Zato je po njegovi oceni napačno kritizirati samo demokratični instrument, ki lahko in ne nazadnje tudi proizvaja izjemne rezultate – tu gre omeniti tudi plebiscit –, in ravno na podlagi teh rezultatov je imela politika pogosto v rokah "pomembne devize" za sprejemanje najbolj tveganih odločitev, ki so pomembno vplivale na življenje nas vseh. Ključen "kakovostni vložek" pred organizacijo referenduma pa je po Deželanovih besedah "primerna demokratična politična kultura, ki zajema skupek demokratičnih političnih vedenj in stališč, ki upoštevajo temeljna načela demokracije in temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in zasledovanju temeljnih vrednot demokracije".
Na prvi pogled se zdi, da smo v Sloveniji daleč od tega, saj je na referendumu že ničkolikokrat večina odločala o kratenju pravic manjšine, pri čemer so bili učinki nekaterih odločitev, denimo v primeru izbrisanih, celo v nasprotju z ustavnimi odločbami. Spomnimo, da smo še odločali o upravičenosti samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo ali pa o družinskem zakoniku, ki bi dal enake pravice istospolnim parom kot mešanim, pa celo o tem, ali so lahko samopostrežne trgovine odprte v nedeljo. Četudi smo se pred natanko 14 leti na posvetovalnem referendumu v primeru slednjega izrekli proti, so trgovine še danes ob nedeljah odprte.
"Če želimo, da bo politična skupnost – tu mislim predvsem državljane – sposobna odbrati dobre stvari od slabih, demokratične od nedemokratičnih, moramo nekaj vanjo tudi investirati," poudarja Deželan, "predvsem v kontekstu permanentne vzgoje za demokratično državljanstvo, hkrati pa je tudi ne izpostavljati odločitvam, ki zgolj spodbujajo sovraštvo, ogrožajo demokratičen značaj skupnosti ter načenjajo njeno kohezijo. Za to je potrebno modro in odgovorno politično predstavništvo, ki državljanov in države ne jemlje za talce lastne nezmožnosti vzpostavljanja dialoga in doseganja konsenza. Trenutno šepamo tako po plati državljanske kot tudi elitne politične kulture."
Referendum, tak, kot ga poznamo, je torej po mnenju večjega dela stroke povsem primeren instrument neposredne demokracije, ki smiselno dopolnjuje in bogati slovensko predstavniško demokracijo. Deželan k temu le doda: "Čas je, da politična skupnost dozori. Tu pa imam v mislih politično elito oziroma politične predstavnike ter tudi državljane, ki dopuščajo, da jih takšni in drugačni predstavniki zastopajo."
