Dr. Zalka Drglin: "Predstava o idealni materi je povezana z materinskim mitom"

Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, pedagoginja, magistrica sociologije kulture in raziskovalka v Centru za proučevanje in razvoj zdravja, ki deluje v okviru NIJZ.

Gospa Drglin, že leta delujete kot svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu, nad problematiko imate širok pregled. Lahko za začetek spregovoriva o tem, kako nerealna so naša pričakovanja in (tudi medijsko konstruirane) podobe o "idealnem starševstvu"? Iz slednjih nemara izvira tudi marsikatera skrb ...

"Pretežna večina žensk si želi postati mama in to vlogo opravljati po svojih najboljših močeh ‒ in enako velja za moške, ko postanejo očetje. Najprej: nismo vsi enako dobro opremljeni za starševstvo, vanj prinesemo 'prtljago' iz otroštva, osnovne vzorce odnosov, tisto, kar je dobro delovalo, pa tudi nezaceljene rane. Morda nikoli ne moremo biti povsem pripravljeni na to, kar materinstvo in očetovstvo prinašata. Lahko pa v prizadevanju, da bi bili dobri starši, z informacijami, usmeritvami, dobro podporo in z medsebojnim sodelovanjem okrepimo svoje sposobnosti. Obstajajo družbena prepričanja, kako naj starši delujemo, kaj je pravilno in kaj napačno. Na prvi pogled se zdijo samoumevna, čeprav dobro vemo, da se zapovedi glede dobrega materinstva kulturno in zgodovinsko spreminjajo in da si tudi različni strokovnjaki pogosto nasprotujejo. Kar poglejmo primer: za sodobno mamo se pričakuje, da bo svojega otroka polno dojila do zaključka šestih mesecev, pogosto slišimo tudi prikrita sporočila, da je to njena dolžnost. Kasneje pa sliši komentarje: 'Ali je res primerno, da še dojiš otroka, ko pa je star že več kot eno leto? Mar ne počneš tega zaradi svojih potreb?' Kar pomislimo, kako pogoste so sodbe o materah: ali je v naših očeh ženska dovolj dobra mama, če otroku daje industrijsko pripravljeno hrano za dojenčke? Ali menimo, da bi se že lahko potrudila, saj je za otroka dovolj dober le sveže pripravljen obrok iz sestavin, ki so biološko pridelane? Predstava o idealni materi, ki nas neskončno ljubi, neguje in hrani, skratka, vse svoje sile usmeri v nas, je povezana z materinskim mitom: je odgovor na človekovo hrepenenje po brezpogojni ljubezni, varnosti in sprejetosti. Težava nastopi, ko si ga prisvojimo kot naš cilj."

Je za žensko, ko rodi otroka, nova vloga dodaten šok tudi zato, ker nas danes medijske podobe prepričujejo, da je postati mama "mala ma'lca", da je to nekaj, kar nam ne bo spremenilo ne telesa ne življenja? In da bomo že čez 14 dni imele postavo in počutje kot pred nosečnostjo, da bomo živele, kot smo živele prej. Še en mit?

"V današnjem svetu, ki teži k popolnosti, se zdi, da je pritisk na žensko, kakšna mora biti, da bo veljala za dobro mamo, močnejši kot kadarkoli prej. In medijske podobe ta sporočila še okrepijo. Zelo jasen primer je ustvarjanje in širjenje imaginarnih podob, ki učinkujejo kot sodobne zapovedi ženskam, kakšne naj bodo, če hočejo biti 'zmagovalke': večno mlade, lepe, vitke in fit; obvladujejo nego otroka in gospodinjstvo ter kariero, z eno roko trepljajo dojenčka, ki na njihovi rami podira kupček, z drugo roko tipkajo sporočila na službeni računalnik, v tretji držijo telefon, s četrto si nanašajo rdečilo na ustnice in obuvajo visoke petke ... ah, kako šik! Ves ta glamurozni medijski pomp preglašuje sodobne materinske prakse v njihovih številnih različicah. Ta pojav lahko beremo kot še en znak odtujenosti od družinskega življenja. Na eni strani smo priča idealizaciji materinstva, po drugi strani pa gre za njegovo razvrednotenje: slednje se kaže tudi v tem, da naj bi ga razumeli kot nekaj, kar ženske opravimo mimogrede. Kot da je otrok zgolj srčkan dodatek našemu odraslemu življenju, vse drugo pa ostane isto. Zares se je pomembno vprašati: kakšno je resnično vsakdanje življenje ženske, ki je pravkar rodila dojenčka?

In nikar ne pozabimo povedati: vse ženske tudi ne živijo v okoliščinah, ki bi omogočale dobro družinsko življenje in polno uresničevanje materinstva po njihovi meri. Nekatere se soočajo s težavami v partnerskem odnosu, z nasiljem, druge imajo težave s finančnimi sredstvi, nimajo varnega doma, zaposlitve; so odvisne od primarne družine, kjer vladajo zasvojenost in revščina; med nami so ženske, ki so ostale same v nosečnosti, če naštejem le nekatere izmed zunanjih vzrokov stisk, o katerih mi govorijo sogovornice na svetovanjih."

Je pričakovano, da v nosečnosti in ob rojstvu občutimo neko obliko stiske?

"Nosečnost in rojstvo otroka sta za večino žensk največja življenjska prelomnica. Nič nenavadnega ni, da se ženske srečujejo z nasprotujočimi si občutki glede materinstva. Morda prekipevajo od sreče, so polne veselja, občutijo pa tudi dvome, tesnobo, krivdo, žalost; odvisno od marsičesa, tudi od tega, ali je bila nosečnost načrtovana ali pa jih je presenetila. Pomembno je, kako novico sprejme bodoči oče; nekatere se odločijo za samostojno starševstvo ali pa nenadejano ostanejo brez partnerja. K povečani čustvenosti in občutljivosti, ki jo doživljajo nekatere nosečnice, prispevajo hormonske spremembe in pa dejstvo, da se nahajajo v obdobju pomembnega življenjskega prehoda. Razdražljivost, jokavost, hitra jeza so morda pogostejše kot prej. Pojavijo se nove skrbi: ali bom zmogla biti dobra mama, različni strahovi, na primer pred izgubo same sebe, zaposlitve, kariere, z vprašanji glede skupne prihodnosti, družinskega in partnerskega življenja. Pomembno je, da lahko svoja občutja izrazijo, da imajo ob sebi nekoga, ki mu zaupajo, ki jih bo poslušal, jih razumel in podpiral. Navadno potrebujemo nekaj časa, da novico zares sprejmemo in se naravnamo v novo vlogo. Vsakdo potrebuje povezanost z drugimi; nosečnica, obdana z bližnjimi, v ljubečem krogu lažje vzpostavlja stik s svojim notranjim svetom in z otrokom, ki se razvija v njej. Zato bodočim materam svetujemo, naj krepijo svojo socialno mrežo, negujejo stike z družino in prijatelji in z njimi preživljajo čas.

Nekatere nosečnice so v skrbeh za svoje in otrokovo zdravje. Smiselno je, da se pogovorijo z babico ali ginekologom/-injo. Povedo naj, kaj jih skrbi, vprašajo naj, kaj lahko pričakujejo in kaj lahko storijo za dobro zdravje. To pomaga pomiriti neutemeljene skrbi. Kadar gre za zdravstvene težave ali bolezni, pa zdravstveni strokovnjaki predlagajo ustrezno spremljanje in zdravljenje. Matere se srečujejo z visokimi pričakovanji, ki niso zgolj pritiski od zunaj, pač pa tudi od znotraj, od koder nevidno, a močno delujejo. V svetovalnih pogovorih se ženske nemalokrat kritično motrijo, češ da niso dovolj dobre matere, da bi morale narediti več in bolje ali drugače. Pogosto imajo občutek, da drugim to uspeva, same pa so 'luzerke', ki ne zmorejo niti nečesa na videz tako preprostega, kot je skrb za dojenčka. Ta občutek se v nekaterih primerih poveže s krivdo, ki jih gloda, da so z nekim dejanjem škodovale otroku, čeprav so skrbno upoštevale navodila o zdravem načinu življenja v nosečnosti, pa so morda vseeno enkrat spile kozarec alkoholne pijače, ali da so začutile jezo na otroka ali celo bes, ali da so povzdignile glas nad malčkom ali spregledale kakšno otrokovo potrebo, skratka, da niso naredile tistega, kar bi kot idealna mama po notranji zapovedi morale. Na podlagi prikazanega lažje razumemo, zakaj nekatere ženske doživljajo stiske."

Kdaj stiska postane problem, ki ga je treba reševati ob pomoči strokovnjaka?

"Poporodna otožnost, za katero sta značilna jokavost in pomanjkanje veselja, je pogosta in jo doživi večina žensk. Ta mine v nekaj dneh. O resnejših stiskah pa govorimo, ko nosečnice ali ženske po porodu ne čutijo več veselja ob dejavnostih, ki so jih prej rade opravljale. Če se pojavijo dolgotrajna žalost, jokavost, če ženska s težavo poskrbi za vsakodnevna opravila, izgubi tek ali se prenajeda - ali če je nespečna, tesnobna, se zgodaj zbuja od skrbi, doživlja napade panike in to traja dva tedna ali več, gre morda za depresijo ali tesnobo. Ocenjujemo, da se to zgodi vsaki šesti. Materinstvo lahko nekatere ženske zelo obremeni: premlevajo, da ne bodo zmogle, da je vse skupaj zanje preveč in podobno. Bolj ko ga idealiziramo, težje je ženskam spregovoriti, da jih materinstvo ne osrečuje. Tudi tu tiči razlog, zakaj nekatere svoje stiske skrivajo in ne poiščejo pomoči. Pomembno je vedeti: učinkovita pomoč je na voljo. Spregovorite o svojih občutkih v ginekološki ambulanti, povejte patronažni medicinski sestri ali svojemu osebnemu zdravniku. Poslušali vas bodo in vas usmerili k ustrezni pomoči psihologa ali psihiatra. Pomagajo pogovorne terapije ali zdravila ali kombinacija obojega."

Kaj še lahko storimo za čim bolj srečen vstop v materinstvo?

"V nosečnosti poskrbite za dobro življenje na različnih ravneh, premislite o svojem vsakdanjiku in uravnavanju dela, študija, prostega časa; družite se z ljudmi, s katerimi delite veselje do življenja, razmišljajte o starševstvu, pogovarjajte se z bližnjimi o njihovih izkušnjah in se učite. Po porodu lahko veliko novih nalog in opravil, ki jih niste vajeni, pri katerih se počutite negotovi in brez izkušenj, vpliva na vaše razpoloženje. Ne poizkušajte vsega narediti sami – uporabite vso pomoč, ki vam je na voljo. Organizirajte drugačne delitve dela. Ugotovite, kaj potrebujete, in poskrbite zase. Spite, kadarkoli morete, da nadomestite pomanjkanje spanca. Skupaj s svojim zdravnikom izključite možnost, da bi bili slabokrvni, in preverite delovanje ščitnice. Kakovostna prehrana v rednih obrokih, ki vsebujejo dovolj vitaminov in mineralov, lahko pripomore k boljšemu počutju. Poskrbite za redno rekreacijo, meditirajte, sproščajte se, naj vas prijateljica zmasira, če ste že dobro okrevali po porodu, sedite na kolo in se odpeljite na svež zrak. Skratka: ne samo otrok, pomembni ste tudi vi."

Stiska lahko izvira tudi iz travmatične porodne izkušnje. S čim jo lahko preprečimo (vsaj v meri, ki jo lahko predvidimo, nekatere zaplete je sicer težko oziroma nemogoče napovedati)? In kdaj lahko stiska izide prav iz pretiranega načrtovanja, ker ženska poroda ne more uresničiti na način, ki si ga je zamislila? Kako ujeti zlato sredino? Zdi se mi, da nas družba v tem času precej spodbuja k natančni izdelavi porodnega načrta.

"Ne more biti drugače, kot da ženske z zdravstvenimi strokovnjaki sodelujejo pri načrtovanju porodne pomoči: kdo drug pa naj se odloča o porodu, če ne ženska? Saj smo vendarle me tiste, ki rodimo svojega otroka – vaginalno ali pa s pomočjo carskega reza, fiziološko ali pa so potrebni določeni postopki in posegi v naravni porod. Priprava načrta porodne skrbi je odličen pripomoček za premislek o svojih potrebah, raziskovanje obstoječih praks porodne pomoči in hkrati dober temelj za pogovor o želeni porodni pomoči. Seveda pa vemo: fiziološkega poroda ni mogoče načrtovati, ker gre za dejavnost avtonomnega živčnega sistema. Lahko pa se pogovarjamo o okoliščinah, ki ga omogočajo, o strokovnjakih, ki nas pri tem spremljajo in po potrebi posežejo, in o podpori naših bližnjih. Za tak porod potrebujemo napredne babice, v nekaterih primerih, ko se pojavijo zapleti, pa se zdravstveni oskrbi pridružijo zdravniki in drugi zdravstveni strokovnjaki.

Kot svetovalka se srečujem z ženskami po travmatičnih porodih in marsikaterega izmed njih bi bilo mogoče preprečiti z občutljivim, spoštljivim in naklonjenim spremljanjem v nosečnosti, med porodom in po njem. Veliko se govori o nasilju v družini, srečujem se tako z ženskami z izkušnjami spolne zlorabe kot tudi z nosečnicami, ki izkušajo psihično nasilje. Čas je, da začnemo govoriti o tudi o institucionalnem nasilju, o čustvenem, telesnem, besednem nasilju v zdravstvenih ustanovah. O tem smo pri Združenju Naravni začetki izvedli preliminarno študijo in jo v letu 2022 objavili. Za primer: spomnim se gospe, ki je rekla 'Počutim se kot posiljena', ker so izvajali številne in grobe vaginalne preglede. Čutim močno notranjo zavezo in dolžnost, da o tem govorim. Da bi opolnomočili bodoče matere in očete, smo pripravili portal Pravice porodnice, na katerem se je mogoče seznaniti s sodobnimi priporočili in konkretnimi opisi posameznih vidikov sočutne in kakovostne porodne oskrbe."

Po porodu lahko lahko precej stisk nemara izvira tudi iz vrnitve v službo. Kaj bi bilo, da bi te občutke krivde karseda minimalizirali, treba spremeniti na delovnih mestih, v službenih okoljih? Kako dobro je v tem smislu v Sloveniji za ženske že poskrbljeno? Tudi v luči možnosti dojenja na delovnem mestu, denimo?

"Ko je v naši sredi otrok, je dragoceno, da smo dovolj skupaj, da mu prisluhnemo, z njim sodelujemo in ga korak za korakom pospremimo v odraslost. Naši življenjski poteki in izbire so različni in ni enega dobrega načina, kako smo mama ali oče. Pomembno je soustvarjati okoliščine, da je v času zgodnjega starševstva mogoče usklajevati družinsko in poklicno življenje. V Sloveniji se lahko odločimo za različne oblike skrajšanega delovnega časa, odmor za dojenje, očetovski dopust ... V praksi je še zelo veliko težav z usklajevanjem pričakovanj in potreb delodajalcev in staršev. Rešitev vidim v naravnanosti družbe: kaj je zares pomembno in kako bomo to dosegli? S krepitvijo pogojev za kakovostno družinsko življenje, s konkretnimi dejanji podpore materam in očetom dojenčkov in malčkov bomo prispevali k dobri prihodnosti.

Nekateri menijo, da z osvetljevanjem kompleksnosti obdobja zgodnjega materinstva ženskam vzbujamo strah ali jih celo odvračamo od odločitev za otroka. Prav nasprotno: s poglobljenim razumevanjem razgrajujemo mite. Mit je ponarejena resničnost, materinski miti so za ženske obremenjujoči. S tem skupaj prepoznavamo, kako materinstvo spremeni življenje posameznice, in priznavamo zahtevnost te vloge. Ne podcenjujmo žensk in njihove potrebe, da o temeljnih, ključnih premenah svojega življenja premišljujejo in odločajo kar se da prosto različnih ideoloških navlak. Rojstvo otroka je za žensko bistveno drugačno doživetje kot za moškega, med obema procesoma ni enačaja. V ženski devet mesecev rase novo bitje, kar izzove velike spremembe na hormonski, duševni in duhovni ravni. Nekatere ženske ugotavljajo, da nimajo dovolj prostora, da bi živele materinstvo tako, kot globoko čutijo, da bi bilo dobro in prav. Gre za izjemno dragoceno obdobje, poenostavitve in posplošitve vodijo v banalizacijo, kar je nedopustno in škoduje vsem vključenim, še najbolj pa ženskam.

Zaradi ženske zmožnosti nositi in roditi otroka, ki je bila tolikokrat zlorabljena, moramo prepoznati težave, ki nastajajo zaradi odtegovanja nujne čustvene, socialne in materialne podpore materam. Nekatere med nami živijo v umetni osamelosti sodobne civilizacije, kjer je materinstvo navidezno visoko cenjeno, pogoji zanj pa niso vedno ustrezni ... In nadaljevati moramo premislek o tem, kakšne so posledice, če potrebe družine na začetku niso prepoznane. Pa seveda tudi o ljubezni, sočutju in o radostih biti ženska."