Država ni znala zaščititi starejših: Kakšne posledice lahko ima digitalna izključenost?

Digitalne veščine postajajo v sodobnem svetu vse pomembnejše, pa ne le tiste napredne, kot so programiranje, analiza podatkov, razvoj spletnih strani in podobne, temveč tudi osnovne, med katere štejemo informacijsko in podatkovno pismenost, komunikacijo in sodelovanje, ustvarjanje digitalnih vsebin, varnost in reševanje problemov. Za starejše so vsaj osnovna digitalna znanja in veščine pomembni iz več razlogov: za ohranjanje neodvisnosti in samostojnosti, dostop do informacij in storitev, socialno vključenost in komunikacijo z uporabo digitalnih komunikacijskih orodij, kot so e-pošta in video klici. Prav tako je zanje pomembno obvladovanje osnovnih digitalnih veščin, vključno z informacijsko varnostjo, ki pomaga starejšim zaščititi svoje osebne podatke, se izogniti spletnim prevaram in podobno. Obvladovanje osnovnih digitalnih veščin starejšim omogoča bolj kakovostno, varno in vključujoče življenje, hkrati pa jih opolnomoči za učinkovito delovanje v sodobni družbi.

Po drugi strani pa posameznikom s šibkimi digitalnimi spretnostmi lahko grozi digitalna izključenost, s tem izrazom stroka opredeljuje neenak dostop do digitalnih tehnologij, interneta in informacij, kar (lahko) vodi do socialne, ekonomske in kulturne izključenosti posameznikov. "Dober primer tega je bil covid, ko smo mlajše generacije hitro prešle na uporabo digitalnih tehnologij, medtem ko so bili starejši, ki niso imeli osnovnih digitalnih znanj, hitro 'izločeni' - niso imeli dostopa do informacij, do interneta, do komunikacijskih orodij, ki bi omogočala povezovanje in komunikacijo z bližnjimi ali pa na primer uporabo aplikacij oziroma platform za naročanje k zdravniku," pojasnjuje Ana Pleško, direktorica in soustanoviteljica Zavoda Simbioza. "Digitalna izključenost torej pomeni pomanjkanje dostopa do tehnologije in interneta: nekateri posamezniki nimajo dostopa do ustreznih naprav oziroma infrastrukture, prav tako digitalno izključeni nimajo digitalnih veščin oziroma so te zelo pomanjkljive, to pa povzroči neenakosti na različnih področjih življenja." Vključujoča digitalna družba po njenem mnenju vsem državljanom zagotavlja dostop do vseh storitev, ki jih omogoča informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), in če jo znajo uporabljati, so bolj aktivno vključeni v družbo in lahko živijo kakovostnejše življenje.

Usposabljanje je naložba za celotno družbo

Slovenija je po raziskavah osma najhitreje starajoča se družba na svetu, leta 2040 naj bi bilo skoraj 30 odstotkov njenih prebivalcev starejših od 65 let. To so ljudje, ki so danes stari 50 let in več. Kako zagotoviti, da se njihove digitalne veščine z razvojem tehnologije ne bodo izgubljale, vprašamo Ano Pleško. "Usposabljanje vseh, ki si to želijo, je naložba za celotno družbo," meni sogovornica. Eno od meril razvitosti družbe in kakovosti življenja njenih članov je danes zagotovo stopnja njihove e-pismenosti in digitalnih kompetenc. Pomembno bi bilo, da se poveča zavedanje o potrebi po digitalnih znanjih v povezavi z novimi tehnologijami, pa tudi razpoložljivost digitalnih znanj preko sistema formalnega in neformalnega izobraževanja, meni. "Velik pomen ima tudi posodabljanje programov na vseh ravneh in področjih izobraževanja, saj bi morale biti digitalne spretnosti del ključnih kompetenc na vseh ravneh. Hkrati je pomembno zagotoviti dostop do financiranja za digitalno tehnologijo in razvoj digitalnih veščin, posebno pozornost pa nameniti tudi zmanjševanju digitalnega razkoraka, s posebnim poudarkom na kategorijah posameznikov, ki nimajo digitalnih veščin in jim zaradi tega grozi socialna izključenost, ne samo na trgu dela, ampak tudi v vsakdanjem življenju," razlaga Pleškova.

Treba bi bilo ohraniti možnost osebnega stika

Zavod Simbioza denimo letno v svoje programe digitalnega opismenjevanja vključi približno 25 tisoč ljudi, vendar to še zdaleč niso vsi starejši, ki bi potrebovali tovrstno izobraževanje. Pri društvih upokojencev deluje kar nekaj projektov, namenjenih digitalno nepismenim starejšim, razlaga Zdenka Jan, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije. "Vzpostavili smo medgeneracijsko digitalno platformo digitalnovkljuceni.si, ki s ponujenimi vsebinami, možnostjo aktivne participacije in medgeneracijske izmenjave prispeva k povečanju digitalne pismenosti, večji družbeni vključenosti starejših in k zmanjševanju medgeneracijskega digitalnega razkoraka. Na platformi ponujamo neformalna izobraževanja za starejše, ki prispevajo predvsem k splošnemu zavedanju o koristih in pomenu uporabe IKT za bolj vključujočo informacijsko družbo," razlaga sogovornica. Meni, da so v društva upokojencev vključeni tako ljudje, ki pri uporabi IKT prav nič ne zaostajajo za mladimi, kot tudi posamezniki, ki se s pametnim telefonom in internetom še niso srečali. Zato ugotavljajo, da še vedno kake skupine ostajajo zunaj programov in mrež, ker ne vejo zanje, se ne znajdejo ali ne razumejo, zakaj so pomembni. Takih posameznikov je po njenem mnenju precej več, kot bi lahko ocenili na pamet. "Pri nas smo tako rekoč čez noč prestopili iz analognega v digitalni svet, za ta preskok pa je nedvomno najbolj kriva pandemija covida, ko so se vrata javnih ustanov na vsem lepem zaprla, na telefonske klice se je komaj kdo odzval, ponujati pa so nam začeli aplikacije za bančne in zdravstvene storitve, vsemu temu pa so kmalu sledili še trgovci. Država nas, starejših, ni znala zaščititi, saj smo v odnosu do mlajših, ki so vešči računalniških znanj, ostali brez možnosti osebnega ali vsaj telefonskega stika s ponudnikom storitev. Digitalne veščine bodo v prihodnje postajale vse bolj vpete v naše življenje, v vsakodnevna opravila, zato so Simbiozina izobraževanja zelo dragocena. Upokojenci se pogosto učimo tudi drug od drugega, zato ob vsaki priložnosti izpostavimo potrebo po znanju rabe računalnika. Trudimo se, da dosežemo vse skupine, seveda pa obstajajo internetne sive lise, za odpravo katerih bodo morali poskrbeti v lokalnih skupnostih v dogovoru z državo. Kljub zavedanju o pomenu digitalnega znanja pa vemo, da nam nikoli ne bo uspelo vseh opremiti s tovrstnimi veščinami, zato bi bila potrebna postopen prehod in ohranitev tako zelo pomembnega osebnega kontakta," je prepričana Zdenka Jan.

Srčnost pomembnejša od pedagoške izobrazbe

Zavedati se moramo torej, da so digitalne veščine znanje kot vsako drugo, vendar se jih moramo - v nasprotju denimo z znanjem ročnih del, vrtnarjenja, tujih jezikov in podobnih veščin, ki niso nujne za preživetje - naučiti, če želimo funkcionirati v sodobni družbi. Ni namreč videti, da se bo digitalizacija ustavila ali se vrnila v analogne čase. Toda če se za poučevanje otrok in mladostnikov, pa tudi odraslih študenti pedagoških smeri na fakultetah izobražujejo vsaj pet let, za digitalno opismenjevanje starejših ni zahtevana formalna izobrazba. Kdo torej lahko poučuje starejše in kako se za to usposobi? Žiga Vavpotič, soustanovitelj in pobudnik Zavoda Simbioza, meni, da je to stalna dilema. "Ko smo začeli Simbiozo, so vsi trdili, da mladi ne morejo kar tako učiti starejših. In smo pokazali, da to ni res. Seveda je vprašanje, kako dolgo in globoko je izobraževanje. Zdi se mi, da je boljše, da pomagamo čim več starejšim tudi s tistimi, ki morda nimajo andragoških izkušenj. V EU smo na nekaterih področjih prišli do položaja, ko vse preveč skušamo zbirokratizirati. Če imajo ljudje srčnost, človeški odnos, nasmeh, je to odlična popotnica. Svet potrebuje več povezovanja, sodelovanja in iskrenih medsebojnih odnosov," je prepričan sogovornik. Ključno načelo pri poučevanju starejših je zato po njegovem mnenju obojestransko spoštovanje, ki je temelj medgeneracijskega sodelovanja. "Prav pa je, da mladi razumejo, da je včasih potrebno biti tudi malo bolj potrpežljiv, si vzeti čas, razložiti morda dvakrat, trikrat. Je že tako, da vaja dela mojstra," dodaja Vavpotič.