Državni simboli: Od žabe in pljunka do ovitka za čokolado

Tako je leta 2003 Mladinin ilustrator in politični karikaturist Tomaž Lavrič v vlogi znamenite Diareje duhovito pospremil zmagovalno rešitev na natečaju za nove državne simbole. Zmagal je oblikovalec Dušan Jovanovič, njegova rešitev zastave pa je nemudoma dobila naziv "ovitek za čokolado". Zgodba o hudi krizi slovenske državne identitete se seveda ni začela tega leta. Junija 1991 je bil storjen greh z ekspresno politično izbiro državnih simbolov in 26 let kasneje kriza še kar traja. Še več, Slovenija vse od odhoda iz dvojne monarhije leta 1918 ni imela sreče z državnimi simboli. Od vsiljenega polmeseca in zvezd do zamujene priložnosti iz leta 1945, ko je Slovenija namesto grba dobila emblem sovjetskega tipa. Lomastenje z državnimi simboli se je ponovilo leta 1991 in traja še danes.

Bučarjeva odločitev

Kako dramatični so bili dnevi pred osamosvojitvijo, povezani z izbiro nove državne identitete, kažejo porumeneli Večerovi članki. Manj kot teden pred dnevom D smo na naslovnici objavili članek s povednim naslovom "Kdaj primeren čas za simbole?". Jelka Zupanič je opisala, kako je zaradi "tehničnih nejasnosti pri glasovanju" padlo odločanje o državnih simbolih, kljub opozorilom premiera Lojzeta Peterleta, da vlada brez simbolov ne bo mogla potrjevati različnih dokumentov, tudi potnih listov. Boris Jaušovec pa se je v komentarju vprašal, kako se bomo dogovorili o pomembnejših stvareh, če se ne moremo dogovoriti niti o simbolni ravni. Že takrat se je za predlagani grb, ki ga imamo danes na zastavi, oprijela oznaka, da je bolj znak kakšnega kolesarskega društva. Večer, ki je izšel 25. junija, torej dan pred razglasitvijo samostojnosti, pa je imel na prvi strani naslov "Slovenija ima zastavo in grb!"

Zmeda in luknja

Pot do odločitve, s kakšnimi simboli razglasiti samostojnost, je trajala že mesece prej, medije so polnili različni predlogi, od karantanskega panterja, rumenih zvezd, Triglava, lipovega lista, grba vojvodine Kranjske ... Večerov arhiv hrani zajetne mape političnih in strokovnih prepirov pred osamosvojitvijo in po njej. Zmeda pred osamosvojitvijo pa je bila res popolna. Eden od takratnih komentarjev je v dveh stavkih pojasnil stanje: "Potrebujemo grb, zastavo, potni list, znamke, papir, na katerega bo pisal predsednik, denar in table. Imamo pa zmedo in luknjo v stari zastavi." Nove simbole bi takrat morala najti skupina, v kateri so bili večinoma politiki, oblikovalci pa so opozarjali, da je nujen strokovni razpis. Društvo oblikovalcev se je umaknilo, potem ko razpisa ni bilo in ko nista bila sprejeta predloga, da se izvedba ponudi nekaj skupinam oblikovalcev in da se sočasno naredi tudi celostna podoba države.

Še politični prepiri

Vroče je bilo tudi v parlamentu oziroma skupščini. Opozicija z leve je najprej zminirala poskus, da bi imeli trobojnico brez grba, nezadovoljna je bila tudi z zastavo s predlaganim grbom. "Je grda, kvazihistorična kompilacija, primernejša za zastavo kolesarskega društva," se je hudoval Mile Šetinc (LDS), liberalca Zvoneta Žagarja pa je denimo motil Triglav, češ da ga "moteče spominja na OF". Za to, da naj zvezda ostane, se je najbolj boril Jože Smole (socialisti). Ignac Polajnar (SKD) je takrat dejal, da je "za ljudi veliko bolj pomembno, kdaj bo z zastave odromala rdeča zvezda, kakor tisto, kako bodo jutri živeli". Dvotretjinske večine ni bilo in država je bila štiri dni pred razglasitvijo nove države brez simbolov.

Prvič, drugič in ...

Razprave in prepiri pa so se nadaljevali. Prvi resnejši poskus spremembe se je zgodil leta 1994, ko je Zmago Jelinčič predlagal spremembo ustave in nove simbole: zastavo vojvodine Kranjske z grbom slovenske dežele in grb, sestavljen iz grbov slovenskih dežel. Predlog je podprlo več kot dvajset poslancev, med njimi tudi šef parlamenta Herman Rigelnik, pa poslanca Jože Pučnik in Ivo Hvalica. Rigelnik se je zavzel celo, da bi Jelinčičev predlog prekvalificirali v predlog DZ, o njem je razpravljal tudi parlamentarni odbor za notranjo politiko. A ker se je na predlog vsula toča kritik, je ta tema kmalu spolzela z dnevnega reda. Največ odpora so pokazali oblikovalci, ki so priporočali - in to delajo še danes -, da naj se nova država končno znebi srednjeveške heraldike in zgodovinskega balasta.
Najbližje je bila Slovenija novim simbolom leta 2001, ko je kar 72 poslancev iz vseh poslanskih skupin s prvopodpisanim Jožefom Školčem (LDS) v parlament vložilo predlog za spremembo ustave. Predlagali so, da grb in zastavo določa poseben zakon, ki bi ga DZ moral sprejeti z dvotretjinsko večino, akcija 72 poslancev pa naj bi prinesla tudi novo celostno podobo države in njeno večjo prepoznavnost v mednarodni skupnosti. S spremembo ustave so se predlagatelji želeli izogniti naglici, kakršna je povzročila "ponesrečeno" izbiro državnih simbolov leta 1991. Z novo ureditvijo, ko bi se zastava in grb določila z zakonom, bi bila po mnenju predlagateljev omogočena temeljita javna razprava, zagotovili pa bi tudi zadosten strokovni nivo za odločitev, ki mora tako strokovno kot vizualno predstavljati "bit naše državnosti". Praktična uporaba državnih simbolov je pokazala, so takrat poudarili, da ne služita svojemu namenu in da slovensko zastavo v tujini le malokdo loči od ruske in slovaške.

Ovitek za čokolado

Dve leti kasneje se je še zdelo, da bosta akcija in kasnejši javni anonimni natečaj prinesla nove državne simbole. Naročnik je bil na podlagi sklepa ustavne komisije parlament, ta pa je nameraval nagrajene elaborate uporabiti za nadaljnjo razpravo in odločanje. Prispelo je 250 ponudb, 106 jih je odpadlo že na začetku. V ocenjevalni skupini so bili Školč, France Cukjati, Stane Bernik, Peter Pavel Klasinc in Boris Podrecca. Prvo nagrado in 3,9 milijona takratnih tolarjev je dobil Dušan Jovanovič, njegovega predloga pa se je, kot rečeno, prijela oznaka "ovitek za čokolado". Umetnostni zgodovinar Bernik je nagrajeno rešitev označil za pravo in zavrnil očitke, da je podobna ameriški zastavi. Nagrajeni predlog je zasula toča kritik - od heraldikov do oblikovalcev. Večina se je sicer strinjala, da je predlog boljši od obstoječih državnih simbolov in da je najboljša stvar tega razpisa dejstvo, da smo končno ugotovili, da je sprememba simbolov res potrebna.

Ne samo grb in zastava

Čeprav so razprave o novih državnih simbolih nato potihnile, pa se je lomastenje po celostni podobi države nadaljevalo. Leta 2006 denimo je bila ustanovljena desetčlanska politično-oblikovalsko-podjetniška komisija, ki naj bi z anonimnim javnim razpisom izbrala slogan in logotip, ki bi rešila "neprepoznavnost in pogoste zamenjave z drugimi državami". Tudi ta razpis je naletel na bojkot oblikovalcev. "Če se je kdo od resnih oblikovalcev prijavil na tak natečaj, bi bilo to etično sporno, saj se ne ve, kaj vlada sploh hoče z njim in kaj se bo počelo z rezultatom razpisa," je takrat ocenil oblikovalec Miljenko Licul in dodal, da je bil razpis pripravljen neprofesionalno, ter opozoril, da v komisiji namesto oblikovalcev sedijo - politiki. Vlada Janeza Janše je nato kljub kritikam obravnavala izid natečaja. Za slogan je bila izbrana idejna rešitev agencije Nuit "I feel Slovenia" s poudarjenimi črkami "love", logotip pa je zasnoval studio Luks in je sestavljen iz Triglava, lipovega lista in srca. Vlada je potrdila slogan, logotip pa zavrnila. Odločili so se, da v nadaljnje postopke pošljejo slogan. Novi logotip in slogan sta se, tako kot pred njim "rožice" s sloganom "The green piece of Europe", prijela le deloma, k večji prepoznavnosti države pa nista prispevala niti nista rešila njenih težav s celostno podobo.

Pljunek, žaba, glavnik

Lomastenje se je nadaljevalo tudi s predlogom celostne grafične podobe organov državne uprave iz leta 2007, pripravila jo je agencija Pan, ki jo je izbralo ministrstvo za javno upravo. Izid je morda še najbolje komentiral Sašo Urukalo, strokovnjak za vizualne komunikacije: "Ko bo rešitev zaživela v vsej svoji prvošolski gloriji, se prepletla s sloganom I feel Slovenia in se nadredila 'znaku žabe oziroma pljunka', pa bo doseglo naše oblikovanje državnih simbolov svojo najnižjo točko in samosvojo samopromocijo sveta norosti in bolečine." Norčevanje iz predlaganih znakov ministrstev je bilo precejšnje: knežji kamen je bil izrisan kot glavnik, kovanci kot sodi za nafto ... Oblikovalec Jani Bavčer je takrat ocenil: "Česa tako naivnega še nisem videl. Tujci, ki bodo to gledali, bodo rekli, le kakšni puhloglavci so ti Slovenci. Tako nizko pa še nismo padli. To je vendar podoba našega naroda!"

Hvala, Haider

Če se "pljunka" ni dalo več rešiti, pa nam je pri grafični podobi državnih organov pomagal, kako ironično, takratni koroški deželni glavar Haider. Ker se je med "aplikacijami, ki ponazarjajo delovno področje organa", znašel tudi knežji kamen, ki naj bi ponazarjal kabinet predsednika vlade, ni ponesrečena podoba, podobna glavniku, naletela na antipatije samo doma, marveč tudi onkraj Karavank. Ko si jo je ogledal koroški glavar Jörg Haider, je nemudoma protestiral zoper nezaslišano slovensko provokacijo in avstrijsko zunanjo ministrico pozval, naj se upre zlorabi "najstarejšega koroškega pravnega simbola". Vlada je grafično podobo nato brez obrazložitve umaknila. "Je torej Haiderju z enim samim nonšalantnim zamahom uspelo doseči to, česar niso mogli doseči najuglednejši slovenski oblikovalci, ki so se zgrozili tako nad celotno podobo kot tudi nad njenimi posamičnimi deli?" se je spraševala Večerova Dragica Korade.

Triglav, moj dom

Niso pa z grbom nezadovoljni le oblikovalci, temveč tudi heraldiki. Ker Slovenija v resnici nima grba, ampak emblem, se krši ustava, so prepričani, prav tako pa ta "emblem" ne spoštuje heraldičnih pravil - ne upošteva priznane oblike ščita, rdeča obroba bi morala potekati po vseh treh stranicah, Triglav je napačno naslikan, valovite črte pa v heraldiki predstavljajo reko, ne morja, ki se sicer predstavlja s kipečimi valovi.

Na začetku

Več kot četrt stoletja po osamosvojitvi so na mizi vprašanja, ki se od tistih iz leta 1991 v bistvu ne razlikujejo. Da imamo z državno identiteto velike težave in da bo prej ali slej s simboli treba kaj storiti. Sodelujoči na razstavi Oblikovanje za državo Fundacije Brumen so skoraj pred natanko desetimi leti znova ugotovili, da Slovenija pri svojih državnih insignijah ni imela najsrečnejše roke. "Če na svetu obstajajo dobre prakse oblikovanja, razvijanja, utrjevanja, plasiranja simbolov določene države, Slovenija še vedno išče sistemsko rešitev svoje vizualne identitete, od insignij, vizualne podobe mednarodnih dogodkov do vsakdanje komunikacije z državljani. Lahko bi dejali, da gre v primeru celostne podobe slovenske države za popolno nerazumevanje pomena državne forme. Zastava, grbi, oblikovanje podobe dogodkov, turističnih znakov namreč niso okras ali kak nesmiseln dodatek. Formalni moment države, njeni simboli, celostna podoba jo šele konstituirajo. Negovanje, skrbno ustvarjanje, utrjevanje vizualne podobe priča o obstoju države in predstavlja njena načela in ideale." Deset let kasneje? Še vedno v dnevih tik pred osamosvojitvijo.
Pokojni oblikovalec Miljenko Licul, ki je s sodelavci oblikoval tolarje, je že leta 1993 dejal, da za spremembo državnih simbolov ni nikoli prepozno: "Kanadčani so imeli star grb in zastavo, vendar so ju preoblikovali v času montrealskih olimpijskih iger. Anglija je obremenjena s tradicijo, kokakola ne more spremeniti logotipa, ker je že preveč prepoznaven. Mlada država pa to lahko vedno naredi."
Država pa ni več mlada.