Kakor je bilo že omenjeno, se je 1. oktobra, ob svetovnem dnevu glasbe, zvrstilo kar precej različnih konferenc na temo glasbe ter njene družbene in siceršnje vloge v današnjem svetu. V Sloveniji je bilo temu namenjeno zgolj eno srečanje, to pa je bila 4. Evropska jazz konferenca (21.-24. september v Cankarjevem domu v Ljubljani). Pogovarjali so se o migracijah ter medkulturnem in medgeneracijskem fenomenu v glasbi, vendar so v tem trenutku zagotovo še odprta druga pomembna vprašanja, na katera pa niti glasbena stroka niti ljudje znotraj glasbenega polja ne spregovorijo, o tem ne pišejo, ne diskutirajo in, skratka, ne delujejo. Na tem mestu zato odpiram nekaj vprašanj, za katera je vsekakor pomembno, da se poišče vsaj premislek, če že ne aktivno delovanje. Za odgovore bi bili preveč optimistični.
Prvo, dokaj pereče vprašanje je spoznanje, da je glasba orodje, ki sproža resnične in pomembne družbene spremembe. O tem je pred mnogimi leti pisal Theodor Wiesengrund Adorno v svojem delu Uvod v sociologijo glasbe. Čeprav se nikoli ni odločil za profesionalno pot glasbenika, pa se je vse življenje ukvarjal z razmišljanjem in pisanjem o glasbi – in tako je več kot polovica njegovih del posvečena tej umetnosti. Ker je vprašanje postavljeno v smeri, kako glasba povzroča družbene spremembe, moramo ugotoviti, da se je s tem prav Adorno ukvarjal že mnogo let pred tem, preden je to postalo tako pereče vprašanje. Že takoj v prvem poglavju svoje knjige namreč piše o vrstah védenja o sami glasbi, pa o poslušalcih, ki so lahko eksperti, izobraženi konzumenti, emocionalni poslušalci, resentimentni poslušalci, ljubitelji jazza, poslušalci, ki jih zanima le zabava, in tako dalje. Zanimiva je ugotovitev, da je pravzaprav vsak od teh poslušalcev za samo glasbo nezadosten, zato pa obstaja v tej umetnosti razcepljenost sveta. Kakor v vsaki umetnosti, velja pripomniti. Zlahka se strinjamo, da je prav poslušalec tisti, zaradi katerega glasba sploh obstaja in nastaja. In ob tem lahko ugotovimo, da je resničnih in kritičnih poslušalcev vse manj in manj, vse več pa je takih, ki glasbe ne poslušajo več, temveč se ji le prepuščajo kot nekakšni zvočni kulisi, tapeti ali preganjanju tišine. Ker pa spregovori Adorno tudi o funkciji glasbe, bi bilo nadvse dobro, da se o tem vprašamo vsaj enkrat na leto tudi mi.
Funkcija glasbe namreč neposredno vpliva na družbene spremembe. Tudi če gre za tako imenovane šlagerje, imajo vendar nekakšen učinek. In ta učinek je družbeni učinek, ki ga je pomembno opazovati in obravnavati. Znotraj tega poznamo vsekakor vulgarno glasbo in glasbeno govorico, pri tem pa lahko mislimo tako na narodno-zabavno ponudbo kakor tudi na vsa besedilna in muzikalna sprenevedanja drugih glasbenih zvrsti, da ne bo pomote. Slovenska glasbena scena je, razen vse bolj redkih izjem, polna plehkega pop lajnanja ali akademskega modrovanja. Prvo je doma v populistični glasbeni kastroli, drugo na medenih odrih v kravatah in večerni toaleti. Oboje ima usodni vpliv na družbo – predvsem na njeno razcepljenost. V svetu se ugotavlja, da so družbene spremembe, ki jih pogojujejo glasbene industrije, izvajalci, ustvarjalci in poslušalci, definirane predvsem v dve smeri: kot prvo v sprejemanje in konzumiranje glasbe, ki s svojo lahkotnostjo in nekritičnostjo uspava, obnavlja stereotipne in klišejske odnose ter se vpisuje v družbeni vsakdan; in drugo, ki se postavlja po robu tem kanonom in problematizira družbene odnose, politiko, industrijo in cenenost glasbenih izdelkov. Paradoks, o katerem so se marsikje pogovarjali, pa je v tem, da ima prva skoraj neomejene finančne resurse in izjemno veliko odjemalcev, medtem ko se druga spopada z no-budget produkcijo in bistveno manjšim številom poslušalcev. Če se še enkrat obrnemo k Adornu, lahko povemo to celo z njegovimi besedami: glasba se reprezentira kot tisto, kar je simptom družbeno napačnega, odtujenega in izpraznjenega. To pa zato, ker se je spečala z vsemi kapitalističnimi privilegiji in pripadajočo ideologijo. Lokalni, mednarodni in svetovni centri glasbenega življenja in ponudbe, ki jih nadzirajo imetniki ter kapitalistični oligarhi, multinacionalke in ideologi, diskriminirajo glasbeno misel v imenu popreproščene ponudbe in povpraševanja množice. In to so družbene spremembe, h katerim se je treba vedno znova vračati in jih opazovati ter poskušati vsaj delno zajeziti. Drugače imamo pred seboj strmi tobogan v močvirje brez vrnitve.
Drugo vprašanje, ki ga je odprl letošnji svetovni dan glasbe, je glasbeno izobraževanje, ki ni le igranje na različna glasbila, temveč razumevanje glasbene umetnosti kot pomembnega dela psiholoških in kognitivnih (miselnih) sposobnosti v razvoju človeka. Na tem mestu se je precej govorilo o glasbeni kritiki in javnem mnenju. Oboje namreč predstavlja mehanizem, preko katerega se razume umetnost – ne le glasbo. In s katerim se odnos do umetnosti ustvarja. Umetnost potrebuje institucije, v katerih se jo neguje. Tako glasba pač potrebuje institucije, v katerih se odvija glasbeno izobraževanje v različnih nivojih in smereh. Predvsem pa v dveh: ustvarjalni in poustvarjalni smeri. Ob tem pa tudi v analitični, torej teoretski, razlagalni in umetniškokritiški. Z lahkoto se strinjamo, da je glasbeno šolstvo v Sloveniji dobro utečeno, čeprav z mnogimi takšnimi in drugačnimi (finančnimi, strokovnimi, ideološkimi) težavami. Ampak vsaj deluje. V svetu se je to že precej okrhalo in že skoraj razpadlo.
Tam zunaj obstajajo predvsem velike zasebne institucije, ki nudijo glasbeno izobraževanje pač tistim, ki imajo dovolj denarja, da se lahko z umetnostjo ukvarjajo. Je pač tako. Glasbeno izobraževanje ne pomeni torej samo sposobnosti takšnega ali drugačnega izvajanja, temveč tudi razumevanje in ustvarjanje glasbe same. Tako se to vprašanje nanaša na razumevanje umetnosti v vsej njeni različnosti in uporabnosti, hkrati pa v njenem estetskem merilu. Glasba ima vsekakor v svoji univerzalni govorici tudi mnoge nacionalne in družbene elemente, dandanes vse bolj svetovnonazorske in globalne. K temu moramo pridati, da je prav izobraževanje v glasbi in za glasbo tisto, kar ljudi združuje in povezuje. Na svetu obstajajo mnogi otroški in mladinski orkestri, ki s svojim delovanjem ohranjajo glasbene želje budne, samo spomnimo se na velik glasbeni dogodek, ki je bil posledica sodelovanja Dresdenske filharmonije in mladih glasbenikov iz Mehike – natančneje iz Tijuane na ameriško-mehiški meji.
Junija letos so namreč iz mehiških glasbenih šol prišli mladi glasbeniki, sedli skupaj z Dresdensko filharmonijo in igrali prav tam, kjer hoče sedanji ameriški predsednik zgraditi zid. Za svoje geslo so uporabili naslov govora nekdanjega ameriškega predsednika Ronalda Reagana iz Berlina leta 1987: Tear down this wall! (zrušite ta zid) je izjavil. Na svetu je mnogo (zasebnih) šol, ki imajo svoje orkestre, v katerih mladi in najmlajši igrajo v različnih zasedbah – od simfoničnih do vokalnih skupin. Prav vsi ugotavljajo, da se otroci, ki se nekajkrat tedensko ukvarjajo z igranjem na inštrumente ali sodelujejo v pevskih zborih, bistveno lažje učijo, pri njih sta izrazitejši medosebna komunikacija in sposobnost razumevanja bolj zapletenih nalog na višjih taksonomskih ravneh, predvsem tam, kjer je pomembno sklepanje, delo z viri, natančno opazovanje in sodelovanje. Miselna taksonomija, kakor sta jo tudi raziskovala sociolog Émile Durkheim in pa antropolog Claude Lévi- Strauss, je danes že presežena, vendar se ugotavlja, da je prav glasbeno izobraževanje tisto, ki nudi pomembne temelje za razvoj strukturiranega mišljenja, predvsem pa abstraktnega.
Tretje pomembno vprašanje letošnjega premišljevanja se je dotaknilo morda najpomembnejšega dela: distribuciji nekvalitetne glasbe, ki se širi brez nadzora ter z marketinškimi, neoliberalnimi in populističnimi modeli zavira razvoj glasbene stroke in kvalitete. Zveneli bi verjetno le še kot stara lajna, če bi rekli, da je prav na to opozarjal že Adorno pred več kot pol stoletja. Posredovanje glasbe je pomembna disciplina, ki bi morala biti estetsko vodena in urejena, vendar v sami glasbi ne obstaja nič estetskega (nima estetske veljave), kar bi ne bilo družbeno formirano, celo družbeno pogojeno. To pomeni, da umetnost vselej vsebuje že med seboj povezane družbene resnice (časa, dogodkov, ideologij), kar je hkrati tudi družbeno realno, po drugi strani pa nobena realna družba nima veljave, če se ne objektivira estetsko in moralno. Nekontrolirana distribucija nekvalitetne glasbe je torej odgovor na družbeno-normativni razpad, na njen skrajni rob populizma in neoliberalizma, ki smo jima danes priča na vsakem vogalu.
Ko govorimo o nekakšni kvaliteti, radi pozabljamo, da se dandanes meri prav vse preko kvantitete in finančnega učinka vrtiljaka, ki je temelj razmerja med izvajalci, založniki, distributerji in odjemalci/publiko. Tudi slaba glasba stimulira, poganja in pogojuje ta vrtiljak. Enako, kakor jo kvalitetna. Le da slaba umetnost brez zadržkov dresira in standardizira družbene množice v smeri stereotipnih pogojnih refleksov, ona druga pa nagovarja nekoliko bolj definirane in k mišljenju usmerjene posameznike in številčno bolj skromne množice. Ampak tako je bilo itak vedno.
