Bojan Tomažič
Živeli smo lepo družinsko življenje," se spominja Ivo Mojzer, ki mu glasbeni poznavalci ter vrstniki zaradi prve velike uspešnice še pravijo Polnočni kavboj. Oče Ivan in mama Ivanka sta ga podpirala. "Posebej mama je bila odkrito razumevajoča za moje hrepenenje po glasbi," se spominja. Ko je očetova slikopleskarska obrt postala uspešnejša (oče je za to, da bi si v Mariboru uredil delavnico, šel delat v Nemčijo), je bolje zaživela tudi družina. Najstarejši sin Ivo (ima še mlajšega brata Marjana) je bil predviden za delo pri očetu in zatem za prevzem obrti. "Tisti, ki me je videl majhnega v belih hlačnih nogavicah in s črnimi kratkimi hlačami čez očaranega strmeti v muzikante na odru na Mariborskem tednu, je že takrat lahko uganil, da bom glasbenik," Ivo pojasni, zakaj ni bilo tako, kot je želel oče.
Bežim tja, kjer sončni žarek premaguje dež
Trio za Pokaži, kaj znaš
Na božični večer leta 1956 ga je doma pod smrekico - v Smetanovi ulici so živeli v premajhnem stanovanju skupaj z družino Kepa - čakala harmonika. "To je bilo najlepše mogoče darilo zame, nekaj dni sem samo užival v njenem vonju, jo božal in nemo občudoval. Brez učitelja sem v že mesecu dni zaigral nekaj narodnih pesmi." S harmoniko je kmalu nastopal na proslavah v svoji Osnovni šoli Prežihovega Voranca in v dvorani krajevne skupnosti. Trio, v katerem je bil s Petrom Gabrijelčičem in Francijem Kržanom, je v Unionski dvorani zmagal na prireditvi Pokaži, kaj znaš; tej postavi sta se včasih priključila še Marjan Lubej in Jaka Bertoncelj.
Med šolskimi počitnicami je osnovnošolec s temi kolegi igral pod starimi kostanji na vrtu gostilne Triglav na Radvanjski cesti. "Gostilne ni več, tam so zdaj bloki, takrat še ni bilo Ulice proletarskih brigad." S harmoniko je že vadil tudi pesmi skupin The Shadows in The Beatles. "Ko sem pri Hartmanu končal nižjo glasbeno šolo, sem dobil črno harmoniko Weltmeister z veliko več registri, kot jih je imela prva. Za Avsenika, za Rocca Granato, za šansone. Ob koncu osemletke sem skrbel za glasbeno podlago na nastopih hipnotizerja Svengalija. Posebej rad je imel pesmi Milord, Črne oči, Santa Lucia in O sole mio."
S kuhalnicami v ritmu Beatlesov
Na srednji glasbeni šoli, na katero se je vpisal, je bilo prosto mesto samo za fagot, bil je razočaran, da se ni mogel učiti drugega inštrumenta. "Na klavirju sem se sam naučil zaigrati Yesterday in druge pesmi Beatlesov. Ob poslušanju Radia Luksemburg sem s kuhalnicami tolkel ritem."
Z ženskami se je vedno rad smejal
Polnočnega kavboja je zapel leta 1973, Koledar ljubezni leta 1974, besedilo je napisala Svetlana Makarovič, leta 1974 je s pesmijo Cifra - mož, avtor besedila je Frane Milčinski - Ježek, prvič nastopil na Slovenski popevki. Leta 1975 je na plošči izšla pesem Deček z ulice, hiti so bili pesmi Ko si davi se zbudila (1977), Ti si rekla sonce (1978), Ezl ek (1982).
Mojzerjeve velike vinilne plošče so Prišla si kot nasmeh (1977), Pesem za vse (1979), Ženska je vino (1982), cedeji pa Evergreen (2006), Nov dih moči (2007), Moje najlepše (2009), V srcu večno mlad (2012).
Bobnal je pri Kameleonih, s skupino Ivana Rebroffa je bil na turneji po Nemčiji. Z Dejvijem Hrušovarjem, z njim se je seznalil, ko je ta služil vojaški rok v Mariboru, je zapel Dan ljubezni pred vso Evropo in Izraelom. Z Ambasadorji in Big Bandom RTV Sarajevo je bil na turneji po Sovjetski zvezi. Igral je bobne pri sarajevskih Indexih, sodeloval je s hitmejkerjem Djordjem Novkovićem.
Dolgo časa je živel v Nemčiji in se občasno vračal, zdaj je za stalno tu. Prijazen gospod z manirami, ki se še vedno nasmehne ženskam, z njimi se je vedno rad smejal.
Kako je prijezdil na radio
S Slavijo 5 je nastopal v hotelu Slavija, bil je bobnar, ki je pel pesem Midnight Cowboy. Slišali so ga Mario Rijavec, Mojmir Sepe in Jure Robežnik, ki so po Popevki vesele jeseni prišli v Slavijo z Ivom Štraklom. Povabili so ga k mizi in mu rekli, da bi lahko kaj posnel za radio. Predlagal je Polnočnega kavboja. Ivo Štrakl bo priredil besedilo, aranžma naredil Milan Ferlež, producent bo Mario Rijavec, je bila hitra odločitev. In Mojzer se je s to pesmijo začel pojavljati na radiu. "Vsi ljudje strmijo vame, njih besed sploh ne slišim, srce mi trga le tvoj glas. Tolažil bom sam sebe, obrazi so okrog mene, sence, ki govore naglas. Bežim tja, kjer sončni žarek premaguje dež, tja, kjer sonce ljubi le ponos."
Pretepaško v novo leto
Starši niso bili navdušeni, da so nekateri člani skupine popivali, Iva pa je najbolj motilo, da niso hoteli vaditi, ker da so dovolj dobri. "Tako sem kmalu spet zamenjal zasedbo. S Tonijem Sabolom in ansamblom Kontiki sem poleti šel igrat v hotel v Hercegnovem, tja sta šla tudi Andrej Pukšič in Frenki Irgolič." V jeseni so se razšli, a je Ivo takoj našel glasbenike za sodelovanje, s Francem in Milanom Bedjaničem iz Rač ter s Tonetom Žurajem iz Hotinje vasi je postal del skupine Biseri. Poleg hitov Beatlesov so naštudirali še pesmi skupin Beach Boys, The Tremeloes, Spencer Davis Group, Manfred Mann in drugih. "Ure in ure sem presedel pred radiem in magnetofonom in vsak bobnarjev udarec neštetokrat ponovil," se spominja Mojzer.
S Kameleoni po Jugoslaviji
Ivo je spet šel igrat v Opatijo in z ansamblom je potnike zabaval na ladji na poti v Libijo. Po vrnitvi je prejel vabilo Kameleonov. "Takega povabila se ne zavrne, bili so popularna skupina po vsej Jugoslaviji, kamorkoli so prišli, so oboževalci tekali za njimi." Zamenjal je bobnarja Tulia Furlaniča, ki je moral k vojakom. "Že na prvi vaji smo igrali Hey Joe, Strangle Brew, Sunshine of Your Love, White Room, Light My Fire. Prvi moj nastop v hali Tivoli v Ljubljani smo začeli s Cross Road, zvok je bil takšen, da te vrže v trans, srečen je lahko, kdor to doživi," se spominja. Navdušili so v tudi v Zagrebu in Beogradu.
