Barbara Gavez Volčjak
Gregor Bedjanič je turistični vodnik 33 let, čeprav je sprva ob tem opravljal tudi druga dela. Zadnjih 15 let je kot vodnik zaposlen v TA Sonček, obenem je tudi skrbnik potovanj, sodeluje pri pripravi programov in v marketingu. Pravi, da je bil radoveden, odkar ve zase. "Hotel sem vedeti, kaj se dogaja po svetu, kako je v tujini. Bolj ko je bilo eksotično, bolj me je zanimalo. Ko sem bil še otrok, sem to spremljal po televiziji, potem pa sem kar hitro začel potovati."
Kam in kdaj ste šli na prvo samostojno potovanje?
Prvo konkretno potovanje, ki se ga spomnim, je bilo v Pariz takoj po srednji šoli. Šel sem sicer z organizirano skupino, ampak sem takoj po prihodu v Pariz vodnici dejal, naj mi pove samo, kdaj natančno je odhod. Prepričan sem bil, da si bom Pariz ogledal v lastni režiji, in to sem tudi naredil. To je bil moj prvi stik z večjim mestom, skočil sem v vodo in zaplaval. Med drugim sem recimo šel na nogometno tekmo francoske državne reprezentance, ki je igrala v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Vstopnico sem kupil na črnem trgu, takrat še ni bilo interneta. Vsa izkušnja je bila malo avanturistična, ampak mi je dala samozavest, da se znajdem, da se znam orientirati v nekem mestu.
Ste znali francosko?
Takrat ne, pozneje sem se naučil dovolj dobro za osnovno komunikacijo. Ampak če si vztrajen, se da tudi tako pogovoriti. Pomembno je, da znaš dovolj jezika, da razumeš recimo obvestila na metroju, da veš, kaj moraš narediti.
Se vam zdi za mlade ljudi pomembno, da potujejo?
Zelo. Svet je drugačen kot pri nas doma. Vsako potovanje te po svoje obogati, ker ti da izkušnje, neprimerljive z življenjem, ki ga živiš doma. Tudi če greš z organizirano skupino, si sam, neodvisen, odgovoren zase. Največ, kar ti da potovanje, pa so tuje dežele, tuji običaji, ljudje in njihov način življenja. Vsako potovanje je nova izkušnja.
Kaj pa recimo kasneje v življenju, ko smo starejši? Kako potujemo takrat?
Prioritete se zagotovo spremenijo. V mladosti si želiš pogledati druge stvari kot pozneje, ko si starejši, mogoče te vleče v druge kraje ali pa hočeš neko deželo spoznavati na drug način. Zelo malo ljudi je, ki prepotujejo cel svet. Kot mlad človek greš recimo po Evropi, pozneje te pritegnejo destinacije zunaj Evrope, krajev je ogromno, in bolj ko si aktiven, dlje ostajaš zdrav.
Torej so potovanja tudi možnost odklopa od vsakdanje rutine, stresa.
So neke vrste terapija, ker če znaš na nekem potovanju pozabiti na vsakdanjost ali pa se razbremeniti nekaj skrbi, je že to zelo pozitivno. Koristijo seveda tudi vse stvari, ki jih vidiš in doživiš. Potovanje je tudi priložnost, da spoznaš samega sebe. Imaš malo več časa, da se poglobiš vase, da si odgovoriš na neka vprašanja, za katera v vsakodnevnem ritmu ni časa. To je idealna priložnost, da odklopiš, da nekaj spoznaš in da si malo tudi sam s sabo.
Se strinjate z izrekom, da tudi partnerja najbolje spoznaš na potovanju?
Zagotovo, ker spremenita okolje in navade, v katere sta v domačem okolju ukalupljena. Potem ko prideš v neznano okolje, se v bistvu vidi prava osebnost. Ne samo pri partnerjih, tudi pri vsakem potniku se mi zdi, da je zanimivo opazovati spremembe, ki planejo na dan.
Kakšna potovanja pravzaprav bolj priporočate ljudem, organizirana ali v lastni režiji?
Čisto odvisno od posameznika. Na organiziranem potovanju je točno določeno, kaj se bo videlo, ni ti treba skrbeti, kako priti od ene točke do druge. Poskrbljeno je za nastanitve, za vodenje, zato se lahko posameznik bolj posveti spoznavanju ponujene vsebine. Če greš v lastni režiji, pa si mogoče malo bolj fleksibilen. Več si moraš tudi sam poiskati, sam naštudirati. Nekateri raje potujejo v lastni režiji, drugim pa je čas preveč dragocen, da bi se zamujali s pripravo programa, zato se raje odločijo za organizirano skupino.
Ali ste v vseh letih, odkar se ukvarjate s turizmom, opazili kake spremembe pri potnikih?
Ljudje vedno več vedo, več znajo, vedno bolj so radovedni. Ko sem začel voditi, je manjšina ljudi v avtobusu ali letalu vsaj delno poznala destinacijo, kamor smo šli. Zdaj jo praktično vsi poznajo, vsi vejo, kam grejo, so bolj seznanjeni s tem, kaj pričakujejo, kaj lahko doživijo. Sami si že prej preberejo, kaj bodo videli, dostop do podatkov je z vsakim dnem enostavnejši in lažji. Vodniki ne dajemo več toliko vsebinskih informacij o destinaciji, ampak jim pomagamo, da sami pridejo do nekih spoznanj, do nekih pozitivnih izkušenj. Če recimo govorimo o nekem mestu, na primer Parizu. Včasih si o vsaki destinaciji moral povedati vse, ker ljudje enostavno niso imeli načina, kako priti do teh podatkov, razen če so si izposodili knjigo in so kaj prebrali. Danes so vsi podatki dostopni na internetu z dvema klikoma, opažam pa, da ljudje ne hlepijo toliko po natančnih podatkih ali dejstvih, ampak bolj po nečem, kar je v ozadju, se pravi zgodbah. Recimo o Eifflovem stolpu povem neke osnovne podatke, ampak bolj jih zanima, zakaj so ga zgradili, zakaj ga potem niso porušili, zakaj ga vsako leto barvajo ... Stvari, ki so včasih bile nepomembne, ker je bilo bolj pomembno, iz koliko sestavnih delov je zgrajen pa koliko je težek. Danes večina ljudi zna priti do tega podatka. Bolj se mi zdi, da je vloga turističnega vodnika v podajanju zgodbe, ozadja. Za to pa je potrebno širše znanje ali pa širše izkušnje, ne samo naštevanje golih dejstev.
So potniki zaradi tega zahtevnejši, bolj naporni ali je lažje potovati z njimi?
Ne opažam, da bi bili zaradi tega zahtevnejši, ampak tudi lažje ni. Generalno gledano, zdi se mi da je zaradi tega, ker so podatki vedno bolj dostopni, poklic turističnega vodnika vseeno nekoliko težji. Vedno moramo dati nekaj več ozadja, vsebine, ki mogoče ni dosegljiva vsakemu posamezniku na internetu. Vedno bolj moramo izhajati iz lastnih izkušenj, ljudje to cenijo. Zelo cenijo moje osebne zgodbe s potovanj, ki jih delim z njimi. Pomembno jim je, če jim jih zaupam, s tem se poistovetijo. Na neki točki bi lahko dejal, da so gostje vedno zahtevnejši, ampak to ni nič slabega. Zaradi tega je vse skupaj mogoče malo bolj kompleksno, ampak mi je všeč, ker tudi mene to žene naprej. Ne smem misliti, da sem bil v Parizu 350-krat in da vem vse, ker ne vem. Vedno je treba kaj novega prebrati, videti kako novo zgodbo, pogledati kak film, da si na tekočem.
Vodite kdaj recimo maturantske ali druge srednješolske izlete? Kakšni potniki so mladi?
Tudi, čeprav maturantski izleti pri vodnikih niso najbolj priljubljeni. Je pa pri njih videti največ sprememb. Maturanti so se včasih šli samo zabavat, zdaj pa so vedno bolj razgledani, radovedni ljudje, ki hočejo nekaj vedeti. To mi je zelo všeč, ker dobesedno vpijajo znanje. Vsa dejstva znajo sami preveriti, med njimi in vodnikom se razvije druga dinamika. Profesorji me imajo radi, ker znam tudi take skupine nekako držati pod kontrolo, predvsem s komunikacijo, da je na koncu izkušnja za vse pozitivna.
Kako pa se je svet spremenil zaradi turizma? Opažate kakšne posledice v okolju?
Sam imam največ izkušenj iz mest, tam pa se množice turistov dovolj dobro porazgubijo. Ne občutim, da bi bilo zaradi navala turistov katero mesto pred kolapsom. Globalno gledano je res večje onesnaževanje zaradi številnih letal, avtomobilov, avtobusov. Po drugi strani pa se vedno bolj pojavljajo alternativne vrste potovanj, recimo z vlakom, premiki po mestih s kolesom ali drugimi sredstvi, ki manj onesnažujejo okolje. Pariz si na primer zelo prizadeva, da bi postal bolj zelen, razmišljajo o tem, da bi med olimpijskimi igrami čisto zaprli Elizejske poljane in na njih uredili drevored. Po mojih izkušnjah se razmere v 30 letih niso drastično poslabšale, ne vem pa, kako je drugod. Mogoče se gibam na takih poteh, kjer težave zaradi masovnega turizma niso tako vidne.
Katere destinacije so še na vašem seznamu želja?
Zelo rad bi šel na Novo Zelandijo pa na katerega koli od tihomorskih otokov, Fidži ali Samoo, čeprav je to finančno velik zalogaj. Malo me vleče v Južno Ameriko, v Azijo pa niti ne. Mogoče bi šel na Japonsko, ker se mi zdi zanimiva njihova kultura.
Tudi Indija me zanima, ker imam kar nekaj prijateljev iz Indije, ki sem jih vodil po Evropi in po Sloveniji in so mi pripovedovali o njej. Me je pa obenem strah, da bom razočaran. Prijatelji iz Indije pravijo, da se v Sloveniji počutijo, kot da so prišli v nebesa. Pri njih je preveč ljudi, preveliko onesnaževanje, pa ne zaradi turistov, ampak zaradi prebivalcev. V sedemmilijonskem Čenaju nimajo niti ene zelene površine, kjer bi se sprehajali. Bogataši hodijo zjutraj v klube in se sprehajajo po igrišču za kriket, ki je edina zelena površina. Ko pridejo v Slovenijo, želijo bivati na turističnih kmetijah, ker imajo na svojih poslovnih poteh dovolj hotelov. Spijo v zelo enostavnih namestitvah, da so v stiku z naravo, z domačini. Zjutraj najraje pogledajo v zeleno okolje in vdihnejo svež zrak, nepojmljivo jim je, da lahko pijejo vodo iz pipe. Sem radoveden, ampak ne vem, če bi rad doživel Indijo.
Kje pa ni bilo kulturnega šoka, kje vam je bilo všeč in bi mogoče tja še šli?
Od bolj oddaljenih destinacij mi je bilo najbolj všeč v Avstraliji. Je bil kulturni šok, ampak pozitiven, ker so ljudje neverjetno prijazni, ustrežljivi, odprti, takoj se ustavijo, da ti pomagajo, skratka, povsem drugačen odnos imajo do sočloveka. Užival sem v pokrajini na Irskem in Škotskem, tudi ljudje so tam malo drugačni, posebni. Zelo všeč mi je bilo na Aljaski, zaradi širine, zaradi vpetosti divjih živali v lokalno okolje. Nasploh imam rad ZDA, čeprav mi nekateri pravijo, da sem čuden. Njihov način dojemanja življenja mi je pisan na kožo. Rad imam to širino, prostor, glomaznost, pompoznost, ki zaznamujejo njihovo življenje. Zelo rad se zgubim v majhnih vasicah v Španiji in Portugalski. Všeč mi je na Nizozemskem, ker so odprti in svobodni, tudi Skandinavija je fantastična.
Je drugače, če potujete individualno ali vodite skupino?
Kot vodnik sem v službi. Sicer uživam na poti, a vseeno sem odgovoren za skupino in za izvedbo potovanja. Uživam v malenkostih, ki se ponudijo, pa na sami destinaciji, ampak obveznosti imam ves dan. Zasebno potovanje pa je dejansko dopust, grem v muzej ali pa tudi ne, kakor me je volja. Pogosto grem kam povsem brez načrtov in se potem na destinaciji odločim, kam naprej. Ali pa žena odloči. To sta torej dve popolnoma različni stvari, skupno jima je samo to, da potuješ.
