(INTERVJU) Dr. Robert Oravecz: "Te dni že dihamo bolj sproščeno"

Docent dr. Robert Oravecz, specialist psihiater in psihoterapevt, je zdravnik v ormoški psihiatrični bolnišnici, predavatelj na več fakultetah in ustanovitelj Inštituta za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo.
Kako kot strokovnjak za duševno zdravje doživljate čas svetovne epidemije?
"Moji občutki se s potekom epidemije vseskozi spreminjajo. Tako kot večina sem bil sprva tudi sam precej skeptičen glede razsežnosti in resnosti epidemije, vendar vseeno z neko realno zaskrbljenostjo v ozadju. Ob razmahu okužbe v Italiji je prišel čas streznitve. Zaprli smo ambulante, se pripravili na karanteno. Vsi smo bili v nekakšnem 'stand-by' stanju, čakanju na najhujše. Preizkušali smo protokole, kako reševati določene probleme. Mislim, da zdaj že dihamo precej bolj sproščeno. Sem pa že naveličan vloge telefonskega 'dohtarja' in predavanja na daljavo. Rad bi šel nazaj v ambulanto, delal terapije, se družil s študenti na predavanjih.
Kako vam potekajo dnevi, o čem razmišljate?
"Z Mirjano, mojo ženo, sva veliko več časa skupaj in se tega zelo veseliva. Pogovarjava se o tem, čemu bova letos posvečala čas. Te dni sem ji že omenil, da naju čaka odtegnitvena stiska, ko bova ponovno vstopila v običajni življenjski tempo, saj sva se navadila na to, da sva več časa skupaj. Kot psihiater in posameznik z lastno življenjsko zgodovino vem, da bližina, nezmožnost uporabe običajnih mehanizmov za obvladovanje stisk, lahko kulminira v hudo krizno stanje. Splošno je znano, da je med prazniki precej več zakonskih kriz kot sicer. K sedanji situaciji je treba prišteti še stisko ob negotovosti ekonomske stabilnosti, finančne varnosti. Ob občutkih ujetosti, nemoči se lahko razvije depresija, pri posameznikih se pojavijo samomorilne ideje. Za urgentne paciente so psihiatrične ustanove odprte 24 ur na dan, tudi brez napotnice. Ne smemo pozabiti, da se samomorilnost pogosto rodi iz izpostavljenosti hudemu stresu, zaradi česar možgani delujejo na spremenjen način in posledično svoje situacije ne vidimo v realni luči. Sodobni psihoterapevtski pristopi in zdravila odlično pomagajo pri premagovanju takšnih stanj. Že po kakšnem tednu zdravljenja gledamo povsem drugače na svojo življenjsko situacijo."
Kako vseobsegajoča je tokratna epidemija? Kako živeti, da bomo preživeli v dobri psihofizični kondiciji?
"Pred dnevi sem gledal kratek filmček. Možakar je posnel prizor, ko sredi New Yorka z viličarjem nalagajo trupla v hladilni tovornjak. Posnetek je pospremil z vzdihom: 'Oh, my God!' Prepričan sem, da takšni prizori pustijo globok vtis, ki spremeni doživljanje posameznika. Predvsem občutek majhnosti, nepomembnosti, ranljivosti. Kakor kaže do zdaj pri nas, takšnih prizorov ni pričakovati. Nagnjeni smo k temu, da na hitro oblikujemo razumno razlago, zakaj se drugim zgodijo te tragedije. Psihotravmatologi so ugotovili, da je precejšnja razlika med doživljanjem hudih stvari, ki jih povzroča narava, in tistimi, ki jih povzroča človek. Lažje sprejmemo neizogibno, če to povzroči narava. Danes vemo, da se z določenimi ukrepi lahko zaščitimo pred najbolj hudimi razpleti. S tem oblast in posamezniki postanejo vsaj do neke mere odgovorni za svojo usodo. Kljub temu so naši možgani sposobni sprožati čustvene reakcije, ki ne temeljijo vedno na zdravi pameti. V najbolj prizadetih skupnostih bo v ospredju problem množičnega žalovanja. Mislim, da je trenutna pandemija 'generalna vaja' glede tega, kako naj se človeštvo odzove na grožnje, ki že čakajo na svoj trenutek.
Bojim pa se, da zgodba še zdaleč ni končana. Vsak dan s stisko tipkam v brskalnik 'Idlib, corona, refugees'. Namreč na severu Sirije je ogromen begunski center z več milijoni ljudi, ki živijo v nemogočih pogojih, brez vode in zdravstvene zaščite, izpostavljeni mrazu in lakoti. Idlib bo jutri ali čez nekaj dni postal novo žarišče epidemije, ki se bo po pričakovanjih razširila po južnem Mediteranu in zagotovo tudi širše. Na to niti ne upam pomisliti, kaj bi pomenila morebitna mutacija virusa v bolj smrtonosen sev."
Občutenje strahu se po mesecu spreminja v nemoč. Vi zagotovo veste, kako se na take razmere odzivajo ljudje? Kaj sledi?
"Kako se na stresogene situacije odzivamo, je odvisno od več dejavnikov. V osnovi se naše odzivanje utemelji že v zgodnjem otroštvu.
Osebe, ki so bile izpostavljene neugodnim razmeram v času otroštva, so bolj ranljive in krhke. Težje prenašajo samoto, čustvene obremenitve, negotovosti. Se pa vsi naučimo 'handlati' svoje stiske, uporabljamo psihološke in vedenjske praktike. Če smo v karanteni, seveda marsičesa ne moremo početi, kar človeka lahko obremeni, tako da se začne disfunkcionalno odzivati. Jemo več in bolj sladko, tisti, ki kadijo, najbrž tudi kadijo več, nekateri bodo posegali tudi po alkoholu ali pomirjevalih, predvsem če so to počeli že prej. Mimogrede, prav zanima me, ali se bo čez devet mesecev izboljšal indeks rodnosti v Sloveniji. Poleg teh osebnih predpostavk so pomembna sporočila, ki jih posreduje družba preko medijev. Seveda je še toliko bolj pomembno tisto, kar politika in mediji zamolčijo. Vse to radikalno vpliva na nas, tako da nas pomirja ali vzbuja hudo stisko. "
Kako vidite nekatere javne konflikte in komuniciranje?
"Čeprav se vlada izredno trudi okoli tega, da zajezi širjenje okužbe, je konflikt med NIJZ in vlado deloval precej moteče. Trenutno se mi zdi prav srhljivo, da je najbolj kompetentna ustanova v državi dovolila prenos bolezni s primarno okuženih oseb v skupnost. Čeprav sem ponosen na to, da ne pripadam nobeni politični opciji, menim, da aktualna vojaška, osamosvojiteljska retorika zelo ugodno in pomirjevalno deluje v teh okoliščinah, saj daje občutek kompetentnosti in operativnosti, kar je izrednega pomena. Čuti se precejšnja prilagodljivost novim situacijam, dinamika, ki jo želimo videti tudi v delovanju družin. Operativnost, kompetentnost in fleksibilnost, kar znižuje občutek negotovosti in strahu v posameznikih. Če ugotovimo, da odločevalci vedo, kaj in kako storiti, se odgovornost prenese na njih. Všeč mi je, da je vlada že nakazala, kdaj lahko pričakujemo postopno ukinjanje omejitev."

Kako (si) v tem času pomagati, kako načrtovati dneve, da bodo ti vendarle navdihujoči?
"Tisti, ki so depresivni ali so postali depresivni v takšni meri, da tega sami z običajnimi praktikami ne morejo obvladati, sodijo v pristojnost psihiatrije. Kot zdravnik, ki vzdržujem stik s pacienti po telefonu, opažam le zmeren priliv pacientov, ki kažejo znake poslabšanja. Večina že zna prepoznati znake poslabšanja in pozna poti, po katerih lahko pride do pomoči ali nasveta. Bolj me skrbi za tiste, ki so prepričani, da jim psihiatrija ne more pomagati, in posegajo po neučinkovitih, celo škodljivih rešitvah svojih stisk. Lahko odgovorno trdim, da psihiatrija učinkovito zdravi depresijo ter druge duševne motnje. Pomagamo pa lahko le tistim, ki se obrnejo na nas in so pripravljeni na sodelovanje pri zdravljenju."
Kako se lahko sproščamo te dni?
"Kljub prepovedi druženja in zapuščanja matičnih občin vidim veliko možnosti za sprostitvene aktivnosti. Elektronski kanali komunikacije omogočajo povezanost s celotnim svetom. Lahko se učimo jezikov, poslušamo relaksacijsko glasbo, beremo knjige, gledamo dokumentarce. Tisti, ki imamo vrt, smo zagotovo na boljšem kot tisti, ki živijo v bloku. Za pomladni semester sem imel zapolnjene vse svoje termine in me je še najbolj skrbelo, kako bom prišel na konec s pomladnimi deli v sadovnjaku in okoli hiše. Zdaj sem vesel, da sem lahko opravil vse, kar sem načrtoval. V stanovanju seveda lahko prebelimo kakšno sobo, uredimo svoje fotografije na trdem disku, pišemo vsem svojim znancem ali študiramo."
Kaj svetujete tistim, ki potrebujejo podporo, kako v tem času ohranjati stike? Veliko jih je, predvsem starejših ljudi, ki so resnično sami.
"Depresija klinične razsežnosti potrebuje nujno zdravljenje. Kako prepoznati takšno depresijo? Z znižano voljo in energijo se spopadamo več ali manj vsi v tej situaciji. Nočno prebujanje, soočanje s hudo stisko, neprijetnimi spomini, občutki krivde znajo biti pravi znaki za depresijo. Pri ženskah pogosto dominira jokavost, tesnoba, pesimizem, ob tem pa še izguba želje po aktivnosti in ugodju. Črnogledost je najbrž značilna za oba spola. Pri moških se depresija neredko skrije za agresivno vedenje, zlorabo alkohola ali se kaže v obliki obtoževanja, nezadovoljstva, kriticizma. V teh moških je težko prepoznati osebo, ki potrebuje pomoč, še težje se je poistovetiti z njimi. Najbrž je najtežje starejšim, ki živijo sami. Vendar njim je težko tudi brez korone. Če nam ni težko, pozvonimo na njihova vrata in vprašajmo, ali jim lahko pri čem pomagamo."

Spoznanja, da bo kriza razgalila tudi družinske odnose, vodijo do kakšnih odgovorov in pomoči?
"Neredko vidimo, da bližina ogroža krhko dinamiko med partnerjema ali v družini. To se kaže med počitnicami, na izletih ter v situacijah izolacije in karantene. Po eni strani je to situacija streznitve, spoznanja, da veliko več stvari govori proti ohranitvi zveze kot za. Te situacije so na neki način radikalne, vendar nakazujejo odzivanje družinskih članov na takšne ali drugačne krizne situacije v prihodnosti. Velikokrat živimo v iluzijah, in ko se te razblinijo, ostane 'cesar v spodnjicah'. Sem družinski in partnerski terapevt, posvečam se osebam, ki trpijo za izkušnjo nasilja. Nisem zagovornik partnerske zveze za vsako ceno. Kakor morata majhen otrok in mamica uživati v odnosu in iz tega odnosa črpati zadovoljstvo, tako morata oba partnerja čutiti, da skupaj predstavljata nekaj več ali nekaj boljšega, kot če bi živela sama ali s kom drugim. Izolacija ne more roditi ljubezni, lahko le ponudi priložnost, da ljubezen in navezanost izživimo. Posamezniki živijo desetletja skupaj, ne da bi poznali družinske in osebne življenjske zgodbe partnerja ali da bi čutili potrebo, da bi delili lastne zgodbe. Izolacija je dobra priložnost, da odprete stare družinske albume in predstavite zgodbe svojih prednikov ali svojega otroštva ali pokažete zanimanje za zgodbe partnerja. Izolacija je vsekakor dober test empatije, čustvene inteligence, spolnega zanimanja za partnerja. Ne pozabite, da čim bolj poznamo trpljenje drugega človeka, toliko manjše so razlike med nami. Ljubimo pa lahko le to, kar poznamo. Ljubimo človeka in ne iluzijo!"