Slavica Pičerko Peklar
Ptujčanka Viktorija Dabič je svoja delovna leta namenila mladim. Kot učiteljica slovenskega jezika se je z njimi srečevala najprej na ekonomski šoli, potem desetletja v osnovni šoli Ljudski vrt. Jutrišnji petek, prvi šolski dan te jeseni, bo prav poseben dan tudi za Viko, kot jo najraje kličejo prijatelji in znanci.
S knjigo med mladimi in starejšimi
"Rada sem bila učiteljica, druženje z učenci sem razumela kot svoje življenjsko poslanstvo, a sem z njimi, če se je le dalo, zbežala iz šole. Mi smo ure slovenskega jezika pogosto preživljali v knjižnici, v parku, na pohodih po literarnih poteh, zato sem jih od ravnatelja slišala, češ, Vika, ti pa nisi prav rada v šoli," se spominja sogovornica, ki se vsak dan odpravi ven, med ljudi, še raje v naravo, po poteh, ki jih po bližnji in daljni okolici Ptuja odkriva njen Ante Mlinarević.
"Zreli vedež je najin način življenja. S člani društva, ki promovira zdravje, naravno in kulturno dediščino, se vsako sredo, že osemnajst let, podamo na pot. Velikokrat se z avtobusne ali železniške postaje, kjer sta naši zbirni mesti, po Ptuju in okolici odpravimo kar peš, še večkrat se odpeljemo do kakega bližnjega kraja in se od tam podamo na nekajurni pohod. Tak, ki dobro dene našemu počutju in nam razkrije neznano. Na teh pohodih spoznavamo neznano naravo, rastlinje in živali, velikokrat postojimo, preberemo kako povest, pesem. Zdaj že vsi naši člani in tisti, ki to niso, a se nam radi pridružijo, vedo, da je dediščina, takšna in drugačna, tista, ki nas povezuje," razlaga Vika, ki, kaj bi skrivala, priznava, da ne more iz svoje učiteljske kože, pa se tako tudi lunini ščipohodi, že več kot 200 jih je za njimi, radi prelevijo v literarna srečanja. Kamor se člani Zrelega vedeža, takšni in drugačni pohodniki, pogosto podajo skupaj s člani Planinskega društva Ptuj.
(Ne)poznan svet pred domačim pragom
"Ptuj s svojo okolico domačinom in obiskovalcem ponuja veliko nepozabnih doživetij. Vabijo literarne poti, za zdaj je najbolj znana tista, na katero vabimo v začetku vsakega leta in vodi mimo Potrčeve domačije do rojstne hiše Matije Murka na Drstelji. Mi to pot prehodimo večkrat, po njej vodim osnovnošolce, dijake in takih poti, znana je tudi Srakačeva pot Franceta Forstneriča, bi lahko imeli še več, kot denimo pot med gradovi po ptujskem podeželju, kapelice in cerkvice na Dravskem in Ptujskem polju in Halozah ter po Slovenskih goricah vabijo, da se sprehodimo med njimi. Marsikdo še nikoli ni bil na najvišjem vrhu ptujske mestne občine, na Dolgem kamnu, pa je le nekaj ur hoda do prelepega razgledišča nedaleč od vrha. Lepo bi bilo v pohodniško pot povezati vrhove haloških bregov, v svoj skrivnostni svet vabi Vurberk z gradom, skrivnostna ostaja zgodba poglavarja Atile, imamo mitreje, pa jih domačini komaj kdaj obiščemo," našteva Vika, ki takrat,
