Darinko Kores Jacks
V mariborskem multikulturnem centru Pekarna izrazito prevladuje angažiran alternativni rock. A že od nekdaj je tam prostor še za druge in drugačne, seveda predvsem nekomercialne glasbene zvrsti. Kakopak tudi za jazz. Ta mesec skrbi za njegovo zastopanost na odru osrednje dvorane Gustaf Zavod Etnika, ki je tja po nekaj sezonah v intimnejšem vzdušju kluba KGB spet umestil osrednje prireditve cikla Blue Planet. In po prvih dveh - prejšnji mesec je dve leti po uspešni mariborski premieri spet nastopil argentinski trio Dos Mas Uno, prejšnji četrtek pa Igor Matković Quintet - ter v pričakovanju tretjega prihodnji četrtek, 16. novembra, ko bodo tam igrali saksofonist Cene Resnik, italijanski kontrabasist Giovanni Maier in tolkalec Zlatko Kaučič, se zdi, da kar uspešno. Čeprav je v avditoriju še vedno dovolj in preveč praznega prostora ...
(Pre)daleč od množic
Sodobni jazz gotovo ni glasba širokih ljudskih množic - to niti ne more postati. Pa ne le zaradi zahtevnosti, ki ne ustreza prevladi instantnega poslušanja mimogrede, ampak tudi zaradi skromne prisotnosti na radijskih postajah (komercialne ga dosledno bojkotirajo, na umetniškem in drugem programu nacionalnega radia pa je precej na obrobju) in težav z distribucijo.
Sveža in izvirna avtorska glasba mnogoterih virov
Mladost in izkušnje
Toliko bolj spodbudno je torej, če kaki novi slovenski zasedbi sodobnega jazza vendarle uspe izdati diskografski izdelek pri osrednji založbi, povezani z nacionalno RTV. In prav to se je lani posrečilo četverici glasbenikov mlajše srednje generacije, okrepljeni s priznanim ustvarjalcem s kakima dvema desetletjema več kilometrine. Milko Lazar je začel glasbeno kariero kot jazzovski saksofonist, a zadnje čase se posveča predvsem klavirju, še bolj pa skladanju v slogu sodobne klasične glasbe. Tu in tam kot izvajalec, soavtor, aranžer ... vendarle še sodeluje pri izvirnih jazzovskih projektih. Takšen je tudi album State of Ku, ki ga je zasnoval trobentač Igor Matković, v njegovem kvintetu pa igrajo še Jani Moder (električna kitara), Jošt Drašler (bas) in Bojan Krhlanko (bobni). Njihova glasba sicer temelji na (vrhunsko izvedeni) sodobni improvizaciji, skozi katero se tekoče prepletajo temeljito razdelane in znova sintetizirane prvine starejših tradicij, progresivnega artrocka, elektronike, ambientalne glasbe pa še česa. Že zaradi slogovne pestrosti in vodilne vloge trobente bi se nekje v ozadju sicer lahko porodile primerjave z albumi Milesa Davisa iz 70-ih ... A v ospredju je vendarle ves čas sveža avtorska glasba, ki prepleta prevladujoče kolektivno muziciranje z dovolj diskretnimi solističnimi vložki v novo, prepričljivo in vseskozi poslušljivo celoto.
Ta je očitno prepričala tudi publiko, čeprav se je nabralo le kakih 40 duš. Očitno se mali organizatorji koncertov soočajo s podobnim problemom kot založniki: kadrovska in finančna nezmožnost učinkovite (kar seveda ne sme pomeniti vsiljive) promocije otežuje potencialno zainteresirani javnosti sploh izvedeti za dogodke ali/in izdelke. (Para)državni Sigic (Slovenski glasbenoinformacijski center) pa - nič. Ali vsaj mnogo premalo ...
