Matic Sever
Jože Strgar ob ruju na domačem vrtu.
Pravite, da bi morali o vrtu razmišljati kot o dragoceni stvari, o nečem, kar je enako pomembno kakor hiša.
Imeli ste zanimivo priložnost sodelovati s slavnim arhitektom Jožetom Plečnikom. Kako dragocen je bil zanj prostor okoli stavb, kako je cenil prostor ob hišah? Po čem ste si ga glede urejanja prostora najbolj zapomnili?
Plečnikovimi
Karlom Matkovičem
Maco
Franu Saleškemu Finžgarju
Kakšen je bil Plečnikov odnos do takratnega izbora vrtnih in parkovnih rastlin?
Od drugih, zlasti domačih dreves je Plečnik cenil še breze in bukve.
Po diplomi leta 1962 ste se zaposlili v Arboretumu Volčji Potok. Kakšen je bil arboretum takrat in kaj se je tam spremenilo do danes?
Ciril Jeglič
Miha Ogorevc
Andrej
Bernarda
Pred 16 leti ste izrazili bojazen glede mestnih politik o zapuščenih zemljiščih v mestih, ki bi jih po vzoru iz tujine lahko namenili za vrtičkarstvo, za dostojno socialno politiko. Ali ste takrat aktivno reševali te probleme in kako so se te reči razvijale do danes?
Po zaposlitvi v Mestni vrtnariji ste se izobraževali in pot vas je zanesla tudi k naši rojakinji Jeleni De Belder Kovačič v Belgijo. Kakšen pečat je pustila na vas?
Morda veste, od kod ideja mnogih ljubiteljev vrtov, da rastline lahko sadiš kar sredi trate, kjer je pač prazen prostor?
Sajenje rastlin kar tako, da pač nekaj raste, se v tem času spet pretirano širi.
V eni izmed svojih knjig pravite, da je najcenejši vrt, ki je narejen po načrtu. Zakaj ljudje mislijo, da načrt za ureditev vrta ni potreben ali da je predrag? Kako naj naročnik ve, da se o izdelavi načrta pogovarja s človekom, ki je za takšno delo usposobljen, in ne z nekom, ki samo misli, da to zna?
Ugotavljate, da se vrtovi na kmetih spreminjajo, meščanskih pa od druge svetovne vojne skoraj ni več. Bi nam, prosim, pojasnili, kaj stoji za temi besedami?
Vrtnar vse ve in vse zna, je dokaj razširjeno mnenje, zlasti pri ljudeh, ki vrtnarja pokličejo, da bi jim uredil vrt. Ali današnji slovenski vrtnar vse zna?
Naj se dotaknem še bolj rastlinske teme in bojazni, o kateri razmišljajo redki. Že dolgo opažamo pri nas veliko eksotičnih rastlin, tudi takih, ki jih zaradi klimatskih razmere tu prej ni bilo. Zapisali ste, da sredozemsko in drugo rastje iz toplejših krajev, npr. priljubljene cedre, ni za celinsko podnebje in ga bomo izgubili v hudi zimi, kakršna je bila leta 1929. Kljub segrevanju ozračja lahko še pričakujemo kaj podobnega.
Kako pa je z velikimi in starimi drevesi? Ponekod v tujini opažam, da se v mestih z drevjem ves čas ukvarjajo. Zdi se, da drevje ves čas nadzorujejo, oblikujejo in skrbijo za krošnje, da z njimi ne bi bilo težav. Kaj mislite o tem in kdaj je čas za zamenjavo drevesa?
Cel intervju lahko preberete v novembrski številki revije Rože in vrt.
