Kako je, ko si gost na domačem festivalu?

Nenavaden, malo paradoksalen, ampak vseeno topel občutek. Takšen, fajn. Edino dileme pa se ne znebiš, za boga ne. »Prva dilema je namreč bila: bomo govorili med komadi slovensko ali angleško?« E, pa smo tam. No, so bili tam. Drugič. Happy Ol' McWeasel se je na letošnjem Punk Rock Holidayu spet znašel, ko na domačih tleh nastopaš pred - tujci. »Malo je paradoks, ampak poanta festivala je, da se predstaviš tujemu občinstvu in promotorju. Na koncu smo ubrali razmerje 75:25 v korist angleščine.« Druga dilema je bila lažja: akustika - da ali ne? »Eh. Fukni bek,« se zareži Gregor Jančič, pevec Happy Ol' McWeasel.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.

NAROČI SE

Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.

NAROČI SE

Poslušaj

Letošnji nastop na Punk Rock Holidayu v Tolminu.

Silvy Maatman, Bojan Atanasković

Dobro je, če igraš ob uri, ko ljudje še niso zombiji.«

»Veš, kdaj veš, da gre za festival višjega ranga?«

»Ko je promocijski krik na višjem nivoju že dolgo pred festivalom,«

. »In to se pozna že pri obisku. Če bi igrali samo lokalci, bi bil samo en dober festival, tako pa je res dober evropski festival. Vseeno pa se mi je na Punk Rock Holidayu zgodilo, da mi je tip iz prve vrste, ki sem mu dal roko, rekel 'čuj, stari, Iztok te pozdravlja'! Zdaj pa si tu vun poberi.«

»Roko na srce, če pet dni poslušaš ene in iste bande. ti zvenijo enako. Zato pride(mo) prav in se obnese(mo). Saj nismo mi nič bolj unikatni, podobno bi bilo, če bi take bande, kakršni smo mi, poslušal pet dni.«

»Na festivalu je res dobra izkušnja, tudi če je glomazen, če je dobra organizacija. Res. Tudi če ti folk maha iz pol kilometra. Mi kot skupina imamo festivale radi, ker jih vzamemo kot potovanja, večinoma so odročni, voziš se nekam v tri krasne, tam ne veš, kaj bi sam s sabo, ampak si vedno naredimo to kot dobra popotovanje. Je pa hektično.«

»Ko ti ponudijo tisto, kar ne bi pomislil, da ti pripada. Če te vprašajo, kaj rabiš. Vnaprej. Na največjih festivalih, kjer ljudje vejo, za kaj gre, vse odtehta. Takšen primer smo imeli pred tremi leti na Poljskem. Ja, okej, vozili smo se petnajst ur v eno smer, igrali za halloween, pa je bil takšen presežek od logistike. Uf. So pa festivali, ki so to samo po imenu. Sicer so gasilka čaga.«

»V enem trenutku, kakih pet let nazaj, je bilo festivalov več kot gob po dežju.«

»Če je entuziazem, potem sprejmeš, da se organizatorji učijo. Ker bo čez tri leta morda precej boljši festival. Jajca moraš imeti, da se lotiš festivala iz nule. In ta jajca cenimo.«

»Saj slišim, da se pojavljajo eni in isti bandi, kar je deloma res. Ampak utopično je pričakovati, da bodo prihajali vedno novi. Ni lahko, čeprav se študentski predizbori in natečaji res trudijo, da bi prodrli tudi mladi bandi. Glasba ni tekmovanje, ampak je prav, da dobijo priložnost in da natečaji niso sami sebi namen. Par bandov je, ki so dobili nastope na festivalih. Okej, tudi če so bili na vrsti ob petih popoldan ... Dobiš, izkusiš, vidiš.«

»Bi, če bi imel res veliko pomoči. Tako od sodelavcev kot podpore lokalnega okolja. Če tega nimaš ... je težko.«

Članek je bil objavljen v reviji STOP.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.