Kdaj mora starše skrbeti, če otrok še ne govori?

"Kadar starše skrbi glede razvoja govora, jezika ali komunikacije, je vsekakor smiselno, da z otrokom opravijo pregled pri logopedu," pravi logopedinja Daša Popenko, zaposlena v Službi za otroško in mladostniško psihiatrijo ZD dr. Adolfa Drolca Maribor. "Bolje je, da otroka vidimo pravočasno, opravimo kontrolni pregled, pomirimo starše in jim konkretno svetujemo, kako ustrezno spodbujati otrokov govorno-jezikovni razvoj. Žal pa se v praksi srečujemo z obravnavo otrok z zakasnelim ali specifičnim govorno-jezikovnim razvojem, ker se je na prvi pregled čakalo predolgo," pojasnjuje.

Kdaj in koliko se bo otrok izražal, kdaj bo spregovoril prvo besedo, ki jo pri otroku vsi tako težko pričakujemo, je sicer odvisno od več dejavnikov. Najprej od njegovih naravnih danosti (genetske predispozicije, razvitost čutil, kognitivne sposobnosti), nato pa tudi od okolja, v katerem otrok živi, od katerega se uči in pridobiva izkušnje.

Okoli prvega leta, torej približno pri 12 do 14 mesecih, malček izreče prve besede, nakar sledi hiter porast števila novih besed. Vsak dan nas preseneti z novo besedo. Ko ima malček v svojem naboru besedišča približno 50 besed, s samostalnikom in glagolom že oblikuje prve stavke. "Mami, pidi." (Mama, pridi.) "Pil soka." (Pil bi sok.) Besede takrat tudi še nadomešča z zvočnimi učinki, namesto poimenovanja uporabi oponašanje oglašanja živali ali pa z eno besedo imenuje več stvari. Tako denimo z au sporoča, da ga boli, da ima rano, brrrrrrum lahko pomeni vsako vozilo ali pa da vozilo pelje.

"Od 15. meseca do drugega leta starosti pričakujemo, da otroci povezujejo besede v stavke. Besedišče se naprej hitro bogati, po drugem letu postajajo stavki že daljši in kompleksnejši. Malček se uči slovničnih pravil, razvija stavčni red, pregiba besede, se sooča z glagolskim časom, številom, pojavljati se začnejo težje besedne vrste, prislovi, zaimki. Do tretjega leta pričakujemo povezavo treh, štirih besed. Takrat otroci že zmorejo marsikaj povedati, opisati. Govor triletnika je načeloma za starša oziroma tistega, ki je pogosto z njim, razumljiv. Napravijo še precej napak pri izgovorjavi, zaradi česar so morda posamezne besede slabše razumljive, a je govor, v celoti gledano, sporočilen in razumljiv," razlaga strokovnjakinja.

Kaj, ko izgovarja j namesto l?

"Približno do treh let in pol otrok usvoji ustrezno izreko vseh glasov, razen glasu r in šumnikov. Če slednje nadomešča s sičniki (hisa namesto hiša ali cokolada namesto čokolada) in glas r nadomešča z l (loka namesto roka), je vse to še normativno, torej skladno s pričakovanji. Če pa omenjene glasove nadomešča z drugimi (jimona namesto limona) ali jih izgovarja popačeno, pa govorimo o neustrezni izreki. Pogosto pri triletnikih opažamo tudi zamenjavo glasov k in t (tuza namesto kuža). V tem času je treba biti pozoren tudi na izgovorjavo sičnikov, da ti niso izgovorjeni medzobno, kar pomeni, da jeziček uhaja naprej, poljudno temu rečemo sesljanje. Do petega leta, ko se izvaja logopedski sistematski preventivni pregled, se pričakuje, da otrok usvoji vse glasove," pojasnjuje Daša Popenko.

Ob napredku na področju artikulacije pa ne smemo pozabiti na sočasno napredovanje na področju jezika in fonologije, še dodaja logopedinja. Besedišče se vseskozi krepi, stavki so vse daljši in kompleksnejši, slovničnih napak je vedno manj. Predšolski otrok zmore že daljše opise in pripovedi, obnavlja zgodbe, pripovedi niza v ustreznem časovnem zaporedju, pojasnjuje vzročno-posledične odnose. Hkrati se vse bolj zaveda posameznih glasov, zmore zlogovanje, razlikuje slušno podobne glasove, sliši in tvori rime in podobno, kar so pomembne veščine predopismenjevanja. Obenem se ves čas krepi slušna pozornost, ki je prav tako zelo pomembna za uspešno opismenjevanje.

Kako govoriti z otrokom?

Pogosto se želimo malčku in že prej dojenčku približati s tem, da uporabljamo pootročen govor, poln pomanjševalnic, popačenk, narečnih besed in nagovarjanja v tretji osebi. Je to v redu? "Otrok, ki vse hitro in brez težav usvaja, bo, četudi bo slišal neustrezno besedo, hitro usvojil prave besede. Tisti, ki so v govorno-jezikovni komunikaciji šibkejši, pa bodo potrebovali dlje časa, da usvojijo prave besede, zato jih raba pootročenega govora, pomanjševalnic, narečnih besed ovira," odgovarja strokovnjakinja.

Podobno je pri dvojezičnih starših. Načeloma se otroci enako uspešno učijo obeh jezikov hkrati. Spet pa bodo imeli težave otroci s slabšimi kapacitetami. "S tega vidika je bolje, da damo prednost enemu jeziku. Če živijo v slovenskem okolju in bo otrok obiskoval slovenski vrtec in šolo, je bolje, da damo prednost slovenščini. Nekateri denimo zagovarjajo tudi, da se angleščina uvaja čim prej. Sama menim, da je časa dovolj, z uvajanjem drugega jezika, na primer angleščine, pri petih letih ali kasneje ni nič zamujeno. Še več – otrokom s težavami na področju govorno-jezikovne komunikacije smo tako omogočili, da lažje postavijo temelje prvega jezika." Dobra spodbuda za razvoj govora, jezika in komunikacije je vsekakor vključenost v vrtec, še dodaja. Tam bo otrok med drugim lahko pridobil, česar morda ne more ali ne dobi iz svojega primarnega okolja.

Ekrani nadomeščajo interakcijo

O svojem delu Popenkova še pravi, da so logopedi pri obravnavi otroka preizkuševalci, usmerjevalci in motivatorji. Iščejo možnosti in poti, ki so najboljše za posameznega otoka. Pri tem pa seveda brez sodelovanja staršev ne gre. Nikakor pa otroka ne popravljamo oziroma od njega ne zahtevamo, česar ne zmore (reči riba reže raci rep in podobno), poudarja: "Otrok se morebitnih govornih napak zelo hitro zaveda, zlasti če ga na nepravilen način opozarjamo na to. S tem samo še poudarimo, česa še ne zna, da nekaj ni v redu. Nismo mu pa pomagali, da bi to usvojil. Če slišimo, da nekaj narobe pove, mi povejmo prav in stavek dopolnimo še s kakšno dodatno besedo. Če na primer reče jetajo namesto letalo, rečemo, ja, letalo leti po nebu. Tako ni dobil izkušnje, da ne zna ali ne zmore. Otrok se spontano uči s poslušanjem in tako usvoji ter se sam popravi. Če pa ne – smo logopedi tisti, ki moramo poiskati pravo pot, po kateri bomo otroka popeljali, da bo lahko uspešen."

Logopedinja na sploh opaža še, da imajo danes otroci slabše zmožnosti pripovedovanja, opisovanja kakor pred desetimi leti. Najbrž je deloma vzrok v izpostavljenosti ekranom, ki pogosto nadomeščajo komunikacijo: "Otroci imajo danes šibko slušno pozornost. Zato je dobro spodbujati interakcijo, dialog, v katerem je otrok aktivno in pasivno udeležen, denimo da dopolnjuje stavke. S tem uri besedišče, in ker mora biti aktiven pri odgovoru, je prej tudi aktiven poslušalec. To lahko počnemo mimogrede, ob opravljanju vsakodnevnih opravil," še svetuje.