Po torkovem nalivu solzivca in curka iz policijskega topa v prestolnici je bolj ali manj nepreklicno jasno vsaj, da Janševa vlada v zadnjem stadiju pred volitvami, ko se oklepa oblasti brez večine, zaupanja in legitimnosti, ne bo naredila nič, da bi konfliktno ozračje v državi umirila. Obratno, še bo podžgala. Družbenopolitični kontekst se ostri, lok se napenja. Z razgradnjo družbenega veziva in oprijemljivim deficitom demokracije, ki ga izpričujejo represija, vladanje z odloki in tako dalje, se širi oder za novodobni populizem. Nanj je najbolj odločno stopil ekspolicist, politik z nacionalističnim ozadjem Zoran Stevanović. Je avtonomni voditelj trumpovskega tipa, ki je začutil trenutek in zajahal nezadovoljstvo? Je trojanski konj ali vsaj koristni idiot politične desnice, ki je namenoma naelektril ozračje do meje izrednih razmer, obenem pa nevtraliziral petkovo levoliberalno kolesarsko gibanje?
Trdnih dokazov za potrditev teh tez za zdaj ni, so pa indici, da nekdanji Jelinčičev pajdaš, ki ima navezave v ožji Hojsov krog, te igre ne igra sam. Pomenljivo: v torek se je na protestih, na katere je goreče pozival in za katere mu je s sestankom reklamo naredil kar predsednik Pahor, zgolj pojavil. Ko je začelo padati po protestnikih in drugih, je že pil kavo v enem od nakupovalnih središč. Nato se je policiji predal sam. Pri fenomenu Stevanović se oprimo na teorijo argentinskega politologa Ernesta Laclauja. Po njem je populizem politična logika, način ustvarjanja političnega, ki lahko prevzame številne ideološke oblike glede na čas in kraj. Je strategija poziva k polnomočenju ljudstva/nemočnih proti delegitimirani oblasti, eliti. Točno to počne Stevanović. Njegova Resni.ca v bistvu nima v ničemer razdelanega političnega programa, edina točka, okoli katere je mobiliziral čustva, strahove, jezo, je upor zoper PCT, ukrepe, režim, vlado. Z utrjevanjem občutka med razočaranimi ljudmi, da v obstoječem političnem prostoru ni izbir in alternativ, da sistem ne zadovoljuje njihovih potreb, se ali veča volilna abstinenca ali se volivce usmerja v objem populizma. Svet je zapleten, populizem pa naslavlja "prave probleme" malega človeka, bi rekel hrvaški filozof Žarko Puhovski.
Solzivec za ljudi, kava za Stevanovića
Domačijskega populizma za vsakdanjo rabo v slovenski politiki - od Krambergerja prek Podobnika do Erjavca ne nazadnje - ni manjkalo. Sicer je povsem možno, da bo val revolta, ki je naplavil Stevanovića, usahnil, ne da bi se pretvoril v realno politično podporo. A podcenjevanje procesov, ki jih odslikava projekt Resni.ca, je nevarno. Doslej pri nas nepoznan format populističnega nastopa vznika v času, ko je politika že predvsem medijski spektakel, v negotovem nacionalnem in globalnem okolju, znotraj stalne politične nestabilnosti, obenem pa smo daleč v razpadu solidarnosti, nezmožnosti sočutja, v novi etapi poviševanja ograj med vladajočimi in vladanimi. Civilna družba kot korektiv podivjani ali nespodobno nesposobni politiki je slabše strukturirana in v slabši kondiciji kot v osemdesetih in devetdesetih. Prek Stevanovićevih protestov neartikulirano izraža predvsem pravico do lastne svobode z nepriznavanjem širše družbene odgovornosti, nek nereflektiran egoizem. Na drugi strani pa so Jenullovi kolesarski pohodi izzveneli v samozadosten performans pretežno kulturniško-NVO scene, ki ni zmožna organizirati upanja za širše spremembe in predvsem nasloviti vprašanj, ki bistveno presegajo njihove interese, s tem pa bi zajela širše množice. V tem smislu je Stevanović stopil v zanj kot naročen prostor.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
