Sreda, 6. 10. 2021. Pričakujemo nov shod. Sredini protesti so dobili status protivladnega dogodka. V katerem potihoma uživajo vsi. Ker je končno nekdo res odločno proti vladi. Ne pa tako kot mevžasta opozicija, ki je v trenutnem družbenem kaosu sploh ne opazimo več. S svojim neodločnim pristopom že prej ni uživala kdo ve kakšnega ugleda. Zdaj pa je tako rekoč nevidna.
Treba je jasno ugotoviti: sredine vstaje so parlamentarno opozicijo naredile socialno in politično skorajda neobstoječo. Izbrisale so jo iz socialne realnosti. Izbrisale so jo s političnega odra. Na tem odru zdaj nastopajo samo še JJ s svojim političnimi, plezalskimi in drugimi eksibicionizmi — in sredini protestniki.
Sredini protestniki pa niso izbrisali s socialnega in političnega odra samo parlamentarne opozicije. Izbrisali so tudi petkove proteste. Ti so zdaj samo še marginalni dogodki. Njihova moč se je raztopila.
Spregledana dimenzija
To je prva resna in povsem spregledana dimenzija sredinih protestov. Izničili so vlogo, moč, pomen tako parlamentarne protivladne opozicije kot tudi petkovih protestov. Torej tistih socialnih in političnih akterjev, na katere so v zadnjem letu mnogi stavili, da bi lahko nekaj naredili zoper sedanjo Janševo diktaturo.
Toda kot vidimo, je Janševa diktatura začela prakticirati nekaj, kar poznamo kot kreativno destrukcijo. Ta je prepoznavna značilnost kolonialnih situacij. In politikov, ki kolonije vodijo.
Kreativna destrukcija ima pred že znanimi in utečenimi kolonialnimi postopki pomembno prednost. Ker je kreativna — torej nova in še neznana —, ne moremo vedeti, kako jo razumeti, niti kako se ji zoperstaviti. Treba je šele ugotoviti, kaj se dogaja, kaj to dejansko pomeni in kako na vse skupaj odreagirati.
Kreativna destrukcija na ta način pridobiva časovno prednost. Čas, ko lahko deluje in uničuje, ne da bi se ji kdo zoperstavil. Ker pač nihče ne razume, za kaj gre. In ker nihče ne ve, kako se temu zoperstaviti.
Politika fronte
Podobno je s sredinimi protesti. Nihče v resnici ne ve, za kaj gre. Morda so se začeli kot preprosti proticepilski in proti-PCT protesti. Zdaj pa že združujejo vse, ki imajo vsega dovolj. Poln kufer česarkoli. In kogarkoli. Predvsem pa vse, ki jim je dovolj Janševe diktature.
“Vlada naj takoj odstopi!” S tem se očitno strinjajo vsi sredini protestniki. In s tem se strinjamo tudi številni, ki iz mnogih utemeljenih razlogov ne hodimo na te proteste. S to zahtevo smo se strinjali, še preden so se protesti sploh pojavili.
V tem smislu so sredini protesti tisto, za kar sama že leta trdim, da bi lahko v Sloveniji edino delovalo kot uspešna leva politika: namreč politika fronte.
Grožnja sredinih protestov je scenarij, ki bo morda iz tega sledil. Kaj se bo zgodilo, če protestniki dosežejo svoje? Kakšen je njihov program? Kako bodo spremenili družbo, če se njihove zahteve uresničijo?
Kot odgovor na janšizem bi bilo treba oblikovati levo fronto. Z enim samim ciljem in eno samo skupno nalogo: omejiti kreativno destrukcijo, ki jo v slovensko družbo uvaja janšizem.
Nova normalnost
Toda levim političnim silam v Sloveniji se nikoli ni uspelo dogovoriti, kaj naj bi ta krovni projekt oz. krovni cilj sploh bil. Strankarske razprtije, ideološka razhajanja, bolečine ega in vse drugo očitno zamegljujejo cilj, ki ga sicer vidi celo slepec.
Zato pa lahko kadarkoli uspešno vskočijo novi, neznani politični akterji. To se je na srečo zgodilo pri referendumu o vodah. Zdaj pa se grozeče dogaja s sredinimi protesti.
Sredini protesti niso grožnja zato, ker zahtevajo odstop vlade. Ali ker zahtevajo tudi odstop predsednika države — ki je organizatorja protestov v svoji tipični državniški maniri tudi sprejel. Čeprav bi bila oba odstopa nadvse zaželena.
Grožnja niso niti zato, ker se je ob sredinih demonstracijah policija navadila rutinsko hoditi na ulice in uporabljati različna represivna sredstva. Grožnja so zato, ker stvari, ki jih nismo bili vajeni, postajajo normalne. In kadar se začne to dogajati, se je treba vedno ustaviti. In razmisliti: “Kaj je zdaj to, kar se nam naenkrat zdi normalno?”
Če stvari, ki se v družbi ne bi smele dogajati, postajajo normalne, nas mora skrbeti. In zdaj se to dogaja.
Grožnja
Grožnja sredinih protestov je scenarij, ki bo morda iz tega sledil. Kaj se bo zgodilo, če protestniki dosežejo svoje? Kakšen je njihov program? Kako bodo spremenili družbo, če se njihove zahteve uresničijo?
Odgovori na ta vprašanja so sicer še nejasni in zmedeni. Njihovo bistvo se izgublja v kaosu različnih zahtev in sicer utemeljenega protivladnega gneva.
Toda tisto, kar lahko iz njih že razberemo, je zelo problematično. Rešitev je neoliberalna ideologija. Osredotočena na posameznika, na njegove želje, na njegovo ugodje. Sredine proteste to konstituira kot še bolj neoliberalne, kot je neoliberalna že Janševa vlada sama.
Zaključek pa je jasen: slovensko politično sceno obvladujeta dva neoliberalna subjekta. Eden je bolj družbeno nevaren od drugega. Tisti, ki še ni institucionaliziran, hoče zrušiti tistega, ki že je institucionaliziran. Obenem pa je novi ponovitev že videnega. To je v preteklosti naredil že Janša sam. In nenazadnje tudi Hitler.
Ideja rušenja oblasti sama po sebi še ni dovolj. Pa če je še tako všečna. Vprašanje je namreč, kaj se ponuja kot alternativa.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
