Drugače ni moglo in ni smelo biti. Dosmrtni zapor za vojaškega poveljnika bosanskih Srbov, generala Ratka Mladića, je bil kot najvišja možna kazen potrjen tudi na prizivnem sodišču v Haagu. Pravica je zmagala, kot tudi v enaki obsodbi političnega voditelja Srbov v Bosni in Hercegovini Radovana Karadžića in drugih, ki so bili najbolj krivi za najhujšo morijo v Evropi po koncu druge svetovne vojne. Preživeli so z izrekom kazni dobili vsaj majhno zadoščenje. Njihovih najbližjih jim ne more vrniti nobeno sodišče.
Seveda lahko vsem procesom pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki ga je nasledil Mehanizem za mednarodna kazenska sodišča pod okriljem Združenih narodov, očitamo marsikaj. Neskončno dosti časa od zločinov do kazni, na primer. Dobrega četrt stoletja je minilo, odkar je haaško tožilstvo vložilo prve obtožnice proti generalu Mladiću. Absolutno preveč, da bi mednarodnopravni mehanizmi in ustanove uživali stoodstotno zaupanje. Pa četudi se lahko izgovarjajo, da sta bila Karadžić in Mladić več kot desetletje na begu in da so jima krile hrbet tedanje srbske oblasti.
Od vojne in zločinov v BiH sta se zamenjali že dve generaciji, toda bosanskohercegovska družba katarze še ni doživela. Prej nasprotno, nenehno se zdi, da se vojna nikdar ni končala. Da je zgolj utihnilo orožje, vojna v glavah pa še kar traja. Kar je očitno prisotno v skoraj vseh državah, nastalih na pogorišču nekdanje Jugoslavije. Ne razumemo, da je treba vojne sčasoma pozabiti, vojnih zločinov pa ne. Ti so večni greh, ki bi moral ležati na dušah tistih, ki so jih zakrivili.
Multietnična Bosna in Hercegovina je danes prav tako krhka državna tvorba, kot je bila pred dobrega četrt stoletja, ko so jo skrpali v njene predvojne meje z daytonskim sporazumom. Še vedno je bolj kot napredek važna nacionalnost, trije narodi živijo drug ob drugem namesto drug z drugim. Skoraj ves čas se zdi, da mnogi v tej nefunkcionalni, propadli državi komaj čakajo, da izkopljejo skrito orožje, kot da bi lahko s tem rešili vse težave, ki so se nakopičile po koncu vojne. Republika srbska nenehno grozi z referendumom o odcepitvi, podobno, le tišje, počnejo Hrvati v Hercegovini. Če je bil daytonski sporazum, ki so ga skreirali Američani ob komaj opaznem asistiranju Evropejcev (ne eni ne drugi pa niso in še zdaj ne razumejo specifike BiH), dober za končanje vojne, pa je zdaj povsem neuporaben. Malo državo je spremenil v megalomanski birokratski projekt z eno zvezno vlado ter dvema entitetnima in desetimi kantonalnimi oblastmi. Zaradi tega in drugega, v prvi vrsti silne korupcije in nedelovanja pravne države, je BiH oddaljena od Evropske unije podobno kot od Marsa. In občutek neperspektivnosti ubija skoraj tako kot krogle ali granate.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
