V kar precej filmih smo videli, kako bo ali bi bilo, ko bi na planetu Zemlja izbruhnil vsesplošni spopad z jedrskim orožjem. Poznavalci trdijo, da je bilo tudi v resnici kar nekaj dogodkov, ko nas je od začetka uničenja ločilo le nekaj minut, a se je do zdaj še vedno izšlo v korist človeštva in življenja. Eden takih alarmov se je pred dnevi zgodil na Havajih, kjer se je v sobotnem jutru po telefonih, televiziji in radiu kot strela iz jasnega razširilo nujno obvestilo, da je proti temu rajskemu otočju usmerjen balistični izstrelek.
"Takoj poiščite zaklonišče. To ni vaja!" se je v tej pridruženi ameriški zvezni državi svetlikalo na ekranih in odzvanjalo po zvočnikih. Kako se je to umestilo v pregreto ozračje mednarodnega spora s Severno Korejo, si je lahko zamisliti, saj ta država tudi dejansko kaj izstreli ali razstreli.
Bežal pred svojim alarmom
Konec dober, vse dobro. Guverner David Ige je za lažni preplah obdolžil neimenovanega uslužbenca havajske državne agencije za hitro posredovanje, ki naj bi med izmeno pritisnil na napačni gumb. Bolj natančno: alarm o raketi, ki prihaja nad Havaje, se je sprožil med rutinskim testiranjem sistema med zamenjavo dežurne ekipe. Zaposleni, ki ga je nehote sprožil, se je svoje malomarnosti zavedel šele v trenutku, ko je opozorilo, naj pohiti v zaklonišče, zagledal na mobilniku. Poslej bosta nad gumbi bedela dva uslužbenca, Havajčani pa so mimogrede izvedeli, da bi imeli od alarma do udarca rakete kakšnih dvanajst minut časa, da poiščejo zaklonišča, ki pa jih pravzaprav ni.
Samo nič je naredil
Polkovnik Stanislav Jevgrafovič Petrov je v dokumentarcu izjavil: Vse, kar se je zgodilo tistega dne, ni važno zame - to je bilo moje delo. Enostavno sem ga opravljal in pri tem sem bil pravi človek v pravem času; to je vse. Moja žena deset let o tem ni vedela ničesar. "Pa kaj si storil?" me je vprašala. Nič nisem naredil.
Hudič ima veliko mladih
Ob 40 minut čez polnoči so računalniki v bunkerju sporočili, da je iz ZDA proti Sovjetski zvezi izstreljena medcelinska balistična raketa. Petrov je ocenil, da se je računalnik zmotil, saj je sklepal, da Američani v napadu na Sovjete ne bi lansirali samo ene rakete, neprimerno bolj verjetno je bilo, da bi poletele v rojih. Poveljnik je alarm ocenil za lažnega, sporočilo o napadu ni šlo naprej. Vendar na svetu in najbrž tudi drugod velja načelo: ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Tako je bilo tudi v bunkerju Serpuhov. Računalniki so pokazali, da so v ZDA lansirali tudi drugo, tretjo, četrto in peto raketo. A Petrov je še naprej veroval, da gre za lažni alarm (v preteklosti jih je bilo že več), a to ni razrešilo dileme - udariti ali ne udariti nazaj z vso močjo.
Petrovu ni bilo lahko: če je pravi napad, bo zaradi njegovega oklevanja Sovjetska zveza uničena brez opozorila in možnosti, da odgovori s povračilnim napadom. On, podpolkovnik Petrov, ne bo izpolnil svoje dolžnosti. Če pa je alarm lažen, on pa opozorilo kljub dvomu posreduje nadrejenim, bi se ti lahko odločili, da sprožijo katastrofalni napad na Združene države. V obeh primerih bi umrlo na stotine milijonov ljudi. Petrov se je odločil, da bo verjel svoji intuiciji in izkušnjam z ne najboljšimi računalniki in satelitskimi senzorji. Definitivno je lažni alarm. Kmalu se je izkazalo, da je imel prav. Prihajajočih projektilov z jedrskimi bombami ni bilo od nikoder. Človeštvo se je izognilo nuklearni vojni.
Kim Jong Un in Donald Trump sta za gumbe
Bolj črna ovca kot heroj
Ko je polkovnik Stanislav Jevgrafovič Petrov ravnal, kot je, je prekršil zapovedi in vojaški protokol. Nadrejene bi moral obvestiti o alarmu in tudi sumu, da je lažen, potem bi višje glave odločile, kako bodo ravnale. Mogoče bi pritisnile na rdeče gumbe, kot povedano, je bila hladna vojna na vrhuncu. Potem ko so moža, ki je morda rešil polovico ali več človeštva, podrobneje zaslišali, so sklenili, da za opravljanje take naloge nima potrebne zanesljivosti. Pod izgovorom, da neka njegova pisna naloga ni bila najboljša, so ga premaknili na nepomemben položaj in kmalu upokojili. Sovjetska zveza Petrova zaradi njegovega ukrepanja ni kaznovala, nagradila ali odlikovala pa tudi ne. V precejšnji bedi je živel v mestu Frjazino, star 78 let je umrl maja lani.
Da je dogodek o odloženem jedrskem napadu prišel v svetovno javnost, ima, če temu lahko tako rečemo, zasluge generalpolkovnik Jurij Votincev, nekdanji poveljnik sovjetskih protizračnih raketnih obrambnih enot. Kaj se je takrat dogajalo, je zapisal v knjigi spominov na svojo kariero, izšla je v devetdesetih.
Petrov se zaradi storjenega nikoli ni imel za heroja. Ko je zanj izvedelo Združenje državljanov sveta, sedež ima v San Franciscu, so ga maja 2004 razglasili za državljana sveta, zraven je bil ček za 1000 dolarjev. Bolj svečano je bilo januarja 2006, ko je Stanislav Petrov odpotoval v ZDA, kjer je v okviru zasedanja Združenih narodov dobil drugi, specialni naziv državljana sveta. Tedaj so o njem posneli tudi dokumentarni film Rdeči gumb in človek, ki je rešil svet, The red Button and the Man Who Saved the World.
