Helena Ponudič
Maribor je bil v času druge svetovne vojne okupiran pod Nemci, zato se mu je kot slovenskemu mestu godilo najhuje. Ob prihodu je okupator začel izvajati najstrožje raznarodovalne ukrepe. "Ukazali so, da mora Maribor takoj dobiti popolnoma nemški obraz. Na ulici, v uradih, šolah in celo v cerkvi se ne sme več oglasiti slovenska beseda. Napisi so se spremenili, ulice so Nemci preimenovali, celo lastna imena so morali Mariborčani prevesti v ustrezna nemška, priimke pa pisati v nemškem pravopisu," piše Milica Ostrovška v knjigi Kljub vsemu upor.
Meljsko taborišče
Sodoben meščan pozna dogajanje v času okupacije, a marsikateri ne pozna zgodbe Stalaga XVIII-D v mestni četrti Melje (znanega tudi pod imenom Stalag 306), ki je še danes s svojo podobo nemi pričevalec nekdanjih grozot. To je bilo nacistično taborišče, ki ga je nemški okupator ustanovil takoj po kapitulaciji jugoslovanske vojske. Namenjeno je bilo predvsem sovjetskim, francoskim in britanskim vojnim ujetnikom. Obsegalo je širše območje nekdanje meljske vojašnice in carinskega skladišča, po odsotnosti empatije se razmere v njem niso v ničemer razlikovale od najhujših nacističnih koncentracijskih taboriščih, kot so Auschwitz, Mauthausen, Dachau in druga.
Sovjetski vojni ujetniki
Čeprav je bilo v prvih letih vojne v taborišču največ Francozov, danes na podlagi arhivskih zapisov Muzeja narodne osvoboditve Maribor (MNOM) vemo, da je Stalag XVIII-D znan predvsem po brutalnem in nečloveškem odnosu do sovjetskih vojnih ujetnikov, ki jih je od 5192 (1. januarja 1942) 1. aprila 1942 ostalo le še 171.
Vojna prazni cerkve in polni pokopališča
(nemški pregovor)
"Kam naj pokopljemo pse?"
Arhiv MNOM hrani zapis direktorja pokopališča, ki se spominja, kako je jesenskega dne leta 1941 do njega prišel Nemec in vprašal, kam naj pokopljejo svoje pse. "Jaz sem menil, da bi bil zanje pripraven kraj ob njivah, kjer so zakopani justificirani zločinci. Šele naknadno sem razumel, da gre za ruske ujetnike … Nakladali in pokopavali so jih Francozi, ki so sproti kopali dolge kanale in vanje metali ujetnike. Bilo pa je mrličev toliko, da jih niso mogli sproti pokopati in so delali zelo površno," se spominja.
Iskali so ga 72 let in ga našli v Mariboru
Olega Guljavskega, vnuka sovjetskega vojnega ujetnika v Melju, sta pričakala tudi predstavnica ruskega veleposlaništva v Sloveniji Ana Kalabuhova in predstavnik Ruskega kulturnega centra v Ljubljani Anton Judincev. Oleg Guljavski je bil edini ruski gost, ki so ga ta dan pričakovali, zato je bil toliko bolj nepričakovan preobrat dneva, ko sta pol ure po uradnem začetku sprejema v prostor stopili še Valentina in Ala Oreh, mati in hči, ki sta prišli iz Donjecka v Ukrajini. Njuna družina je iskanju zadnjega kraja svojega očeta in dedka posvetila večino svojega življenja. V preteklih dneh sta prav tako kot Oleg Guljavski na spletu našli fotografijo spominske plošče na Pobrežju, in ne da bi komurkoli sporočili o svojem prihodu, kupili letalski vozovnici. V tovrstnih trenutkih naključje postane pretresljivo vprašanje usode, ki je poskrbela za to, da sta v Stalag XVIII-D prispeli natanko na dan in uro, ko je bil slednji odprt, spoznali Olega Guljavskega ter medsebojno so dopolnili zgodbo in predstavo o zadnjih dneh svojcev. Če bi v muzejski prostor prispeli le pol ure kasneje, bi bil ta prazen in zaklenjen. "Ko so očeta odpeljali in so ga vaščani spremljali, ti niso jokali za njim, temveč ob pogledu na mater, ki je ostala sama s šestimi otroki. Poslal je le dve sporočili, nato je izginil. Iskali smo ga 72 let," je povedala Valentina Oreh. Vsi trije so ta dan na pokopališču Pobrežje prvič obiskali grob padlih.
Nekatere žrtve ostajajo neznane
"Dejstvo, da sem si leta 2009 začel dopisovati z bivšim vojnim ujetnikom Ralphom Churchesom, ki je povedal, da je moral tukaj za kazen pokopavati padle tudi v okolici Stalaga XVIII-D, je razkrilo, da je nekje med zdajšnjim objektom in cesto okoli 100 pokopanih trupel. O tem lahko preberemo tudi v knjigi Partizan John Denvir," je povedal Eduard Vedernjak.
"Ker natančen položaj grobnice ostaja neznan, nimamo postavljenega spominskega obeležja, vendar bo imel muzej ob konferenčni sobi, ki bo v naslednjih dneh urejena s pohištvom in je že sprejela tri mednarodne konference, tudi manjšo knjižnico z zmožnostjo simultanega prevajanja, ohranjene stebre iz tistega obdobja, tri pisarne za zaposlene in v okolici spominski park z železniškim tirom in vagonom iz leta 1941, spominsko obeležje in klopi. Spominski park bo ob zelenici imel tudi bogat nasad rož. Skrb za vsebino muzeja bo prevzel MNOM, center in muzej pa bosta izražala izrazito mednarodnost in stremela k močnemu sporočilu miru. Boj proti fašizmu in nacizmu je rdeča nit našega delovanja. O tukajšnjem dogajanju bo posnet igrani film, " dodaja Janez Ujčič. Sergej Lavrov je že obiskal virtualno razstavo v pritličju. "Ko je o projektu izvedel ruski predsednik Vladimir Putin, je ta dobil nov zagon, vendar še zmeraj čakamo na dokončen sklep o financiranju," pravi Ujčič.
Soba čustev
Kot smo v Večeru poročali, je pretekli teden muzej v nastajanju obiskal vnuk sovjetskega vojnega ujetnika Oleg Guljavski. "Podobnih zgodb bomo poskušali najti še več in pripraviti zanje poseben razstavni prostor za njihove svojce. V arhivih je izredno malo informacij, zato smo in bomo morali iskati podatke o umrlih po celotni Evropi. Prav tako imamo zdaj urejene kartoteke umrlih. Nekatere fotografije že imamo, računamo tudi na druge družine, da nam jih posredujejo," je ob njegovem obisku povedala Aleksandra Berberih Slana.
"Ko sem iz arhiva prejel dedkovo poslovilno pismo, sem nadaljeval raziskovanje na spletu. Našel sem fotografijo nagrobnega spomenika na Pobrežju in na njem ime svojega dedka. Tako sem izvedel, da je padel v Mariboru. Zahvaljujem se vsem, ki so mi omogočili današnji obisk. Eden od razlogov za moj obisk je poklon dedku v imenu očeta, ki ga ni več med nami. Neizmerno sem hvaležen za gostoljubje in sočutje, ki ga je izkazala Slovenija. Potrebujem čas, da se pomirim z videnim, saj sem prejel kopico meni prej neznanih informacij. V Maribor se bom še vrnil, slišal sem, da imate dobra smučišča," se je s solznimi očmi pošalil Oleg Guljavski.
Kot je pojasnil Janez Ujčič, ima bodoči muzej v prvem nadstropju tudi sobo čustev: "Soba je namenjena razmisleku o videnem, kaj smo in kam gremo. S počivanja pa prehajamo naprej po prostoru do svetlobe, svetloba pa pomeni nov način življenja, nov način poslovanja, nov začetek …"
