Naj bo vrt posnetek narave

Dela na zelenjavnem vrtu smo končali, zelenjava, zelišča in sadje so spravljeni. Na vrtu nas čakajo le še pobiranje ne veliko zelenjave, ki še raste, morda dodatno zastiranje, obrezovanje drevja in grmičevja ter skrb za ptice. Hitreje se stemni, pogosto je zunaj turobno oblačno in mokro in nekako nas bolj kot k brkljanju po vlažni prsti vleče na mehek fotelj, s knjigo v roki. Kot da so prihajajoči dnevi tisti najbolj mirni, preden se pričnejo norišnica prazničnega decembra, razmišljanja o darilih in jedilnikih ter zaključevanje leta in druženje s prijatelji in sorodniki.

Rastline povedo, kaj je prav

Naši vrtovi so po večini nastajali spontano, dodajali smo gredice in sadili tam, kjer je bil prostor in se nam je zdelo primerno. Prostor se je zdel velik, mi pa smo imeli neustavljivo željo, da ga že v začetku do konca zapolnimo. Ker je bilo treba pri hiši in v njej postoriti še vse drugo, je po navadi zmanjkalo denarja in časa za pametne in trajne rešitve. Tisto ljubko ceneno okrasno grmičevje, ki smo ga nabavili v vrtnih centrih ali sami vzgojili s potikanjem, je zraslo v nebo in postalo predvsem vir sence. Drevesca so zrasla v drevesa, robustne trajnice, ki smo jih največkrat dobili v menjavah, pa so izpodrinile občutljive rastlinske posebneže. Rastline same so nam z leti povedale, kaj smo storili prav in kaj je narobe, tako da so se bujno razrasle ali samo vegetirale ali pa celo odmrle. Morda bi bili radi bolj samooskrbni in si želimo več zelenjave, zelišč in začimbnic, kakšno sadno drevo, več jagod, malin in borovnic. Zdaj je čas za razmislek in odločitev za spremembe.
Pregovor pravi, da se na napakah učimo. Res je, to še posebno velja za vrtnarjenje. Ne pojdimo kot osel še enkrat na led, raje vzemimo v roke knjigo, svinčnik in list papirja. Osnova naj bo načrt vrta z natančno vpisanimi merami, da bo pomanjšana različica na papirju natančna kopija vrta. Najlažje bomo to naredili tako, da bo centimeter na papirju pomenil meter v naravi, še lažje, če bomo to počeli na milimetrskem papirju. Verjetno ne bomo vsega starega izruvali, zato vrišimo tisto, kar bo ostalo. Ribnik, velika drevesa, grmičevje. Označimo strani neba in razmišljajmo o gibanju sonca in sence. Večina zelenjave, zelišč in začimbnic sonce ljubi in potrebuje, zato jim namenimo najbolj osončena mesta. Visoke okrasne trajnice umaknimo nekam na obrobje, in čeprav nam mogoče ne bo lahko pri srcu, se poslovimo od nekaterih visokih zimzelenih rastlin. Sočna zelenjava v senci ne raste in žal je treba sprejemati kompromise in odločitve.

Strog ali razgiban?

Preden pa sklenemo kakršnekoli odločitve, se prepustimo razmišljanju. Kaj sploh želimo in kaj pogrešamo? Naj bo naš vrt strogo razdeljen na nekaj okrasnih gred, zelišča, zelenjavo, zelenico in nekaj sadnih dreves v ozadju, z ravnimi potmi in strogo ločenimi linijami in gredami pravilnih oblik? Ali pa naj postane naš vrt razgibana celota, kjer so meje zabrisane in grede mehkih polkrožnih oblik in kjer se nobena pot nikoli ne konča? Vrt z dvignjenimi in ugreznjenimi deli, kjer bodo tudi vodna območja in skrivni kotički, kamor se bomo lahko umaknili in našli svoj mir? Bi imeli dovolj prostranega prostora za igro naših najmlajših in kakšno drevesno hiško za njih morda? Za druženje in kosila na prostem teraso s streho, vrtno kuhinjo in vso pripadajočo infrastrukturo?