Vsebino omogoča Mednarodni forum znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb, GIZ
Bogi Eliasen, ki od leta 2014 aktivno deluje na področju genomike in digitalnega zdravja na CIFS, je znan po svojem aktivnem sodelovanju v mednarodnih projektih, po sposobnosti podajanja odgovorov na zapletena vprašanja o zdravstvenih sistemih in njihovi prihodnosti ter predstavljanju rešitev za bolj zdravo človeštvo. Na letošnji 12. strateški konferenci Vrednost inovacij, ki je potekala pod geslom Zdravstvo, odporno na izzive prihodnosti, je predstavil možnosti, kako zgraditi trajnostno zdravstvo in poskrbeti za bolj zdravo skupnost. S predavanjem je potrdil, da je posrednik znanja, katerega strokovnost je povezovanje različnih področij znanja. Ker nas je zanimalo, kako in ali bi lahko njegove napredne rešitve uvedli tudi v Sloveniji, smo mu postavili še nekaj dodatnih vprašanj.
Če želimo imeti trajnosten zdravstveni sistem, moramo imeti tudi bolj zdravo populacijo. Kakšna je vloga zdravja v trajnostnih zdravstvenih sistemih?
Da bi dosegli trajnosten zdravstveni sistem, bi moral biti naš primarni cilj ohraniti ljudi čim dlje čim bolj zdrave. Vloga zdravja v trajnostnih zdravstvenih sistemih je večplastna in presega tradicionalni pristop zdravljenja bolezni, ko se te pojavijo. S preusmeritvijo pozornosti na proaktivni zdravstveni sistem lahko delujemo v smeri preprečevanja bolezni in spodbujanja splošne blaginje.
Kako naj bi bil zdravstveni sistem proaktiven?
Zgodovinsko gledano se je medicina razvila iz sistema oskrbe, ki se je osredotočil predvsem na zdravljenje tistih, ki so že hudo bolni. Ta pristop je treba razširiti, da bo vključeval proaktivne ukrepe, ki presegajo meje kliničnega okolja. Pretehtati je treba premiso, da daljša življenjska doba neizogibno pomeni več let življenja in s tem več možnosti za nastanek bolezni. Če potegnemo vzporednico z varnostjo v avtomobilu, nesreč ne sprejemamo kot sestavni del vožnje. Namesto tega si prizadevamo preprečiti nesreče z različnimi pristopi. V mnogih državah se je tako število nesreč in smrtnih žrtev na prevoženi kilometer v zadnjem stoletju zmanjšalo za približno 95 odstotkov. Podobno preventivno miselnost bi morali sprejeti v zdravstvu, da bi zmanjšali trajanje in resnost bolezni. Izgradnja trajnostnega zdravstva tako ne zahteva samo zdravljenja bolezni, temveč tudi obravnavanje negativnih učinkov na zdravje ljudi, ki se jim je mogoče izogniti. Zdravstveni sistem lahko postane ekonomsko trajnosten v okviru določenih finančnih omejitev, a pravo merilo vrednosti sistema je zagotavljanje bolj zdravega prebivalstva. Zdravje je treba obravnavati kot ključen steber družbe, saj igra temeljno vlogo pri reševanju globalnih izzivov. Brez zdrave populacije ne moremo učinkovito mobilizirati virov in aktivirati posameznikov za reševanje teh težav, zato bi moralo imeti prednost prizadevanje za izboljšanje splošnega zdravja.
Kaj bi morali torej spremeniti, da bi zagotovili boljšo prihodnost za vse?
Izgradnja trajnostnega zdravstvenega sistema v družbah presega dostop do oskrbe, ko je nekdo že bolan. Čeprav so bolnišnice bistvenega pomena, same po sebi ne zadostujejo. Da bi ustvarili boljšo prihodnost za vse, moramo sodelovati s skupinami pacientov z visokim tveganjem, se osredotočiti na zgodnje odkrivanje bolezni in takojšnje zdravljenje ter imeti celosten pristop pri kliničnih posredovanjih. Pri tem ne gre samo za kirurške posege ali zdravljenje, vključuje tudi obravnavo posameznika, njegovo telesno dejavnost, prehrano, medsebojne odnose in duševno zdravje. Posameznike bi morali obravnavati na dostojanstven način, s tem jim lahko omogočimo odskočno desko v boljše življenje.
Tehnologijo, s katero lahko naredimo več, že imamo, potrebujemo še pogum za sprejemanje odločitev, dolgoročno perspektivo in sodelovanje med disciplinami pa tudi med državami. Znanje, ki nam ga dajejo podatki, moramo uporabiti za natančnost pri zdravljenjih in zagotoviti pravo zdravljenje za pravo osebo ob pravem času, ne glede na to, ali gre za preprečevanje ali običajno klinično obravnavo.
Katere pa so največje ovire za reformo obstoječih zdravstvenih sistemov v EU?
Ko gre za reformo obstoječih zdravstvenih sistemov v EU, obstajajo tako ovire kot priložnosti. Medtem ko podatki, digitalne funkcije, genomika in omike ponujajo obetavne poti, njihova učinkovita implementacija pogosto zahteva delo z večjimi populacijami. Ker je večina evropskih držav relativno majhnih, je sodelovanje ključnega pomena. Zdravstvo trenutno ostaja nacionalna zadeva, ki se izvaja na različnih ravneh, od držav do občin, klinik in bolnišnic. Ponovno je treba razmisliti tudi o sistemu povračil. Odločiti se moramo, čemu želimo dati prednost: najnaprednejšim zdravstvenim sistemom ali bolj zdravi populaciji? Čeprav je oboje pomembno, je večji poudarek na zdravju prebivalstva bistvenega pomena, da zdravje ostane javna odgovornost. Zdravstveni sistem bi moral biti sredstvo za spoprijemanje z boleznimi, a tudi orodje za ohranjanje čim bolj zdravega prebivalstva.
Kako bi lahko poskrbeli za najboljšo možno »health span« (zdravo dobo), torej da bi posamezniki čim dlje ostali čim bolj zdravi?
Osredotočiti se moramo ne le na to, kako dolgo lahko živimo, temveč tudi kako dolgo lahko ostanemo zdravi. Trenutno je precejšen del sredstev namenjen kasnejšim fazam bolezni. Vendar ni tako ključno, da za vsako osebo porabimo manj denarja, temveč da ga porabimo pametneje. Določiti moramo, kdaj in kje lahko dosežemo najboljše izide zdravljenja in dostojanstvo naših državljanov v okviru dodeljenega proračuna. In že začetek te razprave v političnem okolju je izziv, saj zahteva prerazporeditev sredstev.
Lahko bi izboljšali preventivne ukrepe. V nordijskih državah ste že desetletja aktivni v preventivi, ne le primarni, tudi sekundarni in terciarni. Bi morale imeti države strožjo preventivno politiko?
Primarna preventiva, čeprav je bistvenega pomena, je lahko izziv. Na köbenhavnskem inštitutu za študije prihodnosti se osredotočamo na sekundarno preventivo in obravnavamo posameznike z visokim tveganjem ali tiste s kroničnimi boleznimi v začetni fazi, da bi lahko upočasnili ali zaustavili napredovanje bolezni, prav tako tudi nastanek pridruženih kroničnih bolezni.
Z našim trenutnim pristopom se sicer pri obravnavanju zdravstvenih izzivov soočamo s finančnimi omejitvami in pomanjkanjem zdravstvenih delavcev, vendar bi verjetno lahko ta vprašanja rešili z optimizacijo uporabe razpoložljivih virov. Po osredotočanju na sekundarno preventivo sledi natančnejše raziskovanje primarne preventive. Navsezadnje je naš glavni cilj zmanjšati breme bolezni, ki se jim je mogoče izogniti, saj te po ocenah predstavljajo približno 30 odstotkov celotnega bremena bolezni.
In kako nam lahko pri tem pomagajo podatki?
Podatki, ki so nam na voljo, imajo izjemen potencial, vendar trenutno nimamo jasne vizije za njihovo optimalno uporabo v številnih primerih. Podatki so orodje, sredstvo za zagotavljanje boljšega zdravja za vse člane družbe. Z uporabo podatkov lahko bolje razumemo, kaj deluje in kaj ne, določimo pravi čas za ukrepanje in prepoznamo nastajajoče vzorce, ki lahko vplivajo na zdravje posameznikov. Vprašanje ni le, kaj lahko počnemo s podatki, temveč tudi, kaj bi počeli brez njih. Preobrazba iz sistema, ki zdravi bolezni, v sistem, ki spodbuja zdravje, zahteva podatke – tako preprosto je.
V svojem predavanju ste omenili načelo 80/20. Kaj pomeni in kako lahko pomaga pri naložbah v zdravje?
Princip 80/20 temelji na številkah, ki jih beležimo na Danskem in kažejo, da je 80 odstotkov bolj ali manj zdravih večino časa, medtem ko jih 20 odstotkov potrebuje intenzivnejšo nego. Vprašati bi se morali: kako lahko še bolj pomagamo 20 odstotkom in ohranimo 80 odstotkov zdravih z minimalnimi posegi, kot so preventivnimi ukrepi, da ostanejo dlje časa bolj zdravi? Gre za prednostno razvrščanje v zdravstvenem proračunu in iskanje pristopa, ki bi vodil k boljšemu učinku proračuna.
Bili ste tudi eden od pobudnikov gibanja Nordic Health 2030, ki si je za cilj postavilo bolj zdrave posameznike in skupnost. To bi lahko bilo zgled drugim evropskih politikom. Katere so ključne vrednote in področja gibanja?
Leta 2019 smo postavili temelje, kam želimo priti s Nordic Health 2030, in zdaj smo v drugi fazi, v kateri je poudarek na tem, kako lahko pridemo do teh ciljev. Projekt smo zgradili na skupnih vrednotah, to so zaupanje, znanje, osebna odgovornost in solidarnost, odprtost, ustvarjalnost in inovativnost. Osrednja področja temeljijo na uporabi načela 5/5 (do 2030 bi v nordijskih državah pet odstotkov BDP dodelili za preventivo in pet odstotkov za zdravljenje) in načela 80/20, da bi ustvarili boljše in bolj poglobljeno sodelovanje ter tudi vzpostavili Nordijsko pot v Evropi kot del evropskega zdravja, zato sodelujemo tako s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) kot tudi z Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Tako delujemo v smeri koncepta »zdravje kot najpomembnejši družbeni steber« in želje, da bi se na zdravje gledalo kot naložbo in ne kot strošek.
Ste tudi del svetovalnega odbora Movimiento Salud 2030 in dobro poznate zdravstvene sisteme v Latinski Ameriki. Običajno Latinske Amerike ne jemljemo kot dober primer zdravstvenega sistema, morda pa ji je vseeno uspelo nekaj implementirati bolje kot drugim državam?
V Latinski Ameriki je nekaj impresivnih visokotehnoloških zdravstvenih storitev. Upanje mi vliva njihova ponovna osredotočenost na primarno oskrbo, natančneje na primarno oskrbo, ki se z visoko tehnologijo skuša ukvarjati s čim več zadevami že na prvi stopnji. Zato ni potrebna le tehnologija, ampak tudi predstava o možnem, pripravljenost, ustvarjalnost in pogum za ponovni razmislek o tem, kaj je potrebno za izgradnjo zdrave družbe. To pa se ne bo zgodilo brez boljšega pristopa do primarne oskrbe.
Kakšna so vaša priporočila našim politikom, da bi se pomaknili bližje k trajnostnemu zdravstvu in zdravstvenim sistemom, odpornim na prihodnost?
Osredotočite se na izide zdravljenja. Predstavljajte si, kako bi bilo, ko bi bilo zdravje najpomembnejši steber družbe. Uporabite stvari, ki že obstajajo, uporabite podatke in biološko znanje, ki ga imamo. Premaknite se od sistema, ki zdravi bolezni, v sistem, ki spodbuja zdravje. Osredotočite se na pomen zmanjšanja bremena bolezni, ki se jim je mogoče izogniti.
Bogi Eliasen je bil rojen na Ferskih otokih ter je študiral politologijo in mednarodno pravo na Univerzi v Aarhusu na Danskem. Zaposlen je bil na ministrstvu za poslovne zadeve Ferskih otokov in ministrstvu za zunanje zadeve, zadnjih 25 let pa je svetovalec za politike, javni sektor in zasebna podjetja. Bil je pobudnik prvega projekta populacijskega genoma FarGen za sekvenciranje genomov celotne populacije Ferskih otokov. Pomagal je zgraditi in usmerjati pomembne pobude, kot sta Nordic Health 2030 in Movement Health 2030, ki si prizadevata izboljšati zdravstvo z uporabo nove zdravstvene paradigme. Kot zdravstveni direktor na köbenhavnskem inštitutu za študije prihodnosti (CIFS) postavlja temelje v tematikah, kot so prihodnost genomike, podatkov, digitalnih funkcij in njihove integracije z zdravjem. Gradnja pravičnih modelov in pravilno upravljanje podatkov je v središču njegovega dela, za katerega je leta 2019 prejel svetovno nagrado HIMSS Future 50. Eliasen išče možnosti za gradnjo mostov med področji osebnega in javnega zdravja, za spodbujanje preventive in zmanjšanja bremena bolezni, ki se jim je mogoče izogniti. Je tudi predsednik danskega Unescovega odbora za bioetiko in sopredseduje Sciana Health Leader Networku, ima ključno vlogo tako pri globalni iniciativi Future Proofing Health Index kot tudi pri Movimiento Salud 2030, ki si prizadeva izboljšati zdravje v Latinski Ameriki.
