Barbara Gavez Volčjak
Skozi zgodovino je veljalo, da starši otroke vzgajajo tako, kot so njihovi starši vzgajali njih. V zadnjih desetletjih se je z družbenimi spremembami uveljavilo razmišljanje, da vzgoja preteklih generacij ni bila zadovoljiva in da je treba nekaj spremeniti. "Velikokrat se starši znajdejo na razcepu poti, ko se vprašajo, ali naj vzgajajo otroka tako, kot so njih starši, ali pa naj uberejo drugačno pot. Ne glede na to, ali se tega zavemo ali ne, pa vsak od nas po svoje reflektira svojo izkušnjo vzgoje v svojega otroka. Nekateri to počno zavedno, drugi spet ne. Dejstvo pa je, da bi se moral vsak starš zavedati, da je njegov otrok drugačen, kot je bil on, in da so današnja pričakovanja in razsežnosti družbe popolnoma drugačni kot pred desetletji, ko smo odraščali sami," pravi Ester Mlaj, univerzitetna diplomirana pedagoginja in diplomirana vzgojiteljica, ravnateljica Vrtca Ivana Glinška v Mariboru.
V teoriji se pojavljajo različna vzgojna načela, od avtoritarne do permisivne vzgoje, in mladi starši so pogosto zbegani, kako naj ravnajo s svojim otrokom. "Starši zmeraj nosimo nahrbtnik lastne vzgoje. V kolikšni meri ga bomo izpraznili na pravilen način, pa je seveda odvisno od vsakega posameznika," pravi Ester Mlaj. "V situacijah, ko otroci ne upoštevajo postavljenih mej, starši največkrat svojo stisko izrazijo na način, ki je bil njim privzgojen. Velikokrat doživim starše, ki se zatečejo po pomoč, ker se bojijo, da bodo enako nasilno reagirali do svojih otrok, kot so bili vajeni od svojih staršev. Seveda ni enoznačnega pravila, da smo vsi enaki kot naši starši, vendarle pa so to močno zakoreninjeni vzorci, ki največkrat delujejo iz posameznikove podzavesti. Seveda je velik napredek že, če se zavedamo lastne nepravilne vzgoje, ki smo jo ponotranjili. S tem smo naredili korak k pozitivni spremembi, saj lahko samo zavestno nadvladamo svoje stereotipe iz otroštva."
Nasilje je nesprejemljivo
Strokovnjakinja opaža, da se vedno večji delež staršev zateka k agresivni obliki vzgojnih metod, in sicer psihični in tudi fizični obliki nasilja. "Obe sta absolutno obsojanja vredni in nikoli pravilni," je prepričana Ester Mlaj. Avtoritarno vzgojo po njenih besedah zasledimo predvsem pri nižje izobraženih - pa tudi pri zelo izobraženih starših, ki so bili sami deležni hude oblike avtoritarne vzgoje. "S takimi starši se vzgojne ustanove veliko ukvarjamo, saj vsi vemo, da je v takšnih primerih potrebna sprememba pogleda na situacijo in njihova prevzgoja. Kadar starši sodelujejo, so uspehi v veliki meri zagotovljeni, vendar je največkrat realna slika takšna, da se družine s kakršno koli obliko nasilja osamijo in zaprejo, družba pa nato nanje nima več večjega vpliva," še dodaja sogovornica.
Pogosto se dogaja, pravi Ester Mlaj, da se starši, ki so nasilni do svojega otroka, ob vprašanju, ali se jim zdi to prav, skrijejo za masko in povedo, da so tudi njihovi starši njih tako vzgajali in da jim "nič ne manjka", in da "če so oni preživeli, potem bo tudi njihov otrok". Omenjajo še, da "ena zaušnica pa res ne škodi", ali da če jih njihov otrok sploh ne uboga, "kako pa naj mu povem drugače, da me mora poslušati?".
Institucije ponujajo pomoč, a mnogo staršev jo zavrača
Strokovnjakinja zato svetuje, da bi morali starši v večji meri izkoristiti pomoč, ki jim jo ponujajo vzgojne institucije, denimo svetovanja in predavanja za starše. "Zmeraj znova se s strokovnimi delavci v našem vrtcu trudimo ponuditi pomoč z nasveti iz prakse za prakso in s posameznimi orisi situacij, v katerih se znajdejo starši. Vsaka situacija je vedno popolnoma individualne narave in veseli smo, kadar se starši obrnejo na nas, saj tako vemo, da se trudijo videti in čutiti svojega otroka v njegovem bistvu. Zavedati se moramo, da samo starši lahko svojega otroka maksimalno spodbujamo, usmerjamo, bdimo nad njegovim vedenjem in ga naučimo, kaj je prav in kaj ne. Seveda pa bomo vse to upoštevali le v okviru naših omejitev sprejemljivega. Otrok bo sprejel in ponotranjil naša pravila in sistem notranje samokontrole, medtem ko se bo v drugih okoljih le prilagajal v sklopu svojih sposobnosti," opozarja Ester Mlaj. Po njenem mnenju je zelo pomembno, da starši otroku povejo in pokažejo, da ga imajo radi, da ga spoštujejo ter da ga podpirajo in uspešno vodijo pri njegovih dejanjih in odločitvah. "Bodite dosledni in vztrajni pri postavljanju mej ter s pohvalami gradite otrokovo pozitivno samopodobo. Otroka nikoli ne ignorirajte in ne kritizirajte brez razloga. Kadar imate občutek, da več ne veste, kako naprej, ker vam otrok kljubuje, preizkuša postavljene meje ali se vede nemogoče, ga preprosto objemite in mu s svojo bližino in razumevanjem ponudite to, kar tisti trenutek potrebuje. To je potrditev, da ga imate radi in da ste mu na voljo ter ga podpirate ne glede na težavno situacijo. Sočutje je pot do odličnega uspeha, zato se ga morate starši naučiti in ga znati uporabiti."
