Nekateri v Mariboru so se včeraj čudili zastavam na mostu. Mariborska mestna občina si je današnji 4. september izbrala za svoj spominski dan. Tega dne leta 1859 je prvi mariborski škof Anton Martin Slomšek prenesel škofijski sedež iz Šent Andraža v Labotski dolini v Maribor, ki je tako postal škofijsko mesto. Sinoči je bila mestna proslava v Viteški dvorani mariborskega gradu ob 162. obletnici dogodka, ki je Maribor ohranil slovenski, takratno župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika povzdignil v stolnico in v mesto prinesel prvo visoko šolo kot mejnik nove dobe, je zapisal prvi mariborski zgodovinar Franc Kovačič. Morda se pozablja, a ko je sekovska škofija odstopila lavantinski škofiji župnije mariborskega okrožja, je bil rešen za slovenstvo ves levi dravski breg z okoli 200 tisoč Slovenci, v preostalih župnijah sekovske škofije pa je kakih 30 tisoč Slovencev ostalo prepuščenih načrtni germanizaciji. Kot Maister kasneje je torej tudi Slomšek zarisal narodnostno mejo na severu. Brez njegove velikopotezne akcije bi se zgodovina tega dela Slovenije in celotne Slovenije pisala bistveno drugače.
Maribor ima še tri spominske dneve: 29. aprila se spomnimo zažiga okupatorskega tovornjaka v Volkmerjevem prehodu, 23. maja na pekrske dogodke in 23. novembra na Maistrovo osvoboditev Maribora.
Včasih se zdi, da v razvoju zgodovine vloga posameznika ni odločilna. Za pomen in vlogo Slomška to nikakor ne drži. Prispevek narodnega buditelja, vzgojitelja in pisca k oblikovanju slovenske nacionalne zgodovine je izstopajoč in dostojnega spomina vreden.
Nima smisla tehtati pomena zgodovinskih osebnosti z ideološkimi vatli in se spraševati v slogu, kaj je Slomšek proti Maistru. Eden in drugi sta bila žrtvi političnih polarizacij. Da živijo mrtvi heroji tukajšnje zgodovine neznosno muhasto življenje v javnosti, pričata osrednji osebnosti slovenske cerkvene preteklosti in tu pa tam politične sedanjosti, Slomšek in Trubar. Ne eden ne drugi nista čisto gladka predmeta nacionalnega samozavedanja, kaj šele samozavesti, kar vedno znova potrjujejo njune obletnice, zlasti pa državna proslavljanja. Pred dvanajstimi leti, ob 150. obletnici Slomškovega prenosa, je bil pravi razkol, ker je protikatoliški del koalicijskih strank dal ideološki veto na določene državotvorne mejnike zgodovine, in vlada se ni odločila ne za obeležitev Slomškovega leta niti za državno proslavo. Maribor je presenetljivo ves čas ohranjal treznost in ekumenski odnos do človeka, ki je mestu ob slovenstvu začrtal tudi akademsko pot. Kako je Slomšek prenesel škofijski sedež, je neverjetna, skoraj filmska zgodba. Žito je tovoril v sodih na splavih po Dravi, knjige in druge dragocenosti je prepeljal na vozovih, vse selitvene stroške pa je prevzel sam.
Ironija je, da blaženi Slomšek izrazito povezuje in združuje z vsem svojim življenjem in delom. Bil je patriot, kot je navedel pokojni papež Janez Pavel II. na Slomškovi beatifikaciji ob enem od dveh obiskov Slovenije. Slomšek je nenehno poudarjal, kako pomembno je ljubiti svoj narod in domovino, pa naj se še tako patetično to danes sliši, in ob tem tudi spoštovati vse druge. To je eno od njegovih temeljnih sporočil za ta čas. Spoštujmo ga.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
