Bojan Tomažič
Kakšni so tvoji spomini na izgnanstvo?
Dragi Neven,
v galeriji Alcatraz v alternativnem kulturnem centru Metelkova ste postavili tvojo razstavo z naslovom Spomini na izgnanstvo. Z njo, si napisal, raziskuješ lepo v izražanju čustvenih, poetičnih stališč sodobnega človeka. Kakšna so torej spoznanja in dognanja? Da gre pri tem tudi za spomine na nedavni začetek novega stoletja, ki se je začelo brez zgodovine, brez politike, tako kot se je prejšnje končalo, razmišljaš. Pa je res bilo in je brez politike?
Spomini so v evropski zgodovini veliko breme. Politiki jih brezobzirno izkoriščajo, jih potvarjajo. Zato bi rekel, da bi brez zgodovine, brez politike in brez slabe vesti, ki jo kolektivno nosimo, bolj mirno živeli. Povej, kako je eksodus kot umetniška praksa lahko izziv, kaj lahko iz njega pri nas resnično izluščimo za to, da bi bilo manj grdih skrajnosti, manj zadušljivega obijanja z visokimi zidovi in žicami?
Z intermedijskim krogotokom videa in drugih signalov, ki ustvarjajo izdelek v živo, se ukvarjaš že od začetka osemdesetih let. Bil si soustanovitelj gledališke skupine FV 112/15 in FV Videa, neodvisne videoprodukcije, ki je izvedla veliko umetniških, glasbenih in dokumentarnih videoprojektov. Do konca osemdesetih let si bil član skupine Borghesia, odgovoren za vizualije na performansih in koncertih ter režiser videospotov. Svoje delovanje na področju umetniške videoprodukcije si nadaljeval v devetdesetih letih v tandemu z Zemiro Alajbegović, deloval si tudi kot videomontažer in avtor televizijskih oddaj. In še vedno raziskuješ in prakticiraš videoumetnost. Imaš torej veliko kilometrine, znanja in vedenja. Glasbena in videoprodukcija ob tvojih začetkih je bila pred časom, bila je subverzivna in odmevna. Ustvarjalcem ni bilo treba čakati na publiko, kot se mnogim zdaj dogaja. To so bili časi, ko ni bilo motečega komercializma, ki vse banalizira. Danes je veliko več tehničnih možnosti, vendar jih ustvarjalci ne znajo izkoristiti. Kako se bi danes lotil projekta, kakršna je bila Borghesia? Kako se je svet, v katerem ustvarjaš, spremenil od osemdesetih let? Slovenija ni več zanimiva zaradi alternativcev, kot je bila. Kaj se je ustvarjalcem in ljudem, z družbo, zgodilo v tem času?
Vse tisto, kar si ustvaril, si, upam, dobro shranil. Da bo vedno mogoče pogledati, kaj je v resnici bilo. Ali vsaj zato, da se bodo ljudje, ki so vse tisto živeli, vsaj spominjali, če že primerjave z zdajšnjim časom niso mogoče in smiselne.
Saj vem, kaj boš rekel: da sem ti veliko vsega natresel, a se mi zdi vredno izvedeti iz prve roke. Bodi dobro,
Bojan Tomažič
...
Sodobni človek, to sem jaz
Mogoče te bom razočaral. Ne gre za definiranje lepega kot nekakšne eksaktne konstante, ki bi jo potem iskal in analiziral v izražanju - v formi. Do izjav, ki jih omenjaš, sem prišel predvsem jezikovno, iz branja promocijskih in drugih besedil prevladujoče sodobne umetnosti. Sodobni človek, to sem jaz.
Reči, da iščeš lepo in poetično, sploh v intermediji in raziskovalni umetnosti, je še danes čudno, nesprejemljivo, nenavadno, kaj šele pred 15 leti, ko so te moje izjave nastajale. Pri meni gre za nasprotovanje prevladujočemu govoru o sodobni umetnosti. Raziskovanje in proizvodnja lepega se mi je zdelo dovolj nesmiselno početje, neuporabno in neproduktivno. No, danes z lepim že naseljujejo vesolje ... Verjetno je že čas, da se premaknem s te pozicije. Je pa bilo to dobro izhodišče. Spoznanja iz tako zastavljenega procesa so me pripeljala do razmišljanja o eksodusu in do primerjave moje neposredne situacije z dejstvi izgnanstva.
Za Spomine na izgnanstvo sem uničil svoj u-matic videoarhiv in to truplo razstavil. Saj poznaš kriminalke, brez trupla ni umora in ne preiskave. U-matic kasete so bile moj najkvalitetnejši prispevek slovenski umetnosti. Na teh kasetah je bilo moje izvorno delo.
Verjamem, da so moje izjave o politiki in zgodovini nenavadne. Isto je z ugotovitvijo, da zgodovine ne piše zmagovalec, temveč je zmagovalec tisti, ki piše zgodovino. To se nekako ne sklada z našo običajno podlago razmišljanja. Je pa dejstvo globalnega okolja, situacije, trenutka. Lahko le navržem sodobne teoretike politične zgodovine in ekonomije kulture, kot sta Sylvain Lazarus pa recimo Paolo Virno. Obstaja preteklost, seveda, ni pa vsa preteklost zgodovina. Spomini sicer imajo zvezo s preteklim, niso pa zgodovina. Seveda se strinjam s tabo glede brezobzirnega izkoriščanja in potvarjanja. Vendar temu ne bi rekel politika. To je nekakšen kakec, brezoblična zmes politike in zgodovine, možna le zato, ker v sodobnosti obojega ni. So le interesi, popolnoma neomejeni s politiko in postavljeni v nekakšno večno sedanjost.
Eksodus kot pojem se pojavlja pri modelu inovacije. Ta je bodisi nova kombinacija obstoječih elementov ali dodajanje novega elementa. Eksodus je izhod iz obstoječih modelov. Odhod iz Egipta. Nova paradigma. V naslovu in tezi razstave sta prisotna odhod in izgon. Eksodus in eksil. Vendar, to je osebno. Sploh nisem pomislil, kaj bi mi, kot družba, iz tega lahko potegnili. Spomni se, eden od ciljev gibanj v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila prav notranja sprememba posameznika - sebe. Vendar se je zgodilo tako kot po navadi. To smo preskočili in se spravili na pohod skozi institucije. Od spremeniti sebe je ostala le osebna svoboda, neomejen delovni čas, razlastitev države. Se pravi, današnji finančni kapitalizem.
Iz konca šestdesetih obstaja izjava Tomislava Gotovca, že pokojnega malo znanega zagrebškega konceptualista, ko se je veliko govorilo o boju za novo umetnost, za novo družbenost. On pravi, da ne gre za boj, temveč za boj za nova polja boja. In tako je še danes. Pravzaprav je boj za nova polja boja še bolj nujen. Mislim, da so žica in visoki zidovi irelevantni za ta boj.
Moje videoustvarjanje je ujeto in prekrito z nekimi bolj kot ne naključnimi imeni. Biografija sledi tej ujetosti. Sem umetnik, ki je v videu naredil kapitalne stvari. Tega angažmaja moje videoprakse v pop kulturi in nasploh forsiranje ideje, da umetnost lahko podpre razvoj družbenih odnosov, lahko tudi ne bi bilo. In vprašanje je, ali nisem naredil krivice svoji umetnosti. Dejstvo je, da je medij videa signal. Do tega sem prišel počasi. Sprva sem ga uporabljal spontano, takega, kot je bil takrat zapakiran. Šlo je za niz drobnih inovacij in odstopanj od načina uporabe, ki je bila izvirno mišljena za te aparature. V devetdesetih letih sem te izkušnje le trošil. Eksistenčno in ustvarjalno sem se omejil na produkcijo v profesionalnih studiih, na vnaprej znane izdelke, kot so kratki filmi, dokumentarci, TV-oddaje. Po letu 2000, ko sem vse to zapustil, pa lahko govoriva o moji subverzivni praksi, no, to je spet ogromen kos časa. Napol v hecu lahko naslovim na samega sebe tvojo misel: Veliko več tehničnih možnosti je, ustvarjalci pa jih ne znajo izkoristiti.
O ustvarjalnosti v osemdesetih in zdaj si navrgel vprašanj za eno celo življenje, težko jih sortiram, ker je v realnem življenju vse pomešano, krožeče. Od Borghesie do Metelkove so se vselej pojavljali enaki problemi. Sam delam na tem, da zrem v sedanjost. Moje instalacije so namenjene zrenju. Pri njih je odgovor na vprašanje, kaj je zdaj, zelo preprosto. Zrenje kot proces je vedno zdaj. V nasprotju s preteklostjo in prihodnostjo, ki sta konstrukta, fluidnost sedanjosti ni pod našo kontrolo. Ne da se je ustaviti, da bi si jo podrobneje ali večkrat ogledali. Hočem reči, meni že po defaultu odpadejo vprašanja o nekdaj in zdaj. Mislim, da danes bendi ne potrebujejo ljudi, ki bi jim stali ob strani. Vse drugo je le hipotetično. Andrej Morovič, malo znan slovenski pripovedovalec, je svoja dejanja utemeljeval z naredi nekaj zase, tako da bi od tega imeli nekaj tudi drugi. Ko smo pri arhivih, smo takoj spet pri zgodovini in politiki. Arhivi brez zgodovine so le arheologija, ki se načeloma ukvarja ali s preteklostjo brez zgodovine ali z uvrščanjem preteklih artefaktov v zgodovinske okvire. Poskusil bom to ilustrirati s svojo konkretno anekdoto. Pred leti sem v Mednarodni grafični center v Ljubljani (MGLC) doniral arhiv FV-konglomerata. S pogodbo je bilo vseh približno 1400 enot popisanih in opredeljenih po kategorijah MGLC: vrsta, dimenzije, kratki vsebinski opis, avtorji, datumi in tako naprej. V nekem trenutku je MGLC, ne da bi me obvestil, zamenjal tehniko vpisa, naredil nov seznam brez relacije na originalni seznam. Spreminjali so vsebinske kategorije, avtorje in še kaj brez kakršnekoli utemeljitve. Ne vem, ali razumeš, predal sem zgodovino, oni pa so iz tega naredili arheologijo. In zdaj lahko pišejo svojo zgodovino teh arheoloških artefaktov.
To je zame največja tema osemdesetih. In v tem so moji nekdanji sodelavci na nasprotnem bregu, ki briše zgodovino takratne subkulture, posamezne artefakte pa trga, si jih prisvaja in jih očiščene vključuje v vladajočo zgodovino.
Ni problem, da ni več alternative. Problem je, da ni proizvodnje, da kultura ne prinaša denarja. V prostore produkcije, eksperimenta so se naselili danes tipični NVO-ji. Njihova proizvodnja ne prispeva v proračun države. Čim večji so, bolj (kot) uspešni so, večji strošek so. Obenem to niso stroški produkcije izdelkov. Zelo malo se proizvaja, zelo malo je možnosti za proizvodnjo novega, zelo malo plačanega dela za proizvodnjo (ne za upravljanje) kulture. Produkciji iz osemdesetih let pa je blokirana zgodovina, prodaja se daleč pod ceno, v ceni ni stroškov, kaj šele, da bi razprodaja osemdesetih financirala kaj novega danes.
Neven
