Njena maksima, ki jo je izrekla v samointervjuju v predstavi Nisem v Gleju, je že ponarodela: "Ne gledati sebe v teatru, ampak gledati teater v sebi."
Ste od nekdaj vedeli, da boste igralka?
Film Ivan, celovečerec Janeza Burgerja, ki je na letošnjem 20. Festivalu slovenskega filma prejel največ vesen (za najboljši celovečerni igrani film, najboljši scenarij, za glasbo, fotografijo, masko in za glavno žensko vlogo), je kompleksna upodobitev ženske, matere v duševni stiski. Glede na to, da sami nimate otroka, kako ste skozi sebe prenesli čustvo materinske ljubezni?
Pa vi, si želite otrok?
Mara na začetku otroka ne sprejme, nima evforičnih materinskih občutkov, precej je hladna. So ženske govorile tudi o tem?
Kaj pa sama izkušnja poroda? Kako ste se fizično pripravili nanj?
Je otrok, dojenček v filmu, le eden ali jih je bilo na snemanju več?
V gledališču je tako, da se karakter gradi skozi predstavo, igralec se počasi pripelje do nekih čustev, pri filmu pa morate biti igralci v celoti pripravljeni ves čas, saj se ne snema po vrsti, ampak so različne scene. Kako ste se pri Ivanu soočali s tem?
Dva snemalna meseca in pol ste bili intenzivno v liku Mare, seveda tudi prej, na vajah. Koliko se tako markantna vloga dotakne igralca? Kako poskrbite, da vas ne posrka preveč vase? Ne nazadnje se je od nje treba tudi posloviti.
Od kje pa sicer črpate energijo, kako se polnite?
V vašem, igralskem svetu je dostikrat izpostavljena beseda talent. Kakšen je vaš pogled na to?
Kako se pripravljate na nove vloge, na kakšen način poteka transformacija?
Vam pri tem kdaj pomaga tudi vaš partner, režiser Matjaž Ivanišin, ga kdaj prosite za nasvet?
Vloga Mare vam je poleg vesne za najboljšo žensko vlogo prinesla tudi nagrado Berlinala za vzhajajoče zvezde evropskega filma. Kaj pa vse te nagrade prinesejo vam osebno?
Cel intervju lahko preberete v reviji STOP.
