Saša Britovšek
Vsebina filma je predstavljena kot zgodba o večnem odraščanju, s katerim se soočajo štiridesetletni protagonisti, še pogosteje pa kar kot »kriza srednjih let«. Zakaj kriza? To je precej težka beseda.
Pomeni, da ste tudi vi s pisanjem scenarija o krizi srednjih let nekako naredili inventuro pri sebi?
Tako kot pri Kajzerju se tudi zdaj poigravate s psihološkimi profili, z odnosi. Kot kaže, je to vaš vir navdiha.
Odnosi so hvaležna tema, saj se vedno iščemo, primerjamo, odobravamo, sodimo ... Tako bodo najverjetneje tudi gledalci spremljali Prebujanja.
Še pred tremi leti ste v intervjuju s kolegico Vesno Milek rekli, da se k filmu ne boste vračali, razen če vam ga božansko dobro plačajo ali pa če boste resnično verjeli, da je neko zgodbo treba posneti.
Sam proces nastajanja filma je bil vse prej kot takšen, kakršnega so igralci navajeni, tako so tudi sami povedali.
Večino likov ste oblikovali že z mislijo na to, kdo bo igral. Pari bi verjetno funkcionirali čisto drugače, če bi bili drugače sestavljeni. Recimo če bi Jurij Zrnec igral Robija, ki ima dvajset let mlajšo ljubico, in ne Sebastian Cavazza.
Med Ulo in Marcelom kar ni videti konca prepirom. Kaj mislite, so prepiri lahko tudi pozitivni? Konec koncev, dokler se kregamo, nam odnos še nekaj pomeni.
Se zato Robi proti koncu filma ne spusti v ljubosumni prepir z Jano, ker mu odnos ne pomeni veliko, ali preprosto ne razume?
Zdaj Prebujanja, kmalu bo končan tudi Gajin svet. Letošnje leto ste popolnoma posvetili filmu.
V filmu se pojavijo kar trije igralci iz Prebujanj. Radi delate z ljudmi, ki jih dobro poznate. Kako to?
Kdo je Gaja?
Za seboj imate štiri kuharske oddaje - Polona ga žge, Ana kuha, Ljubezen gre skozi želodec in Zabeljeno po ameriško - in več kot tristo petdeset oglasnih spotov. Je bila kombinacija obojega to, kar smo videli v filmu v kratkem prizoru nastajanja zajtrka?
Cel intervju lahko preberete v reviji STOP.
