Urban Červek
Kim Deal je ena, edina in nenadomestljiva, glede tega ni mogoče ničesar spremeniti, ampak simpatična Paz Lenchantin je uspešno nadomestila ustanovno članico nesmrtnih alterrokerjev iz Bostona.
Kar so Pixies obljubili, so na koncertu tudi izpolnili - v Ljubljano so prinesli energično "mešanico psihedelije, disonance, kitarske udarnosti in liričnih melodij". Potem ko so občinstvo v nabito polnih Križankah dobro ogreli odlični mladci iz slovenskega četverica Koala Voice (pomislili smo: škoda, da smo jih zamudili na letošnjem Ortofestu), so prišli na oder brezkompromisni Pixies.
Že udarni prvi komad Gouge away je množico pognal v suspenz in je ni izpustil vse do zaključka uro in pol pozneje. Kombinacija starih hitov (Where is my mind, Monkey gone to heaven, Debaser, Velouria, Caribou, Hey ...) in novejšega glasbenega materiala je bila dobro uravnotežena, ozvočenje na visokem nivoju, osvetljava na odru udarna in usklajena z glasbeno sliko.
"Utrujeni so", "počasni", "stari, debeli in plešasti" so bili nekateri od komentarjev na spletnih omrežjih ob aktualni turneji Pixiesov. Trditve se v Križankah po našem mnenju niso izkazale za resnične. Križanke so ambient, ki deluje tako na občinstvo kot na nastopajoče. Osvežujoče dobro je poslušati vrhunski bend na odprtem amfiteatru sredi mesta, brez prerivanja, dovolj blizu odra za intimno vzdušje, brez množičnosti stadionskih megaspektaklov. Izbran prostor, izbrana glasba. In Pixies so užgali glasno, ostro, brezkompromisno.
"Ni mi bilo všeč, nekaj je manjkalo," je povedal poznavalec takoj po koncu zabave. Sedemkrat jih je že poslušal, je modroval. Tokrat prvič z novo basistko, smo ugotovili. Ja, bilo je drugače. Pixies so v Križankah že igrali, prejšnjič smo jih poslušali leta 2004, ko so se po dolgih letih ponovno zbrali v originalni zasedbi Joey Santiago (kitara), Black Francis (kitara in vokal), David Lovering (bobni) in Kim Deal (bas in vokal).
Takrat so zažgali, Kim je frontmanka prav toliko kot Frank Black, ki je moral sinoči nositi večino bremena vodilnega v bendu. Paz Lenchantin se je držala bolj ob strani, a njenemu igranju ni kaj očitati. Z močjo vokala res ni prepričala, za kar se je vsaj nekoliko oddolžila povsem na koncu, ko je za bis zapela v hipnotičnem komadu Into the white. Tako želenega Gigantic pa (tudi) tokrat nismo slišali.
