Tatjana Vrbnjak
Gani Redžić in Dušan Grahovac sta 75 in 76 let stara brezdomca, ki že štiri oziroma pet let živita v mariborskem zavetišču za brezdomce na Šentiljski cesti, ki sodi pod okrilje Centra za socialno delo Maribor. Za razliko od drugih uporabnikov v zavetišču "po črki zakona" tam ne bi smela biti, saj je zavetišče namenjeno samo državljanom Slovenije. A ko sta prišla - prvi nekega septembrskega dne 2014., drugi pa neke mrzle januarske noči 2015. - jima človečnost zaposlenih, ki so ostarela brezdomca in njuno stisko uspeli videti mimo paragrafov, ni mogla zapreti vrat. Sprejeli so ju - začasno, v prepričanju, da si bosta lahko uredila dokumente, ki jih še po toliko letih od izbrisa nista imela. Pa četudi v Sloveniji oba živita že pol stoletja: do izbrisa 1992. legalno, po tem pa brez dokumentov. Oba sta namreč po izbrisu ostala v Sloveniji. "Kam pa naj bi šla?" pravita. Ne samo, da sta bila brez dokumentov, tam, od koder sta v Slovenijo prišla, nista imela več nikogar.
Pol stoletja v Sloveniji
"V Slovenijo, v Maribor, sem prišel 29. avgusta 1963, sedem let sem bil v vojski, potem bi moral biti premeščen, a nisem želel iti in sem vojsko zapustil in potem delal v Zlatorogu, Kristalu, s Hidromontažo na Nizozemskem," svoje življenje opisuje Albanec s Kosova Gani Redžić. Leta 1992 so mu dokumente (osebno, vozniško, potni list, vse izdane v Mariboru) vzeli policisti. Pravi, da je v začetku 1992. podal vlogo za državljanstvo in plačal za to 630 tedanjih tolarjev, a "mi niso odgovorili in potem so mi rekli, da sem izbrisan". Potem je v Sloveniji živel na črno, delal na črno na gradbiščih, priložnostno, živel pri prijatelju, nato prišel v zavetišče.
Dušan Grahovac pa je v Slovenijo prišel maja 1974. leta iz Bosne, tudi on ima nekaj let delovne dobe v Sloveniji. "Mislil sem, da bom po penziji šel v rojstni kraj, pa se je tam začela ta prekleta vojna in vse je bilo drugače." Po izbrisu je dolga leta delal pri kmetu, in ko je ta umrl, so se njegovi otroci odločili kmetijo prodati, zato je šel k drugemu kmetu, da je preživel. Dokumente so mu, pravi, ker se dve leti ni oglasil, na oni kmetiji skurili. "Nimam nobenega dokaza, da sploh obstajam ... Tu v zavetišču nama pomagajo, Krivic nama pomaga. Ne razumem, kako da ne morem dobiti dovoljenja za bivanje v Sloveniji," pravi Gabrovac, že povsem brezvoljen in črnogled. Oba imata že starostne težave, tudi s spominom.
Posledice njune nevednosti
"Oba sta po evidencah Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bila nekaj let zaposlena v Sloveniji in tudi v državah nekdanje skupne države. Po izbrisu iz registra prebivalcev sta ostala brez možnosti, da bi si uredila prejemanje denarne socialne pomoči in zdravstveno zavarovanje," razlaga Violeta Rizani, vodja zavetišča za brezdomce na Šentiljski cesti v Mariboru, kjer jima nudijo oskrbo in strokovno pomoč ter sodelujejo pri iskanju rešitev za ureditev statusa. Prepričana je, da je njuna situacija posledica njune nevednosti in tega, da se ne znajdeta: "V obdobju, ko bi morala urejati postopke za ureditev svojega statusa, očitno nista zaznala, da je to treba storiti, in tudi nista imela ljudi oziroma socialne mreže, ki bi ju na to opozorila. Sta povprečna človeka, nevešča pravnih postopkov. Nihče od njiju ni bil nikoli v nobenem kazenskem postopku," poudarja Violeta Rizani.
Država se ju torej ne bi smela bati. In se ju, kaže tako, tudi ni, saj je obema po izbrisu desetletja dolgo tolerirala ilegalno bivanje v Sloveniji. A tega, da bi tu lahko bivala za stalno legalno, jima ne dovoli.
Gre za skupno okoli 30 ljudi
Matevž Krivic meni, da bi bilo primere zadnjih nekaj izbrisanih, ki še nimajo urejenega legalnega bivanja, mogoče enostavno rešiti s tem, da bi rok za vlaganje vlog (24. 7. 2013) po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav razglasili za neustaven ali pa da bi tem ljudem izdali dovoljenje za stalno prebivanje. "Vendar se slednje za zdaj zdi težko uresničljivo - nujna prva stopnička do tega je dovoljenje za začasno prebivanje po 51. členu Zakona o tujcih. Toda vse upravne enote v državi naredijo vse mogoče in nemogoče (tudi popolne neumnosti in očitne nezakonitosti), da bi jim tudi to preprečile – večinoma ob podpori enako nesposobnih (kdaj morda tudi ksenofobnih) uradnikov na MNZ in žal doslej tudi skoraj brez podpore prizadetim na upravnem sodišču," ugotavlja upokojeni ustavni sodnik.
Ob tem se zdi skorajda neverjetno, da se primeri ne rešijo, upoštevajoč dejstvo, za gre le za enajst ali dvanajst izbrisanih in poleg njih še nekaj primerov zavrnjenih prosilcev za azil, ki pri nas živijo že deset let in več, po Krivičevi oceni za skupno okoli 30 ljudi. "Za srednje razvito državo, članico EU in podpisnico evropske konvencije o varstvu človekovih pravic je to zanemarljivo majhen problem - če bi ga bila pripravljena hitro rešiti v skladu s svojimi domačimi in mednarodnimi obveznostmi. A hkrati velika sramota, če tega ne bo pripravljena narediti," pravi Krivic.
Polna škatla vlog
Zastopanje obeh brezdomcev je prevzel upokojeni ustavni sodnik Matevž Krivic. Redžić ima že polno škatlo vlog, odločb, pritožb zoper te odločbe in zavrnilnih odgovorov s sodišč, upravne enote, policijske uprave, centra za socialno delo, ministrstev za delo, družino in socialne zadeve in onega za notranje zadeve ..., ki kažejo, da se uradniki in pravniki strogo formalistično držijo črke zakona. "Brezplodni birokratsko-sodni tek na mestu traja že pet, šest let, četudi so bile vse pomembne institucije v državi z njunim problemom ne le seznanjene, ampak je bila spomladi 2018 ustanovljena celo posebna komisija pri generalnem državnem tožilcu Juriju Grozniku," pravi Matevž Krivic.
Kje je srž problema? Poenostavljeno rečeno: izbrisanim je država določila rok (24. 7. 2013) za ureditev statusa. Redžić in Gabrovac zanj nista vedela in vloge za to nista podala. A to seveda ne pomeni, da jima ne bi bilo mogoče legalnega bivanja v državi urediti po drugih zakonih, denimo na podlagi zakona o tujcih. Krivic se ob tem sklicuje na za Slovenijo zavezujočo sodbo evropskega sodišča za človekove pravice, ki je odločilo, da ima v takih primerih "država pozitivno obligacijo, da legalizira status oseb z dolgotrajno toleriranim bivanjem v državi in v takih primerih pravica do priznavanja de facto stanja in legalizacija le-tega prevlada nad zahtevami imigrantske zakonodaje v državi članici".
Redžiću je tako februarja lani upravna enota le izdala dovoljenje za začasno prebivanje, ki se lahko izda za leto dni, in ga je že podaljšal (Gabrovec ga še nima); a kljub temu mu center za socialno delo - po Krivičevem mnenju nezakonito - zavrača izplačilo socialne denarne pomoči. "Dati staremu in bolnemu človeku dovoljenje, da po desetletjih življenja v Sloveniji to življenje lahko tu nadaljuje, kar od Slovenije zahteva tudi 8. člen EKČP, hkrati pa mu zavrniti minimalna sredstva za preživljanje, pomeni norčevanje iz prava in iz zdravega razuma," pravi Krivic.
