Pokončni sokol in Maistrova desna roka

Dr. Fran (Franjo) Rosina, odvetnik, bančnik, sokolski voditelj, mecen in politik, je bil rojen 29. septembra 1863 v Leskovici blizu Šmartnega pri Litiji, umrl pa je 15. oktobra 1924 na Dunaju. Pravo je leta 1888 doštudiral na Dunaju, doktoriral pa leta 1891 v Gradcu. Služboval je pri odvetnikih v Novem mestu in Celju, lastni odvetniški pisarni pa je imel v Ljutomeru od 1895 in v Mariboru od 1901 do smrti. Bil je med ustanovitelji Sokola v Novem mestu, Ljutomeru in Mariboru ter njegov starosta v Novem mestu in Mariboru. V mestu ob Dravi je bil tudi predsednik Čitalnice in v letih 1905–1924 načelnik Posojilnice. Že leta 1896 je bil v Ljutomeru izvoljen za poslanca v štajerski deželni zbor. V prevratnih letih 1918–1919 je dr. Franjo Rosina kot podpredsednik Narodnega sveta za štajersko skupaj s predsednikom Karlom Verstovškom z odločnostjo veliko pripomogel k uspehu generala Maistra. Za potrebe Maistrove vojske je zagotovil 2 milijona kron in tudi sicer vsestransko podpiral akcijo za slovensko Štajersko in Maribor. Zato so ga mnogi poimenovali Maistrova desna roka.

V Mariboru je postal politični vodja Slovencev

Ko se je leta 1901 preselil z družino v Maribor, je dr. Rosina odprl odvetniško pisarno na zdajšnji Partizanski cesti 16. Ob prihodu v Maribor se je takoj vključil v narodnopolitično delovanje, postal je predsednik Čitalnice in se vključil v delovanje Posojilnice v Narodnem domu. Leta 1905 je postal njen načelnik in to dolžnost opravljal polnih 19 let. Leta 1907 je pomagal pri ustanovitvi mariborskega Sokolskega društva in bil njegov prvi starosta. Leta 1913 je postal tudi starosta mariborske sokolske župe. Bil je velik rodoljub, zvest domovini in slovenstvu, kar je rad tudi javno manifestiral. Odlikovalo ga je liberalno mišljenje in je znal prisluhniti tudi drugače mislečim. Sodobniki ga ocenjujejo kot bistroumnega pravnika, odličnega in široko razgledanega intelektualca, izvrstnega govornika in mecena mladih, ki se jim je posvetil z vso energijo v okviru delovanja pri Dijaškem domu v Mariboru. Postal je odločen borec za enakopravnost slovenskega jezika v šoli in uradih in postajal steber slovenskega narodnega življenja v mestu ob Dravi. Zato ne presenečajo ocene njegovih sodobnikov, "da med mariborskimi Slovenci takrat ni bilo moža, ki bi znal s krepko roko vzeti v roke vajeti političnega vodstva. Tu je dr. Rosina prišel ravno ob pravem času. Kmalu je bil splošno priznan kot politični vodja mariborskih Slovencev. Od takrat naprej pa do prevrata se vsaj v napredni slovenski stranki v Mariboru ni storil noben pomembnejši korak, da bi poprej ne dal dr. Rosina svojega privoljenja."

Vodilni mariborski sokol

Po prihodu v Maribor je dr. Rosina intenziviral stike s stanovskimi prijatelji na Štajerskem in vložil velike napore za uporabo slovenščine v uradovanju in javnem življenju nasploh. "Principielno se vsako osebo nagovori v nemščini in šele če ne razume ali ne odgovarja, vpraša sodnik slovensko. Za ovadbe naj se izdaja slovenska vabila, izjave prič naj bodo v našem jeziku." Njegova tovrstna korespondenca je bila izjemno obsežna, iz nje veje tudi neverjetna dinamika narodnopolitičnega in strokovnega delovanja. Dr. Rosina je imel v tem obdobju več pisnih stikov z dr. Antonom Korošcem, ta ga je prosil, da mu pomaga pri uveljavitvi kandidature na volitvah, zlasti za primerno obveščanje javnosti. Posebej pa je treba vnovič izpostaviti Rosinovo vlogo in prizadevanja za uveljavitev mariborskega Sokola. Funkcijo sokolskega staroste so mu zaupali za daljše obdobje in med vodenjem društva se je leta 1913 uveljavil tudi kot prvi starosta mariborske sokolske župe. Vanjo so bila vključena naslednja okrožja: koroško okrožje, mariborsko okrožje, mursko okrožje, pohorsko okrožje, dravinjsko okrožje, prekmursko okrožje, ptujsko in slovenjegoriško okrožje. Tolikšen teritorialni obseg delovanja je zahteval skrbno in odgovorno vodenje župe, ki ga je dr. Rosina skupaj z najožjimi sodelavci opravljal zgledno in v ponos sokolom. Pri delovanju v Sokolu so ga vodile plemenite ideje in cilji, zavedal se je pomena te organizacije za krepitev narodnega življenja v Mariboru. Sokol je krepil narodni ponos, pod njegovim vodstvom "se je društvo krepko in uspešno razvijalo". Na sokolske prijatelje je bil zelo ponosen in je med njimi užival veliko spoštovanje. Pri sokolskem društvu je sodeloval tudi v Celju in v Ljutomeru. Močno je podpiral lenarški Sokol in tamkajšnjega vodilnega sokolskega funkcionarja dr. Milana Goriška, s katerim sta bila v svaštvu. Nasploh je bil v slovenskih krogih povsod nadvse cenjen gospod, dosleden v svojih načelih in prepričanju, ki ga ni nikoli menjaval ali spreminjal. Vse življenje je bil liberalnega mišljenja in je kot pravi demokrat tudi med najhujšimi političnimi pritiski ohranil zelo pokončno in načelno slovensko narodno držo. Nanj so se obračali mnogi organizatorji sokolskega gibanja, saj je bil nesporna in ugledna avtoriteta slovenskih sokolov. Zato ne preseneča vztrajanje društvenega odbora leta 1909, da dr. Rosina še naprej ostaja na čelu Sokola v Mariboru. Zaradi drugih obveznosti je namreč dr. Rosina želel prepustiti funkcijo staroste Sokola komu drugemu. A člani odbora so ocenili, "da je dr. Rosina kot starosta mariborskega Sokola za sedaj nenadomestljiv. Tudi te opozarjamo na dejstvo, da bi se lahko vsled tvojega nenadnega odstopa v slovenski javnosti sumilo, da je v mariborskem Sokolu nekaj gnilega. Ti me potrdiš gotovo sam, da temu ni tako." Nepozaben je njegov nastop ob razvitju prapora mariborskega Sokola na sokolskem zletu v Rušah 28. junija 1914. Tam je imel dr. Rosina vznesen govor, v katerem je med drugim poudaril, da "ima tudi mali narod bodočnost, ako nihče ne odpada, ampak vsak član tega naroda stori svojo dolžnost. Okrepčati si telo, osvežiti si dušo v samoodgoji in v samozatrjevanju, utrditi jekleni značaj, vse v znamenju ljubezni do svojega doma in rodu – to je sokolska misel." Govor je ilustriral z izbranimi verzi in se dotaknil tudi jugoslovanske ideje. " Prednja straža smo, a obupa ne poznamo. Saj nismo sami, vejica smo velikega stomilijonskega slovanskega drevesa in jeden izmed vrhov na mogočnem jugoslovanskem deblu. Trd je boj in daleko nas vodi pot. Ali kakor je brate na jugu vodila nada skozi pet sto let, da so dočakali svoj Vidov dan za Kosovo polje, tako vodi nas kakor plamen pred Izraelci upanje in neomajano prepričanje do srečne bodočnosti našega naroda." Ob koncu govora je javno napovedal lepše čase in boljšo prihodnost naroda. "In mali kamen hočemo prinesti tudi mi k zgradbi srečnejše bodočnosti. Pod temnim granitnim Pohorjem, tisočletnim čuvarjem našega rodu si obetamo, da hočemo braniti mejo, da ne izgubimo nobenih tal več, da hočemo ohraniti in pridobiti, kar je po pravu naše. Današnji dan naj postavi temelj razširjenju in okrepčanju obmejnega sokolstva; pomnože in ohrabre naj se pod novim praporom naše čete. Nobena moč naj se ne izgubi več v nasprotne vrste, nobenih janičarjev več! Izpod sokolskega prapora naj vzraste nebroj novih obmejnih vojnikov teptanemu rodu."

Med prevratom prvi na svojem mestu

Ob koncu prve svetovne vojne 1918 je bil dr. Rosina med tistimi, ki so v Mariboru že leta 1917 aktivno vodili priprave na prevrat in prevzem oblasti. Nekateri udeleženci bojev za severno mejo v Mariboru so ob tem kasneje izjavili, da je bil dr. Rosina nadvse angažiran in je že nekaj mesecev pred zlomom monarhije poizvedoval, kateri od častnikov v Mariboru bi bil primeren za prevzem topniške vojašnice na desnem bregu Drave. Ugotovljeno je bilo, da takšnega častnika enostavno ni, in zaradi tega je dr. Rosina navezal stike z narednikom Jožkom Slobodnikom in mu dajala navodila, kako ravnati ob koncu vojne. Po zapisih generala Rudolfa Maistra je Slobodnik tako dobro opravil svoje delo v vojašnicah na desnem bregu Drave kot stotnik Edvard Vaupotič na levem bregu. Kronisti prevratnega dogajanja v Mariboru in na slovenskem Štajerskem vsi po vrsti izpostavljajo ravno pomembno vlogo, ki jo je v teh odločilnih časih imel dr. Rosina. Nekateri pripominjajo, "da je bil za časa prevrata ravno dr. Rosina prvi na svojem mestu. Za slovenski Maribor ima dr. Rosina največje zasluge. On, ne dr. Verstovšek, kakor se napačno trdi in piše – je bil tisti, ki je prvi proglasil z magistratnega balkona slovenski Maribor in sklical v Narodni dom prvi sestanek slovenskih mož, kjer se je ustanovil Narodni svet, katerega podpredsednik je bil dr. Rosina. V burnih prevratnih dneh je bil vedno na svojem mestu in šele zgodovinarji bodo mogli pravilno oceniti njegove zasluge." Kot podpredsednik Narodnega sveta je v Mariboru skupaj s predsednikom dr. Karlom Verstovškom z veliko odločnostjo in osebnim pogumom odločilno pripomogel, da je lahko Narodni svet 1. novembra 1918 prevzel civilno, general Rudolf Maister pa vojaško oblast v Mariboru in na slovenskem Štajerskem. Kot prvi mož mariborske Posojilnice je Narodnemu svetu nakazal 2 milijona kron za potrebe slovenske vojske. To je bilo dejanje, brez katerega bi Maister težko zmogel svoje vojaško poslanstvo. V Narodnem svetu je Rosina opravil velikansko delo, saj je večkrat nadomeščal velikokrat odsotnega predsednika dr. Karla Verstovška. Ta je bil namreč pogosto odsoten, saj je dobil nove obveznosti kot poverjenik za uk in bogočastje v narodni vladi države SHS v Ljubljani. Mariborski Narodni svet je imel obilico dela in se je pogosto sestajal zaradi mnogih odprtih vprašanj. Veliko dela je bilo z urejanjem mejnih zadev na Štajerskem pa tudi s financiranjem prehrane in opreme Maistrovih borcev oz. slovenske vojske na Štajerskem. Dr. Rosina je ekonomsko problematiko dobro poznal in je med drugim predlagal zbiranje prostovoljnih prispevkov od vseh ljudi na slovenskem Štajerskem. Odločilne so bile tudi njegove poteze za zagotavljanje prehrane za vojsko in prebivalstvo v Mariboru nasploh, saj je na seji odbora Narodnega sveta 26. oktobra 1918 predlagal sklep, da se mora Spodnja Štajerska osamosvojiti od prehranjevalnega urada v Gradcu in da blaga, ki je na Spodnjem Štajerskem ne smejo pošiljati nikamor. Dr. Rosina je skupaj z dr. Verstovškom poskrbel za miren prevzem oblasti konec oktobra 1918. Pri državnem namestništvu v Gradcu sta dosegla imenovanje Slovencev za vodje okrajnih glavarstev. Prejšnji okrajni glavarji na slovenskem Štajerskem so Slovencem predali svoja glavarstva 1. novembra 1918. Tega dne je tudi general Maister prevzel vojaško oblast na slovenskem Štajerskem. Zvezo med slovensko civilno in vojaško oblastjo je pogosto opravljal prav dr. Rosina. Ta je na seji Narodnega sveta 19. novembra 1918 opozoril na severno mejo in menil, da je treba vprašati narodno vlado, kaj je storila glede severnih mej. Prepričan je bil, da je treba ljubljansko vlado prisiliti, da naj se uradno obrne na Nemško Avstrijo glede določitve mej. Njegovo zagovarjanje čimprejšnje ureditve meja je bilo odločno in je prišlo do izraza tudi na seji 2. decembra 1918, ko so se dotaknili nekaterih vprašanj v zvezi z namero Nemške Avstrije, da januarja 1919 pripravi volitve v ustavodajno skupščino in pritegne na obmejnem območju več volilnih okrajev, ki so po mnenju Slovencev bili v državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Sicer pa je dr. Rosina v prevratnih časih 1918/1919 marsikdaj predstavljal Narodni svet v funkciji predsednika in podpredsednika. Tudi pri imenovanju majorja Rudolfa Maistra za generala je bila odločilna prav vloga dr. Franja Rosine. Dekret Narodnega sveta za Štajersko o imenovanju Rudolfa Maistra za generala je bil izdan 1. novembra 1918 in ga je kot podpredsednik Narodnega sveta podpisal tudi dr. Rosina. Vsebino tega odloka je diktiral dr. Franjo Rosina, tipkal pa ga je tajnik Narodnega sveta prof. Franjo Voglar. Ta je bil tako razburjen, da je moral dekret trikrat tipkati, ker se je zaradi nervoze zatipkal. Kljub temu se na dekretu vidi, da je preostala tipkarska napaka popravljena s črnilom (…"v imenu"…).

Denar za slovensko vojsko

Dr. Rosina se je zavedal pomena ustreznega plačila vojakov, zlasti pa nevarnosti, da bi slovenski vojaki zaradi slabšega plačila od nemških začeli zapuščati Maistrove enote. Zato se je odločno zavzel za primerno plačilo vojske in iz Posojilnice v Narodnem domu dal dva milijona kron posojila Narodnemu svetu in s tem vsaj začasno rešil problem financiranja slovenske Maistrove vojske v Mariboru. Mariborska posojilnica, kateri je leta 1918 načeloval "zaslužni in energični dr. Rosina", je s to potezo največ pripomogla generalu Maistru, da je s svojo vojsko lahko izvajal aktivnosti za rešitev Maribora in severne slovenske meje. To je bil namreč zelo kritičen trenutek, v katerem je bil denar izjemno pomemben, saj takrat še ni funkcionirala finančna uprava nove države SHS. Odobritev znatnega posojila pa seveda ni minila brez ostrega nasprotovanja in kritik privržencev nemške Avstrije. Ti so celo hujskali vlagatelje, "češ, dva milijona ljudskih prihrankov vloženih v posojilnici v Narodnem domu je izgubljenih in zavod je na robu propasti". Dr. Rosina je sodeloval je tudi v pogajalski skupini za rešitev stavkovnih zahtev železničarjev in delavcev v delavnicah državnih železnic v Mariboru. Pri teh pogajanjih je dr. Rosina sodeloval kot predstavnik vodstva Narodnega sveta za Štajersko. Zanimivo je tudi to, da se med kandidati za prvega slovenskega župana v Mariboru (po odstavitvi dr. Hansa Schmidererja) konec leta 1918 in v začetku 1919 omenja tudi dr. Franjo Rosina. O tem so razpravljali na 34. seji Narodnega sveta 16. decembra 1918 v Mariboru. Ne smemo pa prezreti Rosinovega prispevka pri pogajanjih z Nemško Avstrijo za razmejitveno črto na štajerskem mejnem odseku februarja 1919.

Častno zadnje slovo

Zaradi hudih delovnih obremenitev se je zdravstveno stanje dr. Rosine kmalu po prevratu močno poslabšalo. Sladkorna bolezen je naglo napredovala in potreboval je zdravljenje. A žal pomoči več ni bilo in dr. Franjo Rosina je 15. oktobra 1924 leta na Dunaju umrl. V bolnišnici Wilhelminenspitall na Ottakringu so njegovo truplo zadržali 36 ur, nato pa so ga v dvojni kovinski krsti v lesenem zaboju prepeljali v Maribor. Krsta s pokojnim dr. Rosino je prispela v Maribor 19. oktobra 1924 ob 3. uri zjutraj. Po uradnih opravilih carinskih in železniških organov ter ogledov pristojnih zdravstvenih in policijskih služb, je bila krsta pokojnega dr. Rosine prepeljana v Narodni dom ter položena na mrtvaški oder. Ob mrtvaškem odru je bila častna straža sokolov v slavnostnih krojih z golimi sabljami, "ki so stražili ustanovitelja in prvega starosto mariborskega Sokola". Pogreb je bil v ponedeljek, 20. oktobra 1924, ob 16. uri izpred mariborskega Narodnega doma. Bil je trden Slovenec in pošten rodoljub, Maistrova desna roka, zato mu pripadata v novejši mariborski (in slovenski) zgodovini častno mesto in dostojen zgodovinski spomin.