»Noben človek, ki ga jaz poznam, ni rad debel. Premalo se govori o velikem psihičnem bremenu debelosti. Zato je povsem neprimerno, da človeku, ki se bojuje z debelostjo, rečemo, da si je sam kriv,« opozarja pediater endokrinolog prof. dr. Tadej Battelino, predstojnik KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana.
Razloži, da imamo nekateri ljudje bolje razvit občutek sitosti, drugi pa imajo s tem lahko težave. Obstajajo tudi ekstremni primeri, določeni sindromi, pri katerih ljudje sploh nimajo občutka sitosti in nenehno jejo, posledično pa postanejo zelo debeli že kot majhni otroci. »Napredek v medicini in raziskovanje genetike nam omogočata, da lahko zdaj naredimo analizo celotnega eksoma in vidimo spremembe v poti za apetit in sitost. Otrokom, ki zelo zgodaj razvijejo debelost, denimo že pri treh ali petih letih, lahko zdaj pomagamo tudi z zdravili, ker apetita nikoli ne bodo sposobni sami omejiti. Zadnjih nekaj let imamo zdravila, ki pri tem učinkovito pomagajo: od splošnih do zelo specifičnih, ki so namenjena posamezni genetski motnji. V Sloveniji je za te otroke s čezmerno telesno težo dobro poskrbljeno, zgodaj pridejo na obravnavo, deležni so vrhunske diagnostike in imajo dostop do najnovejših in tudi najdražjih zdravil. Za odraslo populacijo pa žal take strukture in organizacije za zdaj še ni. Na tem področju bi Slovenija morala narediti več. Razumeti bi morali, da je največja naložba človeka zgodaj ozdraviti debelosti, saj tako dobiš zdravega človeka, ki je verjetno precej bolj zadovoljen, ki lahko na številnih področjih koristi družbi in ne bo zbolel za vsemi boleznimi, ki so povezane z debelostjo,« je odločen profesor, s katerim smo se pogovarjali o tem, kako k nastanku debelosti pripomore okolje, zakaj in kako pomembno je to obravnavati.
»Ljudem, ki so debeli zaradi kakršnekoli motnje ali težave, je treba pomagati. Danes to pomeni tudi pomagati z zdravili, in to zgodaj, saj prej ko debelost ustavimo, bolje je.«
Za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 je odgovornih več dejavnikov, eden od pomembnih je okolje. Obesogeno okolje je termin, ki ga v zadnjem času pogosto slišimo. Slovite kot strokovnjak, ki je že večkrat v preteklosti obravnaval ta vprašanja. Znan je vaš boj proti avtomatom s slabimi prigrizki, ki jih srečujemo povsod. Kako bi laični javnosti pojasnili obesogeno okolje?
Debelost je škodljiva na več načinov. Eden od teh je, da človek postane manj občutljiv za inzulin in ga za enak učinek potrebuje veliko več. Ko telo ne more več proizvajati dovolj inzulina, pride do relativnega pomanjkanja, kar je vzrok za nastanek sladkorne bolezni tipa 2. Poleg tega debelost negativno vpliva na srce in ožilje, na naše umske sposobnosti ter je pomemben dejavnik tveganja za nastanek raka.
Debelost je zdravju res škodljiva. Zato se vse pametne družbe trudijo zmanjšati pritisk okolja na to, da nekdo postane debel. Ta pritisk okolja, ki spodbuja k temu, da nekdo postane in ostane debel, imenujemo obesogeno okolje. Družbeno okolje bistveno določa človeka. Raziskava, objavljena v ugledni strokovni publikaciji New England Journal of Medicine, je pokazala, da ljudje lahko shujšajo, če zamenjajo okolje.
| »Sladkorno bolezen tipa 2 je treba preprečevati. Preprečuje se s preprečevanjem debelosti. S tem ne zmanjšamo tveganja le za sladkorno bolezen, temveč tudi za številna druga obolenja metaboličnega sindroma. Vendar se je treba zavedati, da na nastanek sladkorne bolezni vpliva tudi genetika: nekateri zbolijo že pri manjši telesni masi, nekateri pa so zelo debeli, a nimajo sladkorne bolezni. Sposobnost beta celic, ki izločajo inzulin, je namreč genetsko različna. Zato je tudi nesmiselno z indeksom telesne mase omejevati dostop do zdravljenja.« |
Kateri so največji izzivi obesogenega okolja?
Gre za zelo kompleksno vprašanje. En vidik je zelo agresivna ponudba neprimerne hrane: preprosti ogljikovi hidrati in v njih skrite slabe maščobe. To je res najhujša kombinacija, ki je poleg tega navadno tudi najcenejša izbira, povrhu vsega pa ji industrija dodaja močna okusa: sol in sladkor, oba zelo škodljiva. Sol nam je uspelo zakonsko nekoliko omejiti, četudi ne zadosti, pri omejevanju sladkorja smo pa zelo neuspešni.
Drugi pomemben vidik obesogenega okolja pa je porabljanje zaužitih kalorij, ki pa je tudi kompleksna težava, ki ima začetke že v osnovnih šolah. V šolskih programih je smešno malo telesne vzgoje. To poskušamo spremeniti že desetletja, neuspešno. Česar Janezka ne naučimo, Janezek, ko postane Janez, ne zna. To pa v odrasli dobi vpliva tudi denimo na izbiro prevoznega sredstva na delo … Ko se vozimo z avtom, onesnažujemo okolje (če nimamo električnega). Zaradi tega pa trpita posameznik in družba.
Če bi lahko s polic umaknili katerokoli živilo, katero bi izbrali?
Najbolj nevarna so iz več razlogov, ne le zaradi obesogenih, živila, ki vsebujejo sladkor. Sladkor je nevaren in povzroča celo vrsto težav: kot prvo debelost, kot drugo se nanj navadimo in telo z uživanjem sladkorja dobiva “ceneno” pohvalo. Tudi če ljudem povemo, da uživanje sladkorja zanje ni dobro, ga večinoma ne bodo nehali uživati, nikjer na svetu. Ni tako preprosto.
Ostaneta dve možnosti: ali sladkor dejansko umaknemo s trgovskih polic, kar je zelo radikalen ukrep. Druga možnost je obdavčitev; denar, odkar so ga izumili Feničani, deluje. Poleg tega se lahko dobiček, ki nastaja zaradi škodljivega živila, uporabi za to, da se zmanjšajo njegove posledice. To je, če se ne motim, naredilo že 24 držav Evropske unije.
Ministrstvo za finance je v novi davčni zakonodaji predlagalo zvišanje DDV na sladke in energijske pijače, za kar ste si prizadevali tudi sami. Kako komentirate vpliv tega ukrepa?
Želeli so jih uvrstiti v davčno stopnjo v višini 22 odstotkov, kar sem že večkrat povedal, da bi bila pravilna poteza. Kakor mi je znano, so iz tega predlaganega ukrepa izvzeti sokovi. Namreč, »naravni« sokovi ne obstajajo. V naravi jih ni. Tudi če si priznamo, da sokovi niso naravni, je tolažba, da nimajo dodanih sladkorjev, lažna. Morda ni dodanega sladkorja, je pa dodan zgoščeni jabolčni sirup. In kaj je to? Sladkor. Telo ne loči, iz česa prihaja sladkor. Sladkor je sladkor, tudi če je iz zgoščenega soka ali pa česa drugega.
| Primer dobre prakse, ki dokazano deluje, je obdavčitev sladkorja po gramu, saj si po eni strani proizvajalci s količino dodanega sladkorja lahko zagotavljajo ugodnejšo ceno, po drugi strani ljudje kupujejo pijače s tako ceno, ki je še sprejemljiva, s tem pa občutno zmanjšajo vnos sladkorja, ki ga je tudi trikrat do štirikrat manj. |
Ali telo res drugače presnavlja tekoče kalorije?
Problem pitja sladkih pijač je, da gre pri uživanju tekočin sladkor veliko hitreje v kri: absorbirati se začne že v ustih in nato še po celem traktu, v krvi je v manj kot 10 minutah. Sladkor v čvrstih živilih je treba prebaviti in je že zaradi tega absorpcija počasnejša, posledično pa so vrhovi koncentracije glukoze v krvi, ki so najbolj škodljivi, nižji. Hitri dvigi sladkorja povzročajo vnetja v žilah, to pa aterosklerozo. Zato pravimo, da so živila z visokim glikemičnim indeksom najbolj škodljiva.
Sodobno okolje ni le obesogeno, temveč tudi tehnološko. Kakšne koristi lahko tehnologija prinaša pri obravnavi sladkorne bolezni?
Neprekinjeno spremljanje glukoze je povsem spremenilo pogled na sladkorno bolezen. Šele s tem smo pravzaprav videli, kaj se dogaja, in začeli razumeti, zakaj nastajajo take poškodbe telesa v povezavi z glukozo v krvi. Skupaj z vključitvijo umetne inteligence je neprekinjeno spremljanje glukoze bolnikom odvzelo tudi del teže vodenja bolezni. To je največja prednost: da vam umetna inteligenca odvzame najbolj “siten” del, na katerega je prej oseba s sladkorno boleznijo morala misliti iz dneva v dan, iz ure v uro.
Umetna inteligenca je nasploh dobra stvar. Seveda se lahko zlorabi, sicer pa je neverjetna pomoč in bo v prihodnosti verjetno še bolj. V našem centru jo uporabljamo pri vsaki genetski analizi, spremlja, kaj delamo, in opozarja, če opazi odstopanja. Sproti lahko procesira velikansko količino podatkov in nikoli ne pozabi. Tako lahko zmanjša napake.
Letos ste bili povabljeni, da v “endokrinološki bibliji” ‒ Williams Textbook of Endocrinology ‒ prispevate poglavje. Nam lahko zaupate kaj več o tem?
Naš center je zelo kmalu uvedel tehnologijo v vodenje sladkorne bolezni, predvsem z neprekinjenim merjenjem koncentracije glukoze v podkožju v zaprtih zankah – da umetna inteligenca pomaga sama dodajati inzulin. Urednica tega najbolj znanega mednarodnega učbenika endokrinologije prof. dr. Allison Goldfine z Univerze Harvard me je povabila, da napišem poglavje o uporabi tehnologij za vodenje sladkorne bolezni, k sodelovanju sem povabil še prof. dr. Klemna Dovča ter dva sodelavca z Univerze Yale. Skupaj smo napisali poglavje o tem. Lepo sodelovanje med nami in Univerzo Yale.
Ste tudi soorganizator kongresa ATTD (Advanced Technologies and Treatments for Diabetes). Je bilo morda letos tudi tam kaj zanimivega za laično javnost?
Tehnologija se usmerja v čim bolj zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni oziroma prepoznavanje zgodnjega nihanja glukoze v krvi. Vse več je namreč dokazov, da nihanje glukoze v krvi že na samem začetku zelo škoduje zdravju in je celo povezano z demenco. Želja je, da bi takrat, ko je posameznik še zdrav, z neprekinjenim merjenjem glukoze preverili, kaj se dogaja s koncentracijo glukoze v krvi, in bi v primeru velikih nihanj lahko že zelo zgodaj ukrepali ter s tem preprečili zaplete.
