Pozdrav je luč za dober začetek

Pozdrav je luč za dober začetek

Franca Šegovca iz ansambla Štirje kovači, ki bo jutri dopolnil 80 let, narodno-zabavna kultura postavlja ob bok nesmrtnih Avsenika in Slaka. Pod 46 plošč doma in v tujini in prek 800 skladb se je podpisal kot avtor in mojster klavirske harmonike

Vaše mesto Slovenj Gradec letos praznuje 750-letnico, vi pa jih boste jutri dopolnili osemdeset. Čestitke in pa, "kam le čas beži", kot se sprašujete v vaši največji, ponarodeli uspešnici, ki so jo poznavalci leta 2000 razglasili za narodno-zabavno "vižo stoletja"?
"Hvala, to se sprašujemo vsi. Ko sem pisal glasbo in besedilo za to pesem, se nisem zavedal, kaj bo iz tega prišlo, sem pa očitno že takrat opazil, kako gre vse prehitro mimo."
Če je ta pesem stara 54 let, kaj bi šele danes lahko napisali glede na še hitrejši način življenja ljudi ...
"Moral bi jo napisati v dvaintridesetinkah."
Vidim vas kot eno najprepoznavnejših imen novejšega zgodovine mesta na družbenem in kulturnem področju, odšle so legende Jože Tisnikar, prof. Bogdan Borčić, Prešernov nagrajenec, pa Karel Pečko ... Zdi, da je bila vaša vloga premalo poudarjena, pa ste ime mesta ponesli v svet, le da na področju ljudske oziroma narodno-zabavne popularne kulture?
"Nikoli se nisem izpostavljal, delal sem za človeka. Ko smo zadnjič nekje sedeli, sem vprašal, ali le ima kdo kje zapisano, kolikokrat smo igrali dobrodelne koncerte. Vedno smo razdelili vse, tudi tisto, kar so nam dali sponzorji. Za izgradnjo otroškega oddelka bolnišnice, nabavo rentgena, za otroke s cerebralno paralizo, za duševno motene, celo za Titov dom v Kumrovcu."
Še vedno nastopate, kmalu greste spet na Hrvaško, ampak zmanjkuje osebnosti v mestu, ki bi mu dale tako močan pečat, morda celo zanemarjeno identiteto. Ste častni občan, ampak kaj bo poleg glasbe ostalo za vami, govori se o muzeju ...
"S Hermino, ženo in pevko v ansamblu Štirje kovači, se pogovarjava z občino, da bi odprli muzej Štirih kovačev. Imava zelo bogat arhiv naših desetletij glasbenega delovanja. Še iščejo prostor, želela bi, da bi to nekje ostalo, ne samo glasba, in da bi nekoč to v upravljanje prevzela občina ali muzej."
Poznavalci vas postavljajo ob bok Slavku Avseniku in Lojzetu Slaku, vam to godi ali vas ta primerjava moti? Ste bili rivali?
"Veste, samo poslušalci so merilo. Ponosen sem, da je Vilko Avsenik, naš producent, rekel, da Avsenik ne more napisati kaj takega kot Šegovc piše, Šegovc pa ne kaj takega kot Avsenik. Imamo vsak svoj glasbeni izraz. Slak je pa drugo - tu je v ospredju frajtonarica, pravil mi je, da jo je imel na podstrešju in so ga sosedi kibicali, pojdi, pa kaj zaigraj na pokaži kaj znaš. Tudi jaz jo imam, ampak že v 50 letih sem začel na klavirsko harmoniko. Slak je naredil za ljudske narodne veliko, vsak je imel svojo pot."
Kaj menite o pomenu narodno-zabavne glasbe v družbi. Je to slovenska identiteta, ki se je sramujemo, kot je nekoč v intervjuju za Večer dejal nad tem zaprepadeni poljski veleposlanik Pawel Czerwinski. On obožuje to glasbo in pravi, da jo Slovenci ponižujemo, ko govorimo o "goveji" glasbi?
"Domača, ljudska glasba je nastajala od ljudi, ki so tukaj živeli. Ljudje, ki so delali na polju, so peli in se poveselili ob delu ali zvečer, ko so končali. Te zgodovine ne moreš zbrisati, ta glasba preprosto izvira iz tega prostora. Čas pa naredi svoje in vedno nekaj doda, tudi v glasbi. Ne smemo pa skreniti s poti, elementi tradicionalne narodno-zabavne glasbe morajo biti prisotni, so temelj, če želimo delati kvalitetno glasbo. Danes je pa že toliko teh ansamblov ..."
Slabih?
"Saj je prav, da igrajo, ampak ..., bom ponazoril. V mladosti, se spominjam, ni bilo pečenke, bila je le ob posebnih prilikah in si cenil to. Danes ljudje živimo v preobilju vsega. In če je vsega preveč, ni dobro. Tudi za glasbo to velja."
Na tisoče nastopov, srečevanj z ljudmi, je za vami. Kaj smo Slovenci - delavci ali kmetje?
"Nikoli se nisem spraševal, za koga igram. To me sploh ni zanimalo. Tudi jaz sem samo človek in tega sem imel v ospredju. Tisto, kar sem opazil, pa je, da imamo Slovenci v sebi preveč fovšije na vseh področjih."
Je pa nekako veljalo, da si narodno-zabavna glasba ni znala izboriti mesta zase ...
"Leta 1981 sem bil povabljen na pomemben sestanek na Radio Ljubljana, kjer se je določala politika, kaj naj se vrti po radiu. Resna, filmska, zabavna glasba ... Skupaj smo sedeli, avtorji, filharmoniki, uredniki, in takrat naj bi ovrednotili glasbo. Ugotovil sem, da je to narobe. Občutek sem imel, da so nas takrat izločili, dali na rob. To je bila napaka, ker mi smo prihajali iz jedra. Spomnim se, kako so po medijih tudi napadali Avsenika ... Tistega, kar človek zna, mu ne moreš vzeti, lahko pa mu to prepoveš. In to je bila nekaka delna zavora. Ta trenutek pa je spet tak razmah, da ga ne moreš ugasniti."
Prekrižarili ste tudi svet - kje vse ste nastopali, kaj vse doživeli?
"V Kanadi smo bili dvakrat, prvič leta 1976, takrat skoraj dva meseca, enkrat v ZDA, morali bi tudi v Avstralijo, a so vabilo poslali prepozno, v Evropi pogosto ... Še danes vidim nepopisne občutke ljudi, ki so šli s trebuhom za kruhom iz domovine. Jaz na koncertih recimo nisem smel gledati ljudi, ker me je preveč ganilo, kako so jokali med igranjem. Po koncertih pa tako ali tako, navdušenje je bilo nepopisno. Spomnim se Slovenca, pisal se je Zupet, ki je bil podjetnik, ukvarjal se je s stavbarijo, je rekel, obnavljal in preprodajal je nepremičnine, imel je vse naše plošče. Mi smo prišli iz Jugoslavije, kot bi prišli na mesec, vse je bilo drugače, veliko blagostanje, častili so nas nenormalno. Povedali so mi, da ima podjetje, mene pa je čudilo, kako lahko ima en človek podjetje, pri nas je bilo vse državno. V Winnipegu nam je sledil s steklenicami viskija, po koncertu pa nas je hotel posebno počastiti. Ponudil pa nam je tudi marihuano in naši fantje so poskusili. In zjutraj, ko pridem v sobo, so spali oblečeni ob odprtem oknu pri minus 35 stopinjah, mislil sem, da so mrtvi! Takih anekdot je veliko. Pa ko mi je zmrznila harmonika, smo lepili zlomljene dele z lepilom za proteze, ki ga je prinesel zobotehnik našega rodu, ki se je pisal Zubarić. Zabavno je bilo."
V ansamblu, ustanovljenem leta 1954, ste bili sami kovači po poklicu?
"Vsi štirje smo bili kovači. Jaz bi igral noč in dan, igral sem Glenna Millerja, Louisa Armstronga, še danes rad potegnem to, v tem sem užival. Samo par izvajalcev je bilo tedaj pri nas, ko pa sem prvič po radiu slišal Gorenjski kvartet, sem se odločil v sekundi. To bom igral, ampak svoje viže."
Koliko melodij ste napisali?
"Blizu 800 jih je že. Pisal sem tudi skladbe za klavir, vse moje skladbe so zapisane z notami, izdal sem tudi knjižno izdajo, pesmarico s 762 melodijami po obdobjih. Zadnjo pa sem naredil za štiri klarinete. Z ženo imava izrezane in vezane članke iz časopisov o ansamblu vse od leta 1956."
Težaškega kovaškega dela v tovarni pa niste zapustili, obdelovati žareče površine ni prav preprosto ...
"Vse smo delali na roke, na zunaj močni dedi, znotraj pa duše. Mehke duše (ga popravi soproga, op. T. R.). Zame ni bilo nikoli nič težko."
Koliko vinilnih plošč, kaset in CD-jev ste skupaj izdali?
Skupaj jih je 46. Od tega tri v tujini. 1974 leta so nas zasledili v Nemčiji in nas kontaktirali iz založbe Polydor. Zanje smo potem posneli ploščo, nato so nas povabili v Stuttgart na srečanje z vsemi prodajniki mreže, tudi iz ZDA, producent je hotel, da bi profesionalno igrali in delali samo zanje. Ampak jaz nisem bil za to. Bili smo sami svoji gospodarji, nikoli nismo želeli biti kmetje na šahovnici. Mi nikoli nismo bili trgovci, mene je zanimalo samo, kako zveni. In mi ni žal, ker ni vse v denarju. Rad imam dom, svoj kraj, če delaš, pride, nisem pa vsega hotel podrediti denarju."
Koliko plošč ali kaset ste prodali?
"Natančno nismo seštevali. Spomnim pa se, da je prva izdaja prve plošče v 35.000 izvodih pošla nekje v treh mesecih, potem pa so delali ponatise. Imeli smo tri zlate in eno srebrno ploščo, eno zlato kaseto, nekoč si za zlato ploščo moral prodati 100.000 izvodov."
Izdali pa ste tudi večje število notnih zvezkov - za ansamble, zbore?
"Za Modrijane, recimo, pišem že od same ustanovitve, naredil sem jim 14 pesmi. Skupaj je bilo okoli 25 ansamblov, za katere sem delal. Ujeti pa se mora vse - melodija, aranžma, besedilo in izvedba, če od teh štirih elementov kaj manjka, ne bo nič."
Kako si lahko ob 800 skladbah izviren, da se ne ponavljaš, mnogim je vse isto v narodno-zabavni glasbi ...
"Z glasbo je treba živeti 24 ur na dan, vseskozi jo moraš imeti pred očmi. Včasih sem imel v zvezku po 10 ali 15 začetkov, pa ni steklo. Takrat je bolje začeti znova. Tako sem delal.
V marketingu je danes tako, da moraš hit non stop ponavljati in ponavljati, jaz pa tega nikoli nisem hotel, vedno sem igral samo nove pesmi. Pesem Kam le čas beži je bila samo eno leto v programu, potem pa je nisem želel več igrati. Kolikokrat so mi ljudje potem govorili, zakaj za vraga je nismo zaigrali.
Moje skladbe so žal pogosto tudi kradli, v Avstriji, Italiji, Nemčiji, imam tudi nekaj dokazov, poglejte CD-je. Sam niti vedel nisem, ljudje so me na to opozorili. Pri Borovljah je igral neki ansambel, z odra so rekli, da bodo zdaj zaigrali neko Sateliten polko, jo zaigrajo in moj prijatelj bil šokiran, saj je prepoznal mojo skladbo Bukve na Črnem vrhu. Pokazali so mu CD-je in na vsakem je odkril po dve moji skladbi."
Zakaj jih niste tožili?
"Jaz nisem te sorte človek, sem pa na SAKOJ (Savez kompozitora Jugoslavije) v Beograd pisal, naj to prepovejo in naj se to ne dogaja več. In so uspeli. Ali pa ko smo igrali v Dolomitih, tja nas je za nekaj dni povabil Lanzinger, izdelovalec harmonik. Rekel je, nekaj bi ti rad pokazal. Vstavil je neko kaseto in - pozor - od enajstih skladb je bilo na njej sedem mojih, pa nikjer nisem bil naveden kot avtor. Ampak jih nisem tožil, ker bi me to utrudilo. Tolažil pa sem se s tem, če ne bi bilo dobrih pesmi, jih ne bi nihče ukradel. Smo pa prejeli tudi kako priznanje za človekoljubno delo."
Še vedno nastopate in z odra ste v več kot 60 letih ansambla videli veliko dobrega, a gotovo tudi slabega ...
"Vedno sem videl samo človeka. Kakšen je, me ni zanimalo. Moti pa me, ko ljudje hodijo drug mimo drugega, vsaj pozdrav bi si morali nameniti. Sam pozdravim tudi desetletnega fantiča. Pozdrav je kot stikalo, z njim prižgeš luč za začetek."