Bojan Tomažič
Pevec Pankrtov Peter Lovšin je ob pogledu na skoraj osemtisočglavo množico bil predvsem pomirjen. "Kolikor se že prepričuješ, da je to samo eden v seriji koncertov, gre na koncu vendarle za veliki finale. Nismo si sicer pripravili pokala in ohladili šampanjca, ampak tudi tisti domači točeni pir, ki ga je še komaj kaj ostalo v garderobi, je odlično sedel." Da so se Pankrti skozi leta navadili sprejemati vse vrste odločitev, a nekako poskušali slediti predvsem sebi, pravi zdaj. "Ni se nam mudilo nikamor in nikoli se nismo kaj posebej spraševali, ali naša muzika še koga zanima. Če ne bi pred desetimi leti dobili res zanimivega vabila za nastop, mislim, da ne bi nikoli več igrali skupaj. Potem smo nekako spet prišli na okus."
Pred desetimi leti so koncertirali v nabito polni Hali Tivoli, leta 1987 so prav tam odigrali Zadnji pogo, kot so poimenovali koncert. Zadnji koncert je torej že bil, čeprav so bili in bodo naslednji. "Ste vsi na to pozabili? Očitno res, ker drugače ne bi v zadnjih tednih brali skoraj identičnih intervjujev, kot so jih Pankrti dali pred desetimi leti. Vidimo se torej spet čez deset let?! Naj živijo borčevski spomini še naprej! Psi lajajo, karavana gre naprej!" se posmehne glasbeni kritik Igor Bašin. Da se slovenski glasbi ob vsem tem le ne obeta nič dobrega, je dodal. "Vse skupaj spominja na izid prvega kroga predsedniških volitev oziroma napoveduje izid drugega kroga," vleče vzporednice.
Vendar so na tokratnem koncertu bili tudi mladi in ne samo stari punkerji in drugi nostalgiki. "Zakaj mlade ljudi glasba Pankrtov privlači? Iz njih veje neki uporniški duh, ki presega same vsebine, ki so iz današnje perspektive včasih verjetno težko razumljive, ko govorimo na primer o partiji, železni zavesi ali konformnih mladincih," razmišlja Gregor Tomc iz pankrtske ekipe, sicer pa doktor sociologije. "Za nas je koncert lepa prilika, da pozabiš na bolečine v hrbtu, na dolgčas v postelji in na leta do penzije. Pri mulariji je stvar bolj enigmatična. Prav gotovo ne obujajo spominov na čase, ko jih še ni bilo. Po mojem je problem v tem, ker nimamo mladih popularnih sodobnih bendov. Nimamo pa jih zato, ker nimamo glasbene industrije, ki bi te talente iskala in jih promovirala."
Da je glasba, ki jo igrajo Pankrti, bolj trdoživa, kot so si kdaj lahko predstavljali, Peter Lovšin prepričuje, da je v Stožicah vseeno šlo predvsem za glasbo. "Tudi mi smo - kot nekako začarani - še kar naprej vpeti vanjo. Po eni strani se zdi, da smo takrat s pravo mero veselja in uživanja res naredili stvari, ki so preživele neko dobo in funkcionirajo še zdaj. Po drugi strani je očitno, da res primanjkuje glasbe, ki bi bila zabavna in bi vsaj malo komunicirala s težavami, v katerih se ljudje znajdemo, pa naj bo zaradi sebe, ljubice, šefa ali pa predsednika vlade." Po odzivu je seveda logično, da bodo še igrali. "Turneja Gospodje, jest vam ne verjamem se bo nadaljevala. Do novega leta bo v Sloveniji še vsaj pet koncertov Pankrtov."
Lublana je (spet) bulana
Pankrti so z gosti v ljubljanskih Stožicah odigrali koncert pred skoraj osemtisočglavo množico. Na koncert so prišli punkerski prvoborci, a tudi veliko mladih (punkerjev, ki torej še so). Sedemnajst, Tovariši, jaz vam ne verjamem, Namesto tebe, Anarhist in Metka, Za železno zaveso, Totalna revolucija, Lublana je bulana in druge pesmi so hiti, čeprav jih ne vrtijo po radiu.
Ker sodobniki niso primerni
Stara glasba (ki s sporočili evidentno ostaja aktualna) je lahko privabila na koncert veliko množico, ker nove primerne ni, ugotavlja dr. Gregor Tomc. "Po mojem je problem v tem, ker nimamo mladih popularnih sodobnih bendov. Teh pa ni, ker nimamo glasbene industrije, ki bi te talente iskala in jih promovirala."
