(RAZSTAVA) Pošasti so ljudje

Od 11. marca do 22. aprila je v Mestni galeriji Nova Gorica na ogled razstava Pošasti so ljudje. Sodeluje 13 slovenskih umetnikov: Mirsad Begić, Goran Bertok, Saša Bezjak, Andrej Brumen Čop, Matej Čepin, Tina Dobrajc, Mito Gegič, Milan Golob, Natalija Šeruga Golob, Zdenko Huzjan, Marko Jakše, Janez Kardelj in Mateja Kavčič. Kuratorka je Nina Jeza.

Vse od antike do danes številna vizualna dela upodabljajo zlo, vojne. V slovenski umetnosti najdemo motiviko srhljivega na primer pri Francetu Miheliču, Zoranu Mušiču in Jožetu Tisnikarju, ki jim je skupno to, da so znali na neposreden, a prefinjen način upodobiti temo, strah in smrt. Unheimlich, kakor je to poimenoval Freud.

"V obdobju pandemije smo več kot očitno zabredli v siva močvirja intelektualnega kvaziprestiža družbenih omrežij. Sodobne pošasti za pranje možganov so nadomestile psihopate, institucionalizirane norce in nadomestne morilce ter s pomočjo socialnih mrež in dostopnostjo vsakovrstnih informacij docela zabrisale mejo med znanostjo, dejstvi in fikcijo. Živimo v svetu, kjer grotesknost vnovič prihaja do izraza, kjer se po dveletnem spopadu s pandemijo soočamo z eno najresnejših kriz Evrope in sveta, z vojno. Razstava temelji na predstavitvah absurda, hororja, groze in obče grotesknosti skozi umetniški pogled - izbrana dela nas nevsiljivo popeljejo skozi svet pošasti, prikazni, demonov in z nami delijo občutke neke abstraktne, a zato nič manj resnične nočne more, ki nas spremlja v vsakdanjem življenju: včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri," se sprašuje Nina Jeza.

Kaj prinašajo posamezni avtorji in avtorice?

Zdenko Huzjan predstavlja Spomin iz otroštva, ko so otroci med igro našli zakopano človeško lobanjo. To je umetnika zaznamovalo skozi vse slikarsko ustvarjanje, saj dogodek vzbudi v umetniku na eni strani ljubezen do arheologije, na drugi pa tudi do poezije.

Mirsad Begič najbolj uživa v raziskovanju in upodabljanju staroveških, predvsem egiptovskih kultur, zanimajo pa ga tudi stare ameriške civilizacije, denimo Inki ali Azteki. Begić se predstavlja z risbo oziroma kolažem, ki je pravzaprav relief, saj vidimo dejanske kosti in razpadajoče naravne ter umetne, predvsem pa mehke materiale, ki nosijo Begičevo simbolično vsebino minljivosti, hkrati pa nas opozarjajo na večnost.

Marko Jakše, letošnji predstavnik Slovenije na beneškem bienalu, je mistično-fantastični umetnik, katerega slike so polne fantazij, pravljic in podob, ki najprej delujejo grozljivo, takoj nato pa tudi izrazito lepo. Za Jakšeta velja, da slika povsem samosvoj mistični svet in z njim razpira nezavedno, do katerega se je treba dokopati s predanostjo, zavzetostjo in predvsem samostojno.

Janez Kardelj si je z Jakšetom delil isto mentorico - Metko Krašovec. Kardeljev umetniški pristop je sicer povsem drugačen, slikarsko-konceptualen. Oba umetnika v delih sporočata določeno moralno in etično vsebino, podkrepljeno s sociološko ali filozofsko tematiko. Obema je skupno tudi to, da sta primarno figuralika. S sliko, naslovljeno Protinravno svinjstvo z Jewellianom, nam umetnik sporoča naslednje: "Artefakt je nastal v času, ko je britanska policija ugrabila Juliana Assangea iz političnega azila na ekvadorski ambasadi v Londonu in ga zaprla v najstrožje varovan zapor Belmarsh v Londonu. Ta slika je od maja leta 2019 simbolno delila Assangeevo usodo. Bila je zaprta na treh različnih lokacijah, nazadnje v neki kleti v Ljubljani. Njena izolacija se zdaj prekine. Kot lastnik in avtor sem se odločil, da bo na razstavi Pošasti so ljudje v Mestni galeriji Nova Gorica original in ne reprodukcija."

Hommage Gabrielu Stupici

Slikarski opus Andreja Brumna Čopa obsega več različnih tem, izstopajo pa dela, prežeta z osebno tematiko, kot je boleča izkušnja odraščanja v omejujočem okolju, ki še danes na istospolno usmerjenost gleda precej od strani. Kritičen pogled na aktualne probleme manjšine in stiske posameznika slikar podaja bodisi subtilno občuteno bodisi dramatično brutalno. Razstavljena slika Šola hoje je pravzaprav hommage Gabrielu Stupici. Upodobljena črna smrt, ki vodi otročička, obdanega s čebelami, tako ponovno vzpostavlja simboliko insektov, stalnih spremljevalcev Čopovih slik, s čimer ga smemo okarakterizirati kot slikarja mističnega.

Milan Golob slike naslavlja po nagrobnikih, ki jih najde na svojih popotovanjih po srednji Evropi. Ta projekt je pričel leta 2002 in v okviru njega vsako leto poslika od 40 do 100 del. Za tokratno razstavo sta izbrani dve slikarski deli, Zmago Jeraj (1937-2015) ter Amelie Neresheimer (1850-1924), dodan je videoposnetek z glasom umetnika, ki bere imena umrlih.

Natalija Šeruga Golob prav tako sodi med umetnice, ki jih navdihujejo ali nagovarjajo srhljive zgodbe. Tokrat predstavlja opus slik iz serije Zbirka W. B. V njej so portreti otrok in razglednice, namenjene W. B., z dodanimi upodobljenimi konjički, ki so na videz naključno nametani po tleh ob lesenem otroškem konjičku

Saša Bezjak ima nekoliko drugačen, predvsem zelo neposreden umetniški pristop do problematike medosebnih odnosov. Poudarek je na erotiki in intimi, ki ju upodablja skozi prvinsko oziroma primitivistično risbo, ki sicer deluje, kakor da bi jo naslikal otrok: podobe so izražene skozi kroki, torej linijo in črto, izdelano ad hoc, tukaj in zdaj, v eni popolni potezi.

Goran Bartok se izraža v fotografskem mediju. Pravi, da noče biti fotograf, ki zgolj ujame in s tem posname neki motiv, temveč se fotografske tehnike loteva veliko bolj "slikarsko", saj podobe računalniško obdela, torej podobno kot slikar s čopičem, le da fotograf uporabi pač drugo orodje. Bartokove fotografije so resda morbidne, vendar nas prevzamejo s hladno lepoto, ki jo izžarevajo.

Slika Karneval avtorja Mita Gegiča, ki upodablja krutost prekomernega klanja svinj za prehrambne potrebe človeka.

Umetnica Tina Dobrajc se osredotoča na raziskovanje vloge ženske nekoč in danes, jo spretno prepleta s simboliko emancipacije ter privzgojene tradicije, hkrati pa opozarja na dediščino socializacije in historično zapostavljanje vloge žensk. Njene upodobljene deklice so prisrčne, hkrati pa srhljive.

Matej Čepin je samouk, ki izkazuje prepoznavno samosvojost in jo nadgrajuje v obstoječo realnost. Čepin upodablja morbidnost moderne družbe ter splošno izkrivljenost in popačenost iluzije realnosti. Upodobljeni Pennywise spodbuja mističnost, freudovski Unheimlich, nelagodje in tesnobo.

Mateja Kavčič se neposredno dotika minljivosti kot osrednjega pojma biti, torej časa, materialov in seveda nas samih.

Na otvoritvi razstave sta mladi umetnici Karin Vrbek in Betina Habjanič izvedli tudi video-avditivni performans Lullaby/Uspavanka.