Sara Tement: Telo pod stresom reagira podobno kot pri intenzivnem športu

Delo pomembno zaznamuje naše odraslo življenje, saj na delu preživimo njegov znaten del (približno 50 odstotkov budnih ur v vseh delovnih dneh oziroma po podatkih Gallupove raziskave v povprečju 81.396 ur v celotni delovni dobi). Le še za spanje porabimo več časa. Delo pomembno prispeva k naši identiteti in občutku smiselnosti ter prispevanja v skupnost. Delovna aktivnost nam prinaša ekonomsko in socialno varnost, pomembna pa je tudi za naše zdravje in dobro počutje. Pri tem je ključno, v kakšnem delovnem okolju opravljamo svoje delo. Delovno okolje lahko krepi ali pa poslabšuje naše duševno zdravje. Skrb za dobro duševno počutje na delovnem mestu je zaveza in odgovornost delodajalcev in tudi zaposlenih. Kako uspešno krmariti med delovnim in zasebnim življenjem, smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Saro Tement z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

Kateri so tisti dejavniki, ki lahko v delovnem okolju ogrožajo naše duševno zdravje?

Dejavnikom, ki v delovnem okolju ogrožajo naše duševno zdravje, pravimo psihosocialna tveganja na delovnem mestu. Ta tveganja lahko izvirajo iz konfliktnih socialnih odnosov na delovnem mestu, pa tudi iz potrebe po uravnavanju lastnih čustev, ki jih moramo na delovnem mestu izkazovati bolj prilagojena, kot so morda v resnici. Težave izvirajo tudi iz organizacije dela, povzročajo jih časovni pritiski pri delu, kadar je preveč zadolžitev na neko časovno enoto ali je delovnih nalog preprosto preveč. Druga tveganja izhajajo iz pomanjkanja kompetentnosti, sposobnosti za opravljanje delovnih nalog, torej da delu nismo kos. Težavo predstavlja nejasnost delovnih nalog, torej da nismo prejeli jasnih navodil, kaj so naše delovne naloge ali kdaj je neko delo zaključeno. V zadnjih letih se v literaturi veliko govori o nelegitimnih delovnih nalogah, to so obremenjujoče delovne naloge, ki jih zaradi svojega statusa ali vloge na delovnem mestu naj ne bi opravljali ali pa so nelegitimne zato, ker so povsem nepotrebne in bi se lahko s kakšnimi drugimi organizacijskimi tehnološkimi rešitvami popolnoma odpravile, pa jih zaposleni vseeno opravljajo.

Ali med psihosocialna tveganja šteje tudi mobing? V čem se tovrstni slab odnos, ki je posledica neenakomerno razporejene moči v odnosu med delavcem in nadrejenim, pravzaprav kaže?

Mobing kot neka skrajna situacija lahko izvira iz posameznega konflikta, ampak o mobingu govorimo pri dlje časa trajajočih, ponavljajočih se dogodkih. Velikokrat se kažejo na verbalni ravni, največkrat pa so te oblike pritiskov, ki se izvajajo v kontekstu mobinga, zelo prikrite. Zaposlenemu se recimo na razne načine da vedeti, da ga več ne želijo na delovnem mestu: odvzemajo mu opravila, mu dajejo nepotrebne ali nesmiselne delovne naloge ali pa take, ki so zanj prelahke ali pretežke. Lahko pa se seveda kaže tudi skozi obrekovanje, opravljanje in žaljenje osebne integritete in zasebnega življenja prizadetega.

Situacije, ki ste jih opisali, torej pri posamezniku v delovnem okolju povzročajo stres, ta pa se potem lahko izrazi v duševnih težavah?

Odnos med delom in duševnim zdravjem je večplasten. Po eni strani lahko govorimo, da delo negativno vpliva na duševno zdravje, po drugi strani pa trenutno duševno zdravje osebe lahko vpliva na opravljanje dela. Gre torej za dvosmerni proces, ki pa je lahko pozitiven ali negativen. Delo lahko negativno vpliva na duševno zdravje, po drugi strani pa lahko marsikomu pomeni način, da se vrne v normalno stanje po neki težavi na področju duševnega zdravja. Dejavniki v delovnem okolju lahko prispevajo k težavam na področju duševnega zdravja predvsem zaradi tega, ker povečujejo verjetnost za doživljanje stresa. Obenem pa večje delovne obremenitve zaposlenega terjajo več počitka, in če ta počitek iz kateregakoli razloga izostane, to dodatno prispeva k nalaganju stresa.

Posledice preobremenjenosti se pogosto pokažejo šele po daljšem času izpostavljenosti stresu, zato jih posamezniki morda niti ne zaznajo. To ni kot zlom roke ali virus gripe. Kakšni so simptomi, da z našim duševnim zdravjem ni vse v redu?

Simptomi, ki bi kazali na težave na področju duševnega zdravja ali pa tudi na doživljanje stresa, so večplastni. Prvi so čustveni znaki, ki so lahko jeza, razdražljivost, pa tudi pretirana apatija. Lahko vidimo simptome na miselni ravni, "preveč mi je vsega, znorel bom", kar izraža občutek ujetosti v situacijo. Na vedenjski ravni se kažejo kot nespečnost, prevzemanje nezdravih življenjskih navad oziroma zdravju škodljivo vedenje: kajenje, zloraba alkohola, pomanjkanje telesne aktivnosti, napačna prehrana.

Vsi opisani simptomi so torej lahko posledica stresa v službi. Ali se lahko kažejo tudi kot težave na telesni ravni, ne zgolj v duševnem zdravju?

Številne raziskave potrjujejo, da stres deluje na dveh ravneh: neposredno deluje na psiho-fiziološki ravni, posredno pa povečuje verjetnost za zdravju škodljiva vedenja in zato potem deluje tudi na zdravje. To lahko razložimo s primerom: po slabem dnevu v službi bi se bilo dobro posvetiti kaki telesni aktivnosti, vendar namesto tega raje obležimo na kavču ali se prepiramo s partnerjem, spijemo kozarec alkohola, vse to pa na telesni in vedenjski ravni ne bo prispevalo k zdravju.

Neposredno pa stres dejansko deluje na različne organske sisteme, na primer na srčno-žilni sistem. Ko smo v stresu, je odziv podoben, kot da bi se ukvarjali z intenzivnim športom.

Ali so te povezave tudi znanstveno dokazane?

So, čeprav jih ni preprosto ugotavljati, ker na psihofiziološki ustroj deluje veliko dejavnikov in zelo težko rečemo, katera stresna okoliščina je vzrok za neko bolezen. Potrebno je upoštevati vrsto drugih dejavnikov, od spola, starosti do drugih dejavnosti, ki jih oseba počne, splošno psiho-fizično kondicijo. Seveda so med temi dejavniki tudi interakcije, torej gre za kombinacijo več dejavnikov. Tako da ugotavljanje teh povezav ni preprosto. Nekaj dokazov v literaturi obstaja. Obstajajo tudi dokazi iz večjih, dlje časa trajajočih, tako imenovanih vzdolžnih raziskav. Večje vzorce ljudi spremljajo skozi desetletja in denimo ugotavljajo, da je veliko število delovnih ur dejavnik tveganja za srčno žilne-bolezni.

Na Festivalu duševnega zdravja boste predavali o tem, kako se spočijemo po delu. Kaj v splošnem svetujete ljudem?

Po vsakem delu bi si morali vzeti čas za regeneracijo ali počitek, da se naše energijske zaloge ponovno napolnijo in da smo ponovno pripravljeni za nove zahteve dela, pa tudi druge vsakodnevne situacije, na vedenjski in tudi na miselni ravni. Če se le da, naj bi v prostem času doživeli občutek telesne in miselne sprostitve. V prostem času naj bi se ukvarjali z aktivnostmi, ki nam dajo občutek nadzora. Velikokrat si kakšnih aktivnosti ne izberemo sami, prosti čas je navsezadnje povezan tudi z nekaterimi nujnimi opravili, recimo gospodinjskimi, ki jih sicer ne bi z veseljem izbrali. To potem ne daje občutka avtonomije oziroma nadzora. Dobimo ga, ko si neko aktivnost namensko sami izberemo in načrtujemo. Na delovnem mestu tej potrebi pogosto ni zadoščeno. V prostem času naj bi tudi doživeli občutke povezanosti z drugimi, tudi obvladovanja stvari, ki nam gredo dobro od rok. Zato se je smiselno ukvarjati s stvarmi, v katerih smo dobri, ker se lahko skozi te aktivnosti v prostem času izkažemo. Literatura v bistvu kaže, da so ravno te izkušnje – torej odklop, sprostitev, povezanost, izkušnja obvladovanja, nadzora – bolj pomembne kot konkretne dejavnosti.

Je pa izbira dejavnosti zelo odvisna od posameznikovih interesov. Bolj kot konkretne dejavnosti, ki jih izvajamo, je pomembno, ali nam te dejavnosti res omogočajo, da na psihološki ravni pridobimo prej omenjene izkušnje. Telesna aktivnost naj bi bila med tistimi, ki najbolj pomagajo pri odklopu, ker je preprosto pretežka in težko vmes še razmišljamo o delu. Mogoče pa za koga ni telesna aktivnost tista, ki omogoča odklop, ampak katera druga. Tudi družabne aktivnosti z družino in prijatelji so lahko vir pozitivnih občutkov, vendar ne, če skupinsko premlevamo probleme pri delu, ker potem v bistvu podaljšujemo negativne vplive delovnega okolja in jih ravno s tem prenašamo v prosti čas.

Ljudje nimamo težav govoriti o svojem delu, težje pa spregovorimo o svojih čustvih, sploh če so negativna. So duševne težave še vedno stigmatizirane?

Nimam konkretnih podatkov, s katerimi bi si lahko tukaj pomagala, tako da je to izključno moje osebno mnenje. Mislim, da so oziroma da posameznik, če govorimo v delovnem kontekstu, še vedno lažje govori o bolniški odsotnosti zaradi telesnih težav kot pa zaradi duševnih. Redkokdo se pogovarja o težavah na področju duševnega zdravja pa o načinih zdravljenja, ki jih prejema. V tem smislu bi lahko rekli, da je duševno zdravje do določene mere stigmatizirano oziroma se ljudje bojijo odziva sodelavcev, ko jim zaupajo te težave.

Menite, da bi lahko več raziskav pomagalo destigmatizirati težave v duševnem zdravju? Kako bi to pomagalo zaposlenim, ki se soočajo z njimi?

V okolju, kjer se nadrejeni zavedajo, da lahko imajo zaposleni tudi težave na področju duševnega zdravja, so primerno občutljivi za te težave in nasploh takšnim zaposlenim ponujajo oporo, je zaposlenim zagotovo laže in se prej rehabilitirajo. Destigmatizacija bi zato lahko bila konstruktivna. Pa tudi nasploh bi lahko takšne raziskave pomagale bolje razumeti predstave ljudi, ustrezne in neustrezne, o določenih duševnih težavah. Navsezadnje v delovnih okoljih preživimo veliko časa, sodelavci se pogovarjamo o določenih zadevah in morda smo tudi lahko drug drugemu vir informacij in podpore. Mogoče lahko pomeni interakcija s sodelavcem za nekoga ravno to spodbudo, da poišče pomoč.

Pa je tovrstne pomoči v Sloveniji dovolj ali jo je težko najti? Čakalne dobe za specialiste so na vseh področjih dolge, je pri psihosocialni pomoči kaj drugače?

Pomoč je v Sloveniji precej težko najti. Če se name obrne kdo, ki ima težave na področju duševnega zdravja, imam tudi sama že težave poiskati ustrezne strokovnjake in ustrezen način odzivanja. Na koga se najprej obrniti, kje najhitreje poiskati pomoč? Mislim, da bi bilo potrebno ljudi ozaveščati o virih iskanja pomoči, torej na koga se v bistvu lahko obrneš. Menim, da je to v prvi vrsti naloga delodajalcev oziroma pristojnih služb znotraj organizacije. Če se ozavešča, informira, izobražuje o različnih temah, zakaj ne bi enkrat posvetili dela izobraževalnega procesa na delovnem mestu temu, kako poiskati pomoč ob težavah na področju duševnega zdravja.

Ves čas govorimo o tem, kako naj se posameznik sooči s stresom na delovnem mestu. Kaj pa bi lahko pristojni v delovnih organizacijah konkretno storili za zmanjšanje dejavnikov tveganja?

Tukaj je še ogromno manevrskega prostora. Mislim, da je zelo malo posluha in zelo malo razmisleka v tej smeri. Pred sto leti so se zelo dosti ukvarjali s procesi reorganizacije, delno tudi z odpravo delovnih nalog. Resda je bil namen tega velikokrat povečevanje učinkovitosti, zlasti v proizvodnih procesih, ampak vse spremembe so bile uresničene na ravni organizacije dela. Tudi danes bi se morala podjetja vprašati, kaj pravzaprav delamo. Ali vsi zaposleni delajo to, kar naj bi delali, ali delajo neke stvari, ki v bistvu presegajo njihove kompetence ali pa so nepotrebne? Ali imamo jasno določena pričakovanja, primerno dorečene časovne roke? Ali so vsi sestanki res potrebni in smiselni? Ali sta potrebni vsa dokumentacija in birokracija? Ali je mogoče kake delovne naloge odpraviti? Res pogrešam eno tako korenito reorganizacijo delovnih procesov in verjamem, da bi podjetja, ki bi se za to odločila, našla precej rešitev v delovnem procesu, ki bi odpravile nesmiselne naloge in časovne pritiske.