V
aši romani so intimni in psihološko poglobljeni portreti ljudi, stisk. Kot novinarka pišete o širših družbenih procesih. To prehajanje med osebnimi zgodbami in širšimi družbenimi problemi je lahko inspirativno, a hkrati begajoče. Je ta dva svetova težko usklajevati?
Kot da me ni
Ni shizofreno?
Zgodbe posiljenih žensk v BiH so še vedno družbeno relevantne. Mnoge, ki so poskušale uveljaviti svoje pravice na sodišču, dobivajo položnice za več tisoč evrov za sodne stroške, ker je ustavno sodišče BiH odločilo, da so to postopki, ki lahko zastarajo. Vas te krivice še preganjajo?
Grbavica
A le v Federaciji, ne pa v Republiki srbski in ne na zvezni ravni BiH.
Zakaj je to normalno?
Kje se za vas zgodba konča? Vi ste zgodbo povedali kot novinarka, nato kot literatka. Ste zadovoljni? Je to dovolj?
Samo sprašujem, kje je za vas trenutek, ko se pomirite z zgodbo, ki jo pripovedujete.
Je v tem, da lahko danes pišete, o čemerkoli želite, napredek? Drugače je, kot je bilo v devetdesetih, ko tega niste mogli.
Kako?
Ne pa o hrvaškem?
A vi ste si izborili prostor, da lahko poveste vse zgodbe, ki jih želite ...
V enem od intervjujev ste rekli, da v družbi ni več zaupanja in radosti - je to problem?
Kot državljanka, politična članica družbe ste kdo? Je vaš dom Hrvaška? Švedska?
Seveda. A nazaj v modi so izključujoče nacionalistične identitete.
Govorite švedsko?
Pred kratkim so mediji predstavili zgodbo čilskega begunca, ki je bil žrtev neeksplodirane granate, ki se je znašla na ulici enega od švedskih mest. Orožje prihaja tja z nekdanjih vojnih področij, opozarjajo, da tudi z Balkana. Ideja je bila, da bo Evropa prišla na Balkan, a zdaj mnogi opozarjajo, da se je Balkan razširil v Evropo. Kako gledate na to?
Zakaj v devetdesetih letih kljub prav tako velikemu številu beguncev nismo videli podobnega sovraštva?
Zaključili ste tri romane o ženskah, ki so bile pripravljene žrtvovati svoje življenje ...
Ni?
Njihove zgodbe še vedno govorijo o naših družbah?
Živimo v družbi, kjer se sistematično sporoča, da je vsak lahko genialec ...
Osrediščenost na posameznika, ki lahko doseže karkoli, če bo le znal izkoristiti priložnosti na pravi način?
Bi lahko bil Albert Einstein, čigar življenja se dotikate v zadnjem romanu, tak genialec brez svoje žene, Mileve Marić?
Da. A govoriva o vašem romanu. O zgodbi likov, ki ste jo napisali.
Mileva Einstein. Teorija žalosti
Ogromno je vprašanj, ki se odpirajo.
Zakaj je bilo to za vas pomembno?
Pred tem ste napisali romana, v katerih pišete o Fridi Kahlo in Dori Maar ...
Je ta zgodovina pomembna za ženske danes, ko imamo gibanje #jaztudi in uspešne političarke?
Angela Merkel, voditeljice desnice ...
Srbska premierka Ana Brnabić, Beata Szydlo ostaja podpredsednica poljske vlade, županja Rima ...
Da.
Želja po nadzoru vsaj polovice družbe?
Lahko iz vaših romanov razberemo tudi, zakaj projekt enakopravnosti še ni uspel?
Je točka, ko lahko emocionalni nagovor bralca spodbudi tudi njegovo državljansko, družbeno delovanje?
Ampak umetnost je vedno tudi ideološka. Ali ni?
Ideologija, o kateri govorite, je nekaj drugega kot politična drža posameznika.
Da. In poslušamo, da ni nič ideološko, pri čemer je vse bolj jasno, da je tudi pozicija, da ni nič ideološko, ideološka v tem, da ohranja sedanji sistem.
Umetniško delo pa ni nujno ideološko?
