"Če dobro razumem, želite, naj grem v prostor z vsemi temi najstniki in napolnim njihova življenja z ljubeznijo do učenja. Še več, vlijem naj jim občutek ponosa na njihovo poreklo, blažim moteče vedenje in opazim vse znake zlorab. Borim naj se proti drogam in spolno prenosljivim boleznim, preverjam, ali ne nosijo s sabo pištol in nožev, in dvigujem njihovo samozavest. Učim naj jih ljubezni do domovine, državljanskega vedenja, športnega odnosa in pravičnosti; kako skrbeti za stanje na tekočem računu in kako se prijaviti za delovno mesto …" To je zapis učitelja, ki je ob svetovnem dnevu učiteljev zakrožil po družbenih omrežjih. In čeprav naj bi šlo za ameriškega učitelja, zapis odlično povzema tudi pričakovanja slovenske družbe in države kot sistema do učiteljev. Najmanj to, kar našteva, pričakujemo od tistih, ki vsakodnevno aktivno preživijo velik del dneva z našimi otroki. Da so ob tem, ko glave učencev in dijakov polnijo z znanjem, po potrebi še vzgojitelji, psihologi, mentorji, svetovalci, poslušalci in na žalost tudi kdaj nadomestni starši.{infobox-quote_full}175628{/infobox-quote_full}
Ob teh pričakovanjih pa se redko vprašamo, ali ta njihov vsestranski trud, ki ga velika večina učiteljstva izkazuje, tudi znamo ceniti. Že res, da smo v času, ko je šola potekala na daljavo, starši spoznali, kako pomembna je vloga učiteljev v življenju. A zdi se, da se že po nekaj mesecih "šolske normalnosti" vračamo v stare tirnice poznavalsko-kritizerskega odnosa.
Oblast nasploh pa je skozi to težavno epidemično obdobje jasno pokazala, da tako kot od ministrice za izobraževanje Simone Kustec pričakuje le, da je izvrševalka ukazov iz vladne palače, tudi od učiteljev pričakuje zgolj in samo, da so izvrševalci odločitev, ki so jih za šole sprejeli na povsem drugih področjih in nivojih, ne da bi za mnenje povprašali njih, praktike, ki najbolje vedo, kako je v praksi izvedljivo in kaj se je obneslo.
Mačehovski odnos do učiteljev in izobraževanja ni od včeraj. Tudi vlade zadnjih petnajst let so bolj le z besedami kot dejanji dokazovale, da je naša šola dobra in učitelji v njej najpomembnejši. Kar je povsem zgrešeno, kajti v zavest tako družbe kot politike, ki pomembno sooblikuje odnos do izobraževanja, bi se moralo usidrati, da tako, kot je izobraževanje eden od stebrov družbe, so učitelji temelj, na katerem ta steber stoji. In če te temelje vseskozi z neprimernim, podcenjujočim odnosom spodkopavaš, ne moreš pričakovati, da se bodo ti desetletja razdajali zavoljo plemenitega poslanstva, ki so si ga izbrali.
Postepidemični čas je zato še kako primeren, da najprej kot družba preizprašamo svoj odnos do učiteljstva in izobraževanja po vsej vertikali, nato pa morajo slediti tudi sistemske spremembe, ki bodo omogočile učitelju večjo veljavo in ki ne bodo zaviralec večje vpetosti tako tujih učiteljev in študentov kot tudi idej v naš izobraževalni sistem. Le tako se bodo mladi lahko uspešno spoprijeli z izzivi, ki so pred njimi in družbo nasploh.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
