(TEST) Hyundai i10: Ima vse, kar imajo veliki

Pri nas najmanjši nimajo izjemnega tržnega uspeha, precej ali povsem drugače je v megalopolisih. Njihov adut naj bi bila predvsem urbana primernost. Ni sporno, kot tudi to ne, da zmorejo ponuditi precej več. Velja tudi za i10, najmanjši hyundai v modelskem portfelju južnokorejske tovarne.

Prav testni i10 je dokaz, kaj vse je mogoče doseči z nekaj pomade, torej lišpanjem. Rdeča streha oziroma dvobarvna karoserija (kar je treba, žal, doplačati), satenasta črna maska z rdeče obrobljenimi meglenkami, precej temna kolesna platišča in še nekaj drugih, očem prijetnih karoserijskih dodatkov naredijo nekakšen hokus pokus – zlahka opaziš, da se za njim obrnejo tudi tisti, ki jih avtomobili, kot je i10, zanimajo malo ali nič. Učinkovita preobrazba.

Notranjost je sodobna: ugaja osempalčni zaslon na dotik, združen z merilniki v podolgovato armaturo, ki se raztegne tja do sovoznikovega sedeža, pa množica odlagalnih prostorov, ki sicer niso veliki, so pa, razmeroma dobra sta prednja sedeža, ki pa bi lahko nudila nekaj več bočne opore. Multifunkcijski sistem deluje učinkovito in odzivno, ni zapleten, kar ima pri določeni avtomobilski publiki dodaten pomen. Materiali so dobri, izdelava kvalitetna (je treba o tem še pisati?), položaj za volanom ni nekaj izjemnega, ni nastavitve po globini. Sedenje zadaj ne more biti nekaj, kar bi posebej navduševalo, a tudi ni izjemno problematično, le tisti, ki so tam, morajo biti običajnih kilogramskih in centimetrskih gabaritov. Prtljažnik je v osnovni postavitvi eden večjih v tej konkurenci, zloženi zadnji sedeži ustvarijo ravno dno, hvalim, da je imel avto zasilno rezervno kolo, čeprav je treba to doplačati.

Motor in tudi vozne lastnosti i10 so v tej izvedbi predvsem urbano primerne. Končna hitrost je težko dosegljiva, poraba bi lahko bila nekaj skromnejša, saj je tudi moči razmeroma malo, pri višjih hitrostih je malce preveč hrupno. Zlahka bi se odrekel robotiziranemu petstopenjskemu menjalniku, pa ne zaradi 690 evrov doplačila. Pri nizkih hitrostih še gre, pri višjih oziroma pospeševanju je vendarle prepočasen oziroma zelo specifičen. Drži pa, da sta z njim ena voznikova roka in noga prosti, kar dandanes ni nepomembno. Obstaja pa rešitev, saj ponujajo njegovo ročno alternativo.

Najmanjši hyundai reinkarnira že pozabljeno – da ima vse, kar imajo veliki. Morda, le v manjših količinah.