(TEST) Ford puma: Tokrat se jim je posrečilo združiti čedno zunanjost z dobrimi voznimi lastnostmi

Ameriška avtomobilska hiša je s pumo popestrila ponudbo športnih terencev, kar seveda ni nepričakovano. Trenutni seznam je spoštljiv: veliki edge z opaznim ameriškim DNK, manjša kuga je veliko bolj evropska, doslej najmanjši ecosport je na začetku predstavljal nekakšno mašilo v tovrstni ponudbi, puma pa postavlja piko na i - vsaj za zdaj. Ford tako dokazuje razmeroma hitro prilagajanje evropski lakoti po športnih terencih, ki traja že kar nekaj časa, a ni nujno, da bo trajala neskončno.

Puma spada dimenzijsko v razred manjših športnih terencev, prav tistega, ki tudi na slovenskem avtomobilskem prostoru razveseljuje tovarne oziroma trgovce in navdušuje kupce. Karoserijska podoba tega forda je dokaz, da vendarle znajo oziroma zmorejo: kupejevska linija, zanimivo oblikovane in velike prednje luči, obel ter rahlo padajoč zadek ugajajo. Puma je čedna, to pa je nekaj, s čimer se večina fordov - izjeme so precej redke - ni mogla pretirano pohvaliti. Zdelo se je celo nekako tako, kot da jih karoserijski kroj manj zanima kot konkurenco. A časi se tudi na stari celini kar silovito spreminjajo, dokaz za to je neposredna konkurenčna hiša, ki je v tem pogledu naredila občuten korak naprej. Če puma v tem pogledu napoveduje nove čase, tudi lepo in prav.

Dolžinska skromnost ima prednost v urbanem okolju, marsikaj drugega trpi. Sedenje na zadnjih sedežih v pumi ni nekaj, kar bo potrjevalo družinski namen, prej obratno. Tudi prtljažnik je v volumenskem smislu razmeroma skromen. Je pa fino nekaj drugega: v njegovem dnu je globoka, kar 80-litrska luknja, ki požre marsikaj, povrh jo prekrije pokrov oziroma dno. Pričakovan je dokaj visok prtljažno-nakladalni rob, kar starejši populaciji ne bo všeč, ampak to je pač dejstvo. Je pa po drugi strani znova dobro in praktično, ker zloženi sedeži druge vrste ustvarijo ravno dno brez zoprne stopnice, česar številni konkurenti ne morejo ponuditi. Plus, torej.

Voznikovo okolje je sodobno in, jasno, povsem digitalizirano. V opisani varianti je ta puma tudi blagi hibrid, ki pomaga bencinskemu motorju, obnavlja zalogo energije in še marsikaj. Toda velika večina voznikov tega ne more prepoznati oziroma opaziti. Zato je zelo uporaben in koristen prikazovalnik delovanja motorja v režimu blagega hibrida, tako vsaj veš, pri čem si. Vozniku je na voljo kar pet različnih voznih profilov oziroma načinov (eco, sport, normal, spolzko, teren), a tisto, kar utegne vsaj nekoliko motiti, je zvok bencinskega trivaljnika: je preveč medel oziroma neizrazit. Saj je jasno, da puma s tem agregatom ne more pokati od moči, ampak zvok je sestavni in pri kar številnih voznikih ne povsem nepomemben del odnosa do avtomobila. Halo, Ford?

Če se fordi doslej in v kar veliki večini niso dičili s kakšno posebno dizajnersko všečnostjo - z vsem previdnim spoštovanjem do različnosti okusov -, so se skoraj vedno ali pogosto dokazovali z bistvenim - voznimi lastnostmi. Puma je fino in natančno vodljiva, s podvozjem, ki solidno premaguje slovensko cestno tragedijo, ne povzroča pokimavanja ali nagibanja, hkrati pa z agregatom ustvarja spodobno živahen športni terenec. Pri porabi je razlika med tistim, kar oznanja tovarna, in onim, kar se pokaže tudi zmernemu vozniku, razmeroma velika. Cena skromne gibne prostornine, nedvomno. Žal je treba kar nekaj dodatne opreme, ki precej vpliva na dojemanje avta, doplačati, posledično pa to precej zviša ceno. Še enkrat - žal.
Puma nedvomno prinaša nekaj novega v Fordov avtomobilski hlev - je kombinacija očem bolj dopadljivega in vozno privlačnega. Bil je že čas.