(TEST) Mazda CX-5: Nebahava in hkrati diskretna eleganca

Ko so drugi zmanjševali gibne prostornine, tega niso počeli. Ko so zmogljivosti motorjev povečevali s puhali in drugimi pripomočki, so ostali pri klasiki oziroma atmosferski izvedbi. In za povrh - čeprav so dizli tako rekoč prepovedani, so se nedavno lotili dizelskega šestvaljnika. Krivoversko, proti toku.

Ni pa tako pri oblikovanju. Po prenovi, ki je najbolj opazna pri lučeh, zlasti sprednjih, je CX-5, do letošnjega rojstva elektrificirane CX-60 največji avto te japonske tovarne, postal še bolj ličen, všečen. Malenkostne spremembe so mu dobro dele, pa ne le CX-5. Mazda ceni pomen in bistvo dobrega karoserijskega kroja, kar še nedolgo tega ni bila japonska značilnost. Zdaj je.

Pri vseh mazdah, pa naj gre za najmanjšo "trojko" ali omenjeni CX-60, je v notranjosti opazna skrbnost pri izdelavi (seveda) in izbiri materialov. Ne moreš, ne smeš prezreti bistvenega - naj bo oprema še tako bogata ali vrhunska, nikoli ni bahava tako kot pri izrazitih premijskih konkurentih. Naj bo avto še tako sodoben, vedno ostane nekaj japonske zadržanosti, včasih ščepec staromodnosti. Tudi zato multifunkcijski zaslon ni televizor izjemnih dimenzij, tudi zato osvetlitev instrumentov uravnavaš s palčko, ki je vsajena v zgornji rob merilnika vrtljajev - kot nekoč oziroma davno tega. Sediš kar visoko, saj je to športni terenec, izbiraš med dvema voznima programoma (razlika je skromna), odlagalnih predalov je precej, niso pa veliki. Informacij potovalnega računalnika ni veliko, sedeži, oblečeni v voljno usnje in ozaljšani z rdečim šivom, delujejo šik. Digitalizacija je mininalistična, zato opaziš lepo grafiko merilnikov.

Zlasti zadaj je veliko prostora za kolena in glave, nazaj se vidi spodobno, slabše na levo in desno. Ob podrtem naslonjalu zadnjih sedežev, kar je možno opraviti tudi iz prtljažnika, je prtljažno dno ravno, pa s skromnim razporkom med sedeži. Obstaja dvojno dno, sicer plitko, s kakšno njegovo pretirano praktičnostjo (ušesa za prtljago, obešalniki, kljukice ipd.) si niso dali prav veliko opraviti. Precej japonsko.

Za volanom občutiš precejšnjo maso avtomobila, in če se hočeš voziti hitro ali hitreje, je treba vzdrževati motor pri dokaj visokih vrtljajih. Posledica je znana in pričakovana - poraba zlahka doseže in preseže devet litrov, kar ob sedanji ceni bencina ni spodbudno. Pozna se, da vztrajajo pri atmosferski zasnovi, torej ni pomoči, ki bi hitro povečala dinamiko avtomobila. Končna hitrost je prav tako zadržana, pa čeprav je moči za kaj več vendarle dovolj. Je pa podvozje oziroma vzmetenje prijazno do voznika in sopotnikov, kar zmoreš spoznati predvsem na slovenskih cestah. In samodejni menjalnik je nekaj, kar bi težko pogrešal.

CX-5 je varianta za tiste, ki cenijo zadržano eleganco zunanjosti in nebahavost notranjosti. Precej specifična vrsta. Nekako proti toku.