Številne težave lahko s pravočasnim prepoznavanjem, posvetovanjem z veterinarjem in zdravljenjem učinkovito omilite, aktivnosti pa prilagodite sposobnostim vašega štirinožca.
O nekaterih težavah pasjih »starčkov« smo se pogovarjali z Urško Petek, dr. vet. med., iz Šolske veterinarske ambulante Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana. Mlado Korošico verjetno večina ljudi najbolj pozna kot aktivno predsednico društva Hrtji svet Slovenije in veterinarko, ki vedno priskoči na pomoči potepuškim psom na Balkanu.
Starost psa je odvisna od njegove velikosti
Pred leti so v ameriškem časopisu The Wall Street Journal objavili podatke raziskave, ki so pokazali, da se je zaradi boljše veterinarske oskrbe, bolj kakovostne prehrane in primerne aktivnosti v zadnjem stoletju podaljšala življenjska doba psov. Medtem ko je okoli leta 1900 le deset odstotkov psov živelo šest let ali več, je teh danes, po raziskavah sodeč, več kot polovica. Ameriško združenje klinik za živali (AAHA) ocenjuje, da se pasja starost začne po sedmem letu, vendar to ne velja za vse pasme oziroma velikosti psov. »Predstavljajte si recimo majhno čivavo in ogromno nemško dogo, pri njima je zelo različno, kdaj jima rečemo seniorji. Majhni psi so »stari« med desetim in dvanajstim letom, pri psih srednje velikosti je to med osmim in devetim letom, pri velikih in ogromnih psih pa že med šestim in sedmim letom,« nam o starosti pojasni dr. Urška Petek. »To nakazuje, da so precejšnje razlike tudi med starostjo, ki jo psi različnih pasem dočakajo. Ogromni psi živijo precej manj kot majhni.«
Priporočljivi preventivni pregledi
Veterinarja najpogosteje obiščemo, ko se pojavijo težave, čeprav obstajajo številna zdravstvena stanja, pri katerih se znaki dolgo časa ne pokažejo. »Prav je, da psu vsako leto privoščimo preventivni pregled, ki vključuje splošni klinični pregled, pregled krvi in urina. Po potrebi, posebej pri starejših psih, pa še ultrazvočni pregled abdomna. Tako lahko zaznamo težave, ki se še ne kažejo s kliničnimi znaki, opazimo pa spremembe na krvi,« pojasni veterinarka. Pri starejših psih so pogoste številne težave, med njimi težave s sklepi, prebavo, kožo, vidom in sluhom, pojavijo se lahko demenca, bolezni ustne votline, ledvic in težave pri uriniranju, pogostejša so tudi onkološka obolenja. Številne težave bi imele manjši vpliv na živahnost vašega psa, če bi jih odkrili in začeli zdraviti pravočasno. »Po oceni veterinarjev se osteoartritis pojavi pri petini psov, torej je najpogostejša kronična bolezen pri psih. To je vnetno, degenerativno in napredujoče obolenje enega sklepa ali več, pri katerem pride do poškodb sklepnega hrustanca. Pogostejši je pri starejših psih, predstavnikih večjih pasem in debelejših živalih.«
Psu vsako leto privoščimo preventivni pregled, ki vključuje splošni klinični pregled, pregled krvi in urina. Krvna slika lahko odkrije bolezni, ki nimajo očitnih kliničnih simptomov, kakršna je denimo kronična ledvična bolezen.
Nekaj vzrokov je znanih
Osteoartritis se lahko pojavi pri vseh psih, pogosteje so k temu nagnjene pasme, kot so labradorci, zlati prinašalci, nemški ovčarji, novofundlandci, bernardinci, samojedi, bernski planšarski psi, angleški buldogi, špringer španjeli, rotvajlerji … »Dejavniki, ki privedejo do razvoja osteoartritisa, so kondicija psa, nenormalen razvoj sklepov, ortopedske poškodbe (subluksacije sklepov, zlomi kosti, poškodbe tetiv, mišic, infekcije sklepov, poškodba hrustanca) in ortopedske operacije. Tudi debelost pomembno pospeši pojav osteoartritisa,« razlaga veterinarka. »V zgodnjih stopnjah se bolezen pogosto spregleda, saj so znaki blagi. Pojavi se lahko akutna bolečina v sklepih, ki se kaže v zmanjšani uporabi noge ali z občasnim šepanjem, ki se izboljša ob redni aktivnosti. Če opazite oteženo vstajanje in leganje, šepanje, obotavljanje pred hojo po stopnicah in skoki v avto ali na kavč, lizanje obolelega sklepa, zmanjšano intenzivnost gibanja, svetujemo obisk pri veterinarju.« Ko bolezen napreduje, se pojavita kronična bolečina v sklepu in razbremenjevanje okončine. »V zadnji stopnji psi ne zmorejo več hoditi, gibljivost sklepa je močno zmanjšana, prisotna je huda kronična bolečina.«
Predsednica društva Hrtji svet Slovenije artritis opaža tudi posvojenih hrtih, še pogosteje pri tistih, ki so tekmovali na tekaških dirkah, na coursingu ali sodelovali pri lovu na zajce. »Pri intenzivnem teku je večja verjetnost poškodb, ki lahko vodijo k pojavu artritisa. To velja tudi za vse športne pse, posebej, če so pogosti hitri in nenadni gibi. Poškodbe, ki vodijo v artritis, so lahko celo zaradi pretiranega metanja žogic ali frizbija v želji, da bi psa utrudili.«
Neozdravljiva bolezen, ki jo lahko obvladujemo
Diagnostiko opravijo z rentgenskim slikanjem in pregledom krvi, a diagnoza pogosto za skrbnika ne prinese velikega olajšanja. »Osteoartritis je neozdravljiva bolezen, lahko le ublažimo znake in se ga naučimo obvladovati. Terapija ni ena, sestavljena je iz različnih pristopov, to so sprememba prehrane, protibolečinska zdravila, prehranski dodatki, akupunktura, kiropraktika, fizioterapija ter prilagoditev doma in opreme,« večstopenjsko zdravljenje pojasni veterinarka. »Zelo pomembno je, da je pes v primerni telesni kondiciji in da prejema protibolečinsko in protivnetno terapijo, ki jo predpiše veterinar. Na voljo je ogromno različnih zdravil, od tablet, ki se jemljejo vsak dan, enkrat na teden, do injekcij. Za vsakega psa se najde primerna terapija, najučinkovitejši pa je multimodalni pristop, pri katerem kombiniramo različna zdravila.« Telo lahko podpremo tudi s prehranskimi dodatki. »Z dodajanjem nekaterih snovi izboljšamo presnovo hrustanca in sklepne ovojnice, upočasnimo razgradnjo hrustanca, dodatki lahko delujejo protivnetno in protibolečinsko, seveda le kot dopolnilo zdravilom,« opomni veterinarka. »Bolečine lajšamo in izboljšujemo možnost gibanja tudi z dodatnimi terapijami, kot so hidroterapija, akupunktura, masaža in kiropraktika.« Dobrodošla je še prilagoditev domačega okolja. »Uporabljajte primerno dodatno opremo, da psu ni treba skakati v avto ali na kavč, uredite mu primerno ležišče, dvignite posode za hrano in vodo in podobno.«
Po oceni veterinarjev se osteoartritis pojavi pri petini psov, torej je najpogostejša kronična bolezen pri psih. Terapija zanjo je sestavljena iz različnih pristopov: spremembe prehrane, protibolečinskih zdravil, prehranskih dodatkov, akupunkture, kiropraktike, fizioterapije ter prilagoditve doma in opreme.
Pogoste tudi težave s sečili
Kot je veterinarka že omenila, številne bolezni sprva ne povzročajo težav.
»Kronično odpoved ledvic lahko po krvnih preiskavah diagnosticiramo že zelo zgodaj, ko je okvarjena le četrtina ledvičnega tkiva. Klinični znaki, kot so povečano pitje, uriniranje, slabost, bruhanje in neješčnost, pa se pogosto pojavijo šele, ko so okvarjene že tri četrtine ledvičnega tkiva. Kronične odpovedi ledvic sicer ne moremo pozdraviti, lahko pa s primerno prehrano in terapijo upočasnimo napredovanje, zato je pomembno, da jo odkrijemo zgodaj,« poudari pomen preventivnega pregleda veterinarka. Poleg bolezni ledvic se pri starejših psih pogosto razvijejo še druge bolezni sečil. Ni redko, da pride do uhajanja urina, celo kadar počivajo ali spijo.
»Pogosto je vzrok za nehoteno uriniranje, posebej v spanju, inkontinenca. Vendar moramo vedno najprej izključiti nekatere bolezni in težave, kot so vnetje mehurja, poškodba hrbtenjače, bolezni, ki povzročajo povečano pitje vode in s tem povečano uriniranje, težave s prostato, sečni kamni in podobno,« opozarja veterinarka iz BIC.
»Inkontinenca se lahko pojavi zaradi upada hormonov, zato je pogostejša pri steriliziranih psičkah. Pri mlajših živalih so lahko vzrok anatomske nepravilnosti, nevrološke poškodbe …« Zdravljenje inkontinence je odvisno od vzroka, če je vzrok pomanjkanje hormonov, se lahko nadomeščajo z zdravili ali se vstavi hormonski vsadek. »Včasih je treba preizkusiti več zdravil, da najdemo tisto, ki psu najbolj ustreza. Pomembno pa je, da se odpravi vzrok težav, saj sicer lahko vodi v ponavljajoča se vnetja mehurja,« še poudari predsednica društva Hrtji svet Slovenije.
