Leta 2011 je največja slovenska neonacistična skupina Blood&Honour praznovala desetletnico svojega obstoja. V klubu na ljubljanskem Rudniku je zato organizirala slavje, na katerem je 150 obiskovalcev po poročanju novinarja Erika Valenčiča prisluhnilo neonacističnim glasbenim skupinam iz Francije, Nemčije in Anglije, ki v svojih skladbah poudarjajo tudi antisemitizem, zaničevanje tujcev in zvestobo nacističnim voditeljem. Policija je tedaj tedniku Mladina sporočila, da v primeru ljubljanskega kluba niso mogli zakonsko posredovati, ker so ugotovili, da ne gre "za javno zbiranje, ki je organizirano z namenom, da bi se na njem izvrševala kazniva dejanja oziroma se pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj ali z namenom povzročanja nasilja".
Razmere se šest let kasneje, ko bo prvič v Sloveniji nastopil kontroverzni hrvaški glasbenik Marko Perković Thompson, niso prav nič spremenile. Ob vzponu neonacizma po vsej Evropi je situacija v bistvu še bolj problematična in zaskrbljujoča. Glasbeni simbol ustaštva, Jasenovca, mržnje in sovražnega govora bo za razliko od prej omenjenih neonacističnih skupin v Sloveniji nastopil napovedano, javno in povsem transparentno. "Med najbolj popularnimi glasbeniki v zahodnih državah ne poznam nikogar, ki bi bil tako ekstremen. Nikogar, ki bi bil tako mainstreamovsko izpostavljen. Thompson je od svojega začetka pripadnik ekstremne desnice, rasizma, če hočete. In polni stadione, predvaja ga hrvaška javna radiotelevizija," poudarja medijski strokovnjak in nekdanji urednik Delove Popkulture Marko Milosavljević. A kot opozarja, tudi svoboda izražanja ni absolutna, temveč je omejena recimo s širjenjem sovražnega govora: "Nacizem, fašizem in z njimi povezano ustaštvo so ideologije in gibanja, ki so zagrešila holokavst. Vprašajte se, kako se ob takšnem dogodku in izvajalcu, pri katerem redno prihaja do incidentov, povezanih z ustaštvom, počuti judovska skupnost v Sloveniji."
Po mnenju Damjana Mandelca, sociologa z ljubljanske filozofske fakultete, ki med drugim predava predmet sociologija naroda in nacionalizma, je težava s tovrstno glasbo v tem, da sporočila nestrpnosti kamuflira v "umetnost", zato se zdi komu bolj sprejemljiva, manj problematična.
Ne bo držalo, da ne more nihče ukrepati!
Čeprav slovenski kazenski zakonik jasno prepoveduje javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, se na mariborski občini, upravni enoti in policiji izmikajo odgovornosti. Trdijo, da Thompsonovega koncerta ne morejo preprečiti. Po črki zakona naj bi imela država zaradi momenta zasebnosti - koncert bo v Festivalni dvorani Lent, ki jo oddaja Stojan Auer - zvezane roke. A s takim zaključkom, ki kaže na kapitulacijo države pred širjenjem najnevarnejših ideologij, se naši sogovorniki ne strinjajo.
"Interpretacije preiskovalnih organov so absolutno preveč ohlapne. Ko gre za vprašanje nestrpnosti in kratenja človekovih pravic, se samo še prelaga odgovornost. Policija bi lahko ugotovila tveganje za javni red in mir, podlago ima v zakonodaji. Policija ni samo represiven, temveč tudi preventivni organ. In tako bi bilo treba brati predpise. Ne bo torej držalo, da ne more noben organ ukrepati v tem primeru," je prepričan Simon Kardum, direktor ljubljanskega centra urbane kulture Kino Šiška, ki se skorajda vsakodnevno ukvarja z organizacijo dogodkov.
Zaradi Cece ni treba na referendum
A Kino Šiška ne bi bila ne prva ne zadnja koncertna ustanova, ki bi Marku Perkoviću odrekla gostoljubje. Thompsonove koncerte so doslej prepovedali že v številnih državah, nazadnje so "hrvaški večer" prepovedali v Avstriji. Ker niso mogli jamčiti za javni red in mir, so mu mestne oblasti v Kremsmünstru zaprle vrata lokalne športne dvorane. Thompsonova nacionalistična mašinerija se je seveda odzvala v svojem slogu, v iskanju grešnega kozla: "Mestna oblast je popustila pritisku, ki so ga vršili krajani srbske nacionalnosti s podporo nekih antifašističnih organizacij."
Ob tem pa ne gre pozabiti, da je Združenje evropskih nogometnih zvez (Uefa) pred leti prav zaradi ustaških vzklikov "za dom spremni", ki so redni repertoar Thompsonovih koncertov, za več tekem suspendiralo takratnega hrvaškega nogometnega reprezentanta Josipa Šimunića, zaradi česar se je njegova kariera kasneje končala.
Čez teden dni pa koncertno dogajanje v Sloveniji ne bo pestro samo zaradi nastopa ikone ustaštva. Dan pred Thompsonovim koncertom bo v Mariboru z Ribljo čorbo nastopil roker Bora Đorđević, v Ljubljani pa bo istočasno s hrvaškim kontroverznim glasbenikom nastopila Svetlana Ražnatović - Ceca. Bora je koketiral s četništvom, Ceca pa je soproga pokojnega vojnega zločinca Željka Ražnatovića - Arkana. A med vsemi naštetimi naj bi obstajale pomembne razlike. "Nikjer na svetu in za zdaj tudi pri nas ni prepovedano biti vdova domnevnega ali dejanskega kriminalca in vojnega zločinca," nas je že pred 12 leti opomnil Gregor Tomc, ko je Ceca štiri leta po atentatu na svojega soproga, takrat šefa beograjskega podzemlja, nastopila v ljubljanski Hali Tivoli.
Žena domnevnega vojnega zločinca in kriminalca se resnično ni v tisku pojavljala le zaradi svoje glasbe, temveč tudi v športnem časopisju kot direktorica in lastnica NK Obilić ter kot velika poznavalka nogometa, leta 2004 pa je kraljevala tudi na straneh črne kronike, ko so jo srbske oblasti v akciji Sablja priprle, a jo po trimesečnem zadrževanju izpustile iz zapora, ker se niso potrdili sumi, da je z organizacijo zločinske združbe sodelovala pri atentatu na predsednika Zorana Đinđića, nedovoljenega posedovanja in nošenja orožja, utaje davka itd.
Četudi se je zloglasna srbska diva po smrti mafijskega vožda Arkana pojavljala v sumljivih okoliščinah, Ceco bistveno razlikuje od hrvaškega nacionalista Thompsona, pa tudi njenega someščana Bore Đorđevića, preprosto dejstvo, da se v svojih pesmih in tudi v svojem javnem življenju ne ukvarja s politiko ali nacionalizmom ali kakršnim koli poveličevanjem.
Leta 2005 je pred svojim prvim nastopom v Sloveniji v intervjuju za Večer vztrajno ponavljala: "Politika me ne zanima. Nikoli se nisem ukvarjala z njo. Ne prepoznavam se v nobenih političnih ideologijah," se je izmotavala na naša vprašanja, ko smo jo spraševali o tem, kako gleda na morijo, v katero je bil vpet tudi njen pokojni mož. V zvezi s tem nam je pred dvanajstimi leti še dejala: "Še preden sem spoznala danes pokojnega moža, sem imela svoje ime. Zato bi bilo veliko boljše, če bi mediji posvečali pozornost meni, mojemu delu in karieri. Prepevam ljubezenske pesmi in nimam nikoli do ljudi in vsega, kar me obdaja, drugačnega odnosa kot v pesmih."
Nasprotno še danes meni Vanja Alič, ki je že pred dvanajstimi leti protestiral zaradi Cecinega nastopa na slovenski javni televiziji. "Ceca opravlja s premoženjem, ki si ga je na krvav način prisvojil njen mož," poudarja pevec skupine Zaklonišče prepeva. "Arkan je iz nje naredil veliko zvezdo in ona danes uživa sadove njegovih krvavih rok in mafijskih poslov. Ni tako nedolžna v tem smislu. Menda ni mislila, da je med vojno šel v Bosno na dopust. Svojo medijsko podobo je Ceca zgradila na tem, da je soproga Željka Ražnatovića. Ne moremo je povsem odrezati iz tega konteksta."
Od "bečkih konjušarjev" do ljubljanske Šiške
Zgodba s frontmenom legendarne Riblje čorbe je spet svojevrstna. Zlasti Slovencem se je zameril v času razpada Jugoslavije s posmehljivim zbadanjem "hoće da se odcepe, bečki konjušarji" (osamosvojili bi se radi, dunajski kočijaži/hlevarji/hlapci, op. p.), s čimer je aludiral na neslavno hlapčevsko preteklost Slovencev pod Avstro-Ogrsko. Sledilo je obdobje krvavih vojn na Balkanu, ko je dolgojezični roker v Republiki srbski in drugod na vojnih območjih nastopal za srbske paravojaške enote in s pesmijo ter bistroumnimi domislicami poganjal srbski nacionalizem na fronti. Marsikomu se je zameril in od razpada Jugoslavije pa do danes še Riblja čorba ni nikoli nastopila na Hrvaškem. In tudi ne bo, vedno znova v intervjujih zagotavlja Đorđević. "Med nami je divjala vojna, nismo se igrali s frnikolami," je večkrat izjavil.
Zaradi zamer do frontmena Riblje čorbe se je zapletlo, ko je želela skupina konec devetdesetih prvič po razpadu Jugoslavije nastopiti v Ljubljani. Koncert je bil zaradi nasprotovanj v političnih in drugih krogih naposled odpovedan. Čorba se je prvič po vojni moriji na Balkanu vrnila v Slovenijo šele leta 2002. Takrat je Đorđević z novinarji govoril le na novinarski konferenci, šele dve leti pozneje ob drugem nastopu je bil pripravljen na intervjuje.
V pogovoru za Večer se je takrat vnovič opravičil za svojo izjavo o dunajskih hlapcih: "Ta neumnost z 'bečkimi konjušarji' se je zgodila na Prevaljah na neki veselici. Malo smo 'sipali rakijo' in smo se morda preveč zafrkavali. Ponovil bom to, kar sem že povedal, da nihče nima pravice slabšalno označevati nekega naroda, tudi jaz ne." Tudi od politike in velikosrbskih idej se je Đorđević poslovil, četudi še naprej vztraja, da je patriot, ki ima najraje na svetu svoj narod, do drugih pa ne goji sovraštva. Od takrat je Riblja čorba z Boro Đorđevićem na čelu stalnica na slovenskih odrih. V Sloveniji nastopajo celo večkrat na leto. Od prvega povojnega koncerta v Ljubljani je bila Čorba že ničkolikokrat tudi v Mariboru, kjer bo spet nastopila prihodnji petek v Domu Danice Vogrinec. Alič, ki je na prvih koncertih Čorbe v Sloveniji z Zakloniščem nastopal kot njihova predskupina, pravi, da tudi "Bora nedvomno nosi madež na sebi, a med vsemi naštetimi še najmanjšega".
Ne moremo odobravati pečanja z nacionalizmi, je jasen Alič. "To preprosto ne gre skupaj z rokenrolom. Zame je najbolj sporno to, da je Bora roker. To je kot redke filmske zvezde v Hollywoodu, ki so za republikance. Rokerji naj bi bili odprte glave, liberalno, svobodnjaško usmerjeni. Nacionalizem pa je ozko usmerjen. To ne kaže odprtosti in je po mojem v nasprotju z osnovnimi načeli ronekrola."
Vsak ima svojo zgodbo, o vsem skupaj pravi publicist in profesor Milosavljević, "nekateri so iskreno, drugi naivno patriotski, tretji pa se samo obračajo po vetru". Tudi priljubljena hrvaška pop zvezda Danijela Martinović, ki rada prepeva o ljubezni in se ne dotika spornih vprašanj v svojih besedilih, je bila nekaj let celo poročena s Thompsonom. Kako se zgodovina obrača na glavo, pa na najbolj ironičen način govori prav Đorđevićev primer, saj beograjski roker, ki je Slovence posmehljivo označil z žaljivim izrazom "bečki konjušarji", danes živi v ljubljanski Šiški, kjer je na stara leta našel novo – slovensko ljubezen.
Milosavljević pojasnjuje, da je bila v vseh državah bivše Jugoslavije glasba del nacionalističnega paketa že od konca osemdesetih let: "Zanimivo je, da se tedaj niso prijeli komadi, ki so prepevali o miru, pa čeprav so jih izvajala velika imena, kot sta Plavi orkestar ali Električni orgazam. Večinoma je šlo za protivojne pesmi, pesmi za mir. A jih zaradi nacionalizmov niso vrteli, ignorirali so jih, tako da so hit postale šele kasneje. Veliko glasbenikov se je tedaj in kasneje znašlo na spolzkem terenu."
