Malo se je obotavljala z odgovorom, potem pa le povedala, da ne potrebuje šol, saj če je vzgojila tri sinove, bo seveda še psa. Želela sem ji razložiti, kako zelo zadovoljna je moja soseda, ki je s svojo tibetansko terierko dobri dve leti obiskovala šolo, in ob tem pomislila, da bi bilo morda bolje, če bi uporabila drugo besedo. V pasji šoli namreč ne gre le za šolanje, temveč tudi za socializacijo psa. Po odgovore, zakaj bi morali psi hoditi v šolo, kako aktivno morajo sodelovati skrbniki, kakšne cilje si morajo postaviti še pred začetkom tečaja in kako se lahko zabavajo v skupnih aktivnostih tudi po končanih tečajih, smo se obrnili na pasjo šolo Alfakan, v kateri poučujejo certificirani strokovnjaki za pasje vedenje.
Socializacija psa in navajanje na različna okolja
V zadnjem desetletju ali dveh se je v Sloveniji odprlo kar nekaj pasjih šol, ki ponujajo takšne ali drugačne tečaje za pse. Vendar so med šolami številne razlike, nekatere imajo dolgo tradicijo, druge ne premorejo niti inštruktorja s pravim certifikatom, obstajajo celo šole, ki uporabljajo averzivne, za pse boleče metode in zakonsko prepovedane pripomočke.
»Priporočamo obisk pasje šole, ki se ukvarja z vzgojo in socializacijo, predvsem takšne, v kateri inštruktorji delujejo po sistemu pozitivne motivacije, to pomeni na način dela, prijazen do psa,« na vprašanje o izbiri primerne šole odgovarja Eva Pribičevič iz Alfakana.
Inštruktor v pasji šoli mora biti zato strokovno usposobljen, imeti za seboj dovolj izkušenj in več sto primerov psov, da zna ustrezno svetovati. »Poskrbeti mora tudi za varno okolje, v katerem se ljudje in psi učijo, voditi lastnike oziroma skrbnike psov in njihove pse skozi proces vzgoje in socializacije ter ves čas pomagati pri izzivih, s katerimi se spopadajo skrbniki.« Kot dodaja Pribičevičeva, je to nekdo, ki na situacijo gleda bolj objektivno, in ker ni čustveno vpleten, lahko napake prej prepozna in lažje svetuje. »In pes je na tečaju v skupini z drugimi psi, menjujejo se okolja, da lahko spoznava nove zvoke, vonjave … Tako, kot se otrok v vrtcu nauči zunanje socializacije, je pomembno, da psa ne učimo le v domačem okolju, temveč ga izpostavimo različnim dražljajem in ga primerno socializiramo.«
Veliko je odvisno od zavzetosti skrbnika
Prav nič ni narobe, če svojega štirinožca začnete učiti še pred tečajem. »Psi se doma lažje učijo kot na tečaju, kjer je več motenj. Za tečajnike pripravimo različne vaje, da začnejo proces učenja že v domačem okolju,« pojasnjuje inštruktorica in poudarja, da pasje šole niso namenjene le psom, ampak tudi lastnikom oziroma skrbnikom. »Ti se na tečajih naučijo delati s psi, spoznavajo pasjo govorico, učimo jih, kako se psi sporazumevajo. Na primeru njihovega psa razložimo telesno govorico, recimo povemo, kdaj se počuti dobro in kako pokaže, kdaj mu je neprijetno.
»Dobro je, da se na tečaj pripravi tudi lastnik in si postavi želene cilje. »Vzgoja ne gre čez noč, upoštevati je treba navodila, pridno in zavzeto trenirati tudi doma, da se dosežejo postavljeni cilji. Treba je imeti dovolj časa, potrpežljivosti in predanosti.«
V Alfakanu je učni proces psa razdeljen na sedem korakov, v prvih urah lastniki pridobijo ustrezno teoretično znanje. »Naš cilj je, da so pasji skrbniki čim prej samostojni, da razumejo, kako se psi učijo in zakaj so pomembne nekatere vaje. Pojasnimo jim, da od psa ne smejo prehitro preveč pričakovati, zakaj morajo biti strpni in dosledni pri učenju. Zelo pomembno je tudi, da na prvih urah zgradimo željo psa po sodelovanju z nami. Če pes nima želje, bomo težko napredovali,« o tem, kako pomemben je dober začetek v šoli, razlaga inštruktorica.
Prej ko začnemo vzgojo, prijetnejše bo sobivanje
Učenje s pozitivno motivacijo je primerno tudi za mladičke. »Takoj, ko mladiček pride v nov dom, je dovolj star, da lahko pride k nam na tečaj. Če zgodaj začnemo pravilno vzgojo in socializacijo, se pes prej nauči, pa tudi skrbniki hitro usvojijo osnove pravilnega rokovanja s psom.« Lastniki imajo tako priložnost, da jim inštruktor odgovori na vsa vprašanja, ki se začnejo porajati, ko pride mala kepica v njihova življenja. Strinjamo se s Pribičevičevo, da več truda ko vložimo v psa v prvem letu njegovega življenja, bolj ko se potrudimo pri vzgoji in socializaciji, prijetnejše bo naše sobivanje s štirinožcem na dolgi rok. »Skrbniki naj vztrajajo in vadijo tudi doma. Če vzgojo zaključijo pred koncem tečaja, je tako, kot da bi otroka iz šole izpisali v tretjem razredu in se čudili, zakaj ne zna fizike in kemije, kar jemljejo šele v višjih razredih.«
Psa je treba motivirati
Za uspešnejše sodelovanje je najboljša spodbuda nagrada. »Ta je lahko različna. Pri mladičkih je navadno najustreznejša nagrada hrana, saj so tega že navajeni, ker so se morali v svojem leglu boriti z bratci in sestricami, da so prišli do hrane. Pozneje je lahko igra, igračka … Pomembno je le, da nagrado predstavlja psu, ne lastniku,« dodaja Pribičevičeva.
Na tečaju se učijo vseh klasičnih veščin, velik poudarek je na odpoklicu, hoji na popuščenem povodcu, na čakanju, navajanju na veterinarski pregled, na nego ...
»Pri vaji odpoklica je pes na začetku na daljšem povodcu, dolgem okoli osem metrov, da poskrbimo za varnost. Pomočnik ga drži na kratko, njegov skrbnik pokaže, da ima nekaj zanj, torej ga motivira, in steče stran. Ko je dovolj daleč, se obrne in ga pokliče. Pomočnik psa spusti in ko priteče do skrbnika, je ta zelo vesel in ga tudi nagradi.« A za vsako vajo velja, da pes potrebuje veliko ponovitev. Če vajo obvlada v domačem okolju, ni nujno, da jo bo tudi zunaj, v bolj motečem okolju, recimo na sprehodu, v mestu, parku ali lokalu. »Zato je pomembno, da lastnik s psom vaje utrjuje in se prepriča, ali jih pes razume. Učni proces psa namreč poteka 24 ur na dan, ne le takrat, ko ga aktivno učijo v šoli ali doma, recimo kakšno vajo. Pes opazuje in se uči tudi takrat, ko se z njim aktivno ne ukvarjamo.«
Za vsakega psa se najde primeren tečaj
Začetniški tečaj je primeren tudi za odrasle pse (ki še niso bili v šoli), prav tako za pse z nekaterimi vedenjskimi težavami. »Pri takšnih psih najprej svetujemo individualni uvodni posvet, da se spoznamo, preverimo, kje so težave in vzroki za težave, naredimo načrt dela in se dogovorimo, kakšna oblika dela bi bila najbolj optimalna,« o učenju psov z vedenjskimi težavami razlaga Eva Pribičevič iz Alfakana. Ko s psom opravite osnovni tečaj, ste vabljeni v višje stopnje. »Na drugi stopnji začnemo menjavati okolje, poskusimo v zahtevnejših urbanih ali naravnih okoljih, kjer so prisotne še druge živali, srečujemo se z drugimi psi, se približamo prometu in neznanim ljudem. Počasi začnemo umikati nagrado, tako da poskusimo z daljšimi vajami in daljšim čakanjem na nagrado. Poleg tega tudi spoznamo igro in kakšen pasji šport, učimo se, kako izpeljemo strukturiran delovni sprehod, in ga tudi v praksi izvedemo.«
Tretja stopnja je priprava na izpit po programu AVP (Alfakan vzgojen pes). »Na izpitu mora pes pokazati nekaj vaj poslušnosti, to je vaja poleg, hoja z desno plečko ob vodnikovi levi nogi, sedi v gibanju, prostor v gibanju z odpoklicem, nošenje nagobčnika in mirno ležanje ob uporabnem predmetu. Izpit ima tudi urbani del, na katerem mora pes pokazati hojo na popuščenem povodcu, mirno prečkanje ceste, počasno premagovanje stopnic z ustavljanjem, mirno čakanje, ko se skrbnik s kom pogovarja ali se z njim rokuje, mirno čakanje ob drugem psu ali v lokalu in skupinsko odlaganje psov.«
Pes z izpitom AVP tako že večino vaj dela brez nagrajevanja, ne motijo ga drugi psi ali motilci v okolju.
Poleg stopenjskega izobraževanja v Alfakanu ponujajo še spletne in individualne tečaje, e-učilnico, program pasjega športa, delovne aktivne sprehode z različnimi nameni (denimo igra, delo z nosom, odpoklic). »Ena najbolj priljubljenih aktivnosti je trening mantrailinga, kjer pes in njegov skrbnik na dolgem povodcu iščeta individualni vonj osebe, ki se je skrila. S takšno aktivnostjo pes zelo dobro zadovoljuje svoje največje čutilo, to je voh, ki je veliko bolj razvit od človeškega. Pes in skrbnik se pri iskanju pogrešane osebe zelo povežeta, pes pa v nagonu iskanja zmore premagati marsikatere težave in strahove, če jih ima,« o zanimivi aktivnosti pripoveduje Pribičevičeva. Mantrailing je primeren za vse pse, ne glede na velikost, pasmo ali starost, za hiperaktivne ali sramežljive pse, tudi za pse z nekaterimi vedenjskimi težavami, predvsem pa je odlična zabava za vse.
